Jedro

V primeru urejanja meje po zadnji mirni posesti je za dokazno oceno sodišča ali je taka meja dokazana, pomembno ali so dokazana dejstva, ki jih navajata o zadnji mirni posesti mejaša, na podlagi predloženih dokazov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku kakor ga je tožeča stranka preoblikovala 24.5.1993, potem ko je bila razveljavljena prvostopna sodba z dne 10.9.1992, s katero je bilo prav tako ugodeno tožbenemu zahtevku. Odločilo je, da mora tožena stranka izplačati tožeči stranki 30 % vrednosti stanovanja v Kočevju, T.1 po vrednosti točke na dan izselitve iz stanovanja z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter povrniti 6.000,00 SIT pravdnih stroškov.

Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne uporabe procesnih predpisov. Najemnik stanovanja je upravičen do 30 % odpravnine le v primeru, če se je v dveh letih po uveljavitvi Stanovanjskega zakona izselil iz stanovanja ne pa vnaprej, zato dajatvena tožba, preden je plačilo odpravnine zapadlo, ni možna. Z izpodbijano sodbo ni niti določeno, do kdaj se mora tožeča stranka izseliti iz stanovanja. Izrek sodbe dopušča izselitev in nalaga toženki plačilo odpravnine tudi po pretečenih dveh letih.

Višje sodišče naj zato predvsem samo spremeni sodbo tako, da bo zavrnilo zahtevek oziroma podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje.

Po pretečenem roku za odgovor na pritožbo je tožnik obvestil sodišče z vlogo z dne 29.9.1993, da je predmetno stanovanje dne 22.9.1993 izpraznil ter predal toženi stranki, ker se je začasno preselil z družino, zato ker njegova hiša še ni dograjena, k ženinim staršem v P. 35. Pritožba je utemeljena.

Določila Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS št. 18/91-I) na katera tožeča stranka opira svoj tožbeni zahtevek na izplačilo 30 % od vrednosti stanovanja, so jasna zlasti glede roka, v katerem mora prejšnji imetnik stanovanjske pravice izprazniti stanovanje. Na podlagi prvega odst. 126. člena SZ je prejšnji imetnik stanovanjske pravice upravičen do odpravnine le v primeru, če stanovanje izprazni v dveh letih po uveljavitvi stanovanjskega zakona, ki je pričel veljati 19.10.1991. V nasprotju z navedenim določilom zakona je zato odločitev prvega sodišča, kakor to pravilno poudarja pritožba, s katero je toženi stranki naloženo plačilo 30 % odpravnine ne glede na čas izpraznitve stanovanja. Nobenega dvoma ne more biti, da tožeča stranka do odpravnine na podlagi omenjenega zakonskega določila, na katero opira svoj zahtevek ni upravičena v primeru izselitve iz spornega stanovanja po preteku dveletnega roka tudi v primeru, če ni še drugih zadržkov zaradi katerih lastnik stanovanja zavrača izplačilo odpravnine (tretji odst. 126. člena SZ). Tožbeni zahtevek temelji na dejstvu, da bo tožeča stranka pravočasno (pred potekom omenjenega zakonitega roka) izpraznila stanovanje, s čemer pa se ne sklada tožbeni predlog (petit), ki ga je prvo sodišče nekritično povzelo v izrek sodbe, kar pomeni, da je tožeča stranka na podlagi take sodbe upravičena do sporne odpravnine ne glede na čas izpraznitve stanovanja pri čemer je nejasno tudi določilo o vrednosti točke, po kateri naj se izračuna odpravnina (na podlagi 121. čl. SZ).

Iz navedenih razlogov je napadena sodba predvsem pomanjkljiva tako, da je ni mogoče preizkusiti tudi, če bi bilo sprejemljivo stališče, da je mogoče zahtevati izplačilo odpravnine vnaprej, preden imetnik stanovanjske pravice izprazni stanovanje. Sodišče namreč sme naložiti tožencu, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 326. člena ZPP). To pomeni, da je tožnikov zahtevek (pred zapadlostjo tega zahtevka), preuranjen v času vložitve tožbe ter je predvsem potrebno ugotoviti zaradi pravilne uporabe omenjenega procesnega določila, ali je zapadel vsaj ob času zadnje glavne obravnave. Zaradi kasnejše izpraznitve stanovanja je namreč morebiti takrat zapadel sporni materialnopravni zahtevek na izplačilo odpravnine ter je na tej podlagi mogoče odločiti tudi o višini odpravnine. V nadaljevanju te pravde bo zato potrebno ugotoviti, ali je tožeča stranka res izpraznila in izročila stanovanje toženi stranki 22.9.1993, kakor to izhaja iz naknadno predloženih listin in na tej podlagi, če bo tožeča stranka ustrezno natančneje opredelila svoj zahtevek, ponovno odločati o zahtevku.

Zaradi omenjenih pomanjkljivosti (13. točka 2. odst. 354. člena ZPP) je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo prvemu sodišču, da opravi novo glavno obravnavo (prvi odst. 369. čl. ZPP).

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (3. odst. 166. člena ZPP).