Jedro

Priznanje dejstva pred sodiščem, vendar v drugem postopku, ne pomeni sodnega priznanja in ne odpravlja potrebe po dokazovanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniki od sodišča zahtevajo, naj razsodi, da jim je toženec dolžan izročiti 40.000 DEM (v tolarski protivrednosti) s pripadki, katere mu je izročila pokojna M. D. Kasneje so tožniki tožbeni zahtevek popravili glede na spremembo plačilne valute oziroma uvedbo eura, tako da podrejeno zahtevajo plačilo 20.460 EUR s pripadki.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper to sodbo so tožniki vložili revizijo, v kateri uveljavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagajo, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izjava z dne 20. 4. 1986 ima po njihovem mnenju naravo obveznosti iz oporoke, in sicer naloga oziroma volila (85. člen Zakona o dedovanju; Ur. l. SRS, št. 15/76 in naslednji - ZD), kar jim je izgovorila pokojna M. D. kot oporočiteljica. Iz njene volje nedvomno izhaja, da je sporni znesek dejansko namenjen izpolnitvi oporočnega razpolaganja. Preklic navedene izjave pa nima pravne veljavnosti, saj gre za enostransko izjavo, katere ni možno razlagati kot preklic naklonila. Za to naklonilo so tožniki izvedeli šele v začetku leta 1991, kar pomeni, da enoletni rok za uveljavljanje volila še ni potekel. Da je sporni znesek z namenom neupravičene obogatitve hotel zadržati, je toženec priznal s tem, ko je pogojeval izplačilo volila s priznanjem obveznosti tožnikov v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. P 216/2004. Absolutna bistvena kršitev določb postopka je podana, ko nižji sodišči zaključujeta, da je sporni znesek predstavljal darilo tožencu, toženec pa je to darilo pogojeval z nasprotno terjatvijo. Odgovor na odločilno vprašanje, ali gre za volilo tožnikom ali darilo tožencu, se ne da preizkusiti, saj o tem v sodbah nižjih sodišč ni razlogov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta o odločilnih dejstvih konkretne zadeve nižji sodišči navedli jasne in popolne razloge, ki si medsebojno ne nasprotujejo in omogočajo preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve. Nasprotno revizijsko stališče je neutemeljeno. Dejstvo, ki naj bi ga toženec priznal v drugi pravdni zadevi (Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. P 216/2004)(1), ni del dejanske podlage izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. Revizijske navedbe v zvezi s tem so zato neupoštevne. Pojasniti je nadalje treba, da v civilnih postopkih sicer velja načelo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia), vendar le v okviru trditev pravdnih strank. V skladu z razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) je namreč sodišče vezano na zatrjevano dejansko podlago ter ni dolžno in ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstajajo še kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje(2). Tožniki do revizijskega postopka niso podali nobenih trditev o tem, da naj bi sporni znesek predstavljal oporočno razpolaganje oziroma volilo pokojne D., zaradi česar presoja morebitne utemeljenosti tožbenega zahtevka na tej podlagi ni (bila) možna. V reviziji očitano pomanjkanje razlogov o tem vprašanju torej ni podano.

V izpodbijani sodbi pa je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Revizijsko sodišče, upoštevajoč neizpodbojne dejanske ugotovitve nižjih sodišč, pritrjuje stališču, ki izhaja iz drugostopenjske sodbe. Pri izjavi z dne 20. 4. 1986 gre za pogodbo v korist tretjega (149. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji; v nadaljevanju: ZOR, katerega določila se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji - OZ), vendar je pokojna M. D. korist, izgovorjeno za svojo hčerko in vnuka, z izjavo z dne 24. 5. 1986 preklicala (150. člen ZOR). Sporni znesek (je) tako predstavlja(l) darilo tožencu.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

.Op. št. (1): Iz tega razloga to priznanje ne predstavlja sodnega priznanja dejstva, ki je za sodišče obvezno. Op. št. (2): To pomeni, da so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke oziroma ugovore, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Slednje pravilo je le izjemoma korigirano s preiskovalnim načelom (drugi odstavek 7. člena ZPP), ki pa v tej zadevi ne pride v poštev. Dodati velja, da manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti niti izvedeni dokaz (ki ga je potrebno dokazno oceniti).