Jedro

Tožnik bi moral jasno in določno navesti okoliščine in dejstva, ki se nanašajo na možnost nastanka težko popravljive škode ter njeno višino. Zahteve za odložitev izvršitve izpodbijanega akta ni mogoče utemeljevati le z zatrjevanjem, da bo odločba izvršena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe. Tožnik je namreč predlagal začasno zadržanje izvršitve odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota C. z dne 25. 9. 2008, s katero je bilo med drugim odločeno, da mora odstraniti objekt – leseno garažo in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, ker tožnik ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Zahteve pa ni mogoče utemeljevati zgolj z zatrjevanjem, da bo škoda nastala že zaradi izvršitve odločbe inšpektorja.

2. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Ker gre za nedenarno izvršbo, zadostuje za izdajo začasne odredbe izkaz objektivne nevarnosti. Ta pa je podana, saj obstaja verjetnost, da bo gradbena inšpektorica izvršila obveznosti, naložene v dokončni odločbi. Verjetnost pa pomeni, da obstaja več kot 50 % možnost, da se bo nekaj zgodilo. Izvršitev odločbe bo imela za posledico rušenje objektov, to pa bo pomenilo škodo za tožnika, ki je ne bo nihče povrnil. Sklicevanje sodišča prve stopnje na nezadostno izkazano verjetnost nastanka škode je neutemeljeno, saj škoda že nastaja, ker tožnik ne more dokončati projektov, ki jih je začel in bi v prihodnosti prinašali dobiček. Domnevno nelegalna gradnja leži na območju, predvidenem za športno-turistični kompleks, sporni objekt je namenjen izvajanju turistične dejavnosti. Tako je ta objekt tudi v javnem interesu, obrazložitev sodišča prve stopnje glede javnega interesa je torej zgrešena. Zato tožnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne predlog v ponovno odločanje, plačilo stroškov postopka pa naloži v plačilo toženi stranki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je predlagal zadržanje izvršitve odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote C. z dne 25. 9. 2008, torej izdajo začasne odredbe na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

5. Vrhovno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje ter njegovi presoji, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva njeno izdajo, mora v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, ter to izkazati. Kot verjetno mora izkazati tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

6. Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe navajal, te navedbe pa ponavlja tudi v pritožbi, da obstaja verjetnost, da bo izpodbijana upravna odločba izvršena, z njeno izvršitvijo pa mu bo nastala težko popravljiva škoda. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča zgolj te navedbe ne zadostujejo za izdajo zahtevane začasne odredbe. Tožnik bi moral jasno in določno navesti okoliščine in dejstva, ki se nanašajo na možnost nastanka težko popravljive škode ter njeno višino. Tudi pritožbeno sodišče meni, da okoliščin, ki bi takšno škodo izkazovale, tožnik ni navedel, niti se ni nanje skliceval. Zahteve za odložitev izvršitve izpodbijanega akta pa ni mogoče utemeljevati le z zatrjevanjem, da bo odločba izvršena.

7. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na javni interes Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se odločbe gradbenega inšpektorja izdajajo v javnem interesu in so izvršljive praviloma ob izdaji, torej takoj, zaradi česar je odložitev izvršitve odločbe v teh zadevah načeloma v nasprotju z javnim interesom. Ker je izvrševanje teh odločb v javnem interesu, je zato treba okoliščine, ki bi bile močnejše od javnega interesa, določno izkazati, česar pa tožnik ni storil. 8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

9. Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.