Jedro

Iz določb ZSpo in obeh Pravilnikov izhaja, da se v razvid pri ministrstvu pristojnem za šport lahko vpišejo vsi strokovni delavci tako zasebni športni delavec kot tudi strokovni delavci, zaposleni pri pravnih subjektih, zato je neutemeljena tožbena trditev, da razvida za strokovne delavce zaposlene pri pravnih subjektih ni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tržni inšpektor je z odločbo navedeno v uvodu sodbe pravni osebi A. d.o.o. (tožniku) odredil odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti pri opravljanju pridobitnih dejavnosti turističnih športnih storitev, od tega šola kajakaštva ter vodenje turistov pri organiziranih športnih aktivnostih (rafting, canyoning, hydrospeed, kajak, kanu, padalstvo, pohodništvo, plezanje in gorsko kolesarjenje) tako, da za opravljanje naštetih dejavnosti zagotovi, da usposabljanje in strokovno vodenje izvajajo osebe, ki imajo v skladu s predpisi s področja šolstva, licenco za opravljanje strokovnega dela ali osebe, ki so vpisane v razvid zasebnih športnih delavcev pri ministrstvu, pristojnem za šport (1. točka izreka). Rok za izvršitev odločbe določen v 2. točki izreka je 60 dni od prejema odločbe. Morebitna pritožba ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka). O morebitnih stroških bo odločeno z ločenim sklepom (4. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je inšpektor v postopku nadzora na podlagi pridobljenih podatkov ugotovil, da tožnik pri opravljanju pridobitnih dejavnosti turističnih športnih storitev, ki so navedene v izreku odločbe opravlja z osebami, ki nimajo licenc za opravljanje strokovnega dela in niso vpisane v razvid zasebnih športnih delavcev pri ministrstvu pristojnemu za šport. Ker navedene dejavnosti tožnik opravlja že od začetka poletne turistične sezone v mesecu aprilu 2010, inšpektor zaključuje, da tožnik za vodenje šole usposabljanja in za vodenje turistov pri organiziranih športnih aktivnostih, ne izpolnjuje pogojev iz 43. člena Zakona o spodbujanju razvoja turizma (Uradni list RS, št. 2/04 – ZSRT). Zaradi ugotovljene kršitve 43. člena ZSRT, je inšpektor v okviru pooblastil iz 44. člena ZSRT na podlagi 13. člena Zakona o tržni inšpekciji (Uradni list RS, št. 20/97 – ZTI), ki je skladen z 32. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07 – ZIN), odredil da se nepravilnosti odpravijo v roku določenem v izreku.

Ministrstvo za gospodarstvo RS je z določbo številka 0211-89/2010-2-MK z dne 4.2.2011 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo, ki jo je zoper navedeno prvostopno odločbo zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil upravnega postopka, vložil tožnik.

Tožnik v tožbi navaja, da sta odločbi izdani v obravnavani zadevi napačni. Zato vlaga tožbo zoper odločbo organa prve stopnje zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1) in nepravilne uporabe materialnega predpisa (1. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1). Navaja, da uporaba 43. člena ZSRT ni možna dokler niso zagotovljeni pogoji za izdajanje licenc za osebe, ki opravljajo dejavnost športnih storitev in tudi vpis v razvid zasebnih športnih delavcev ni možen. V nadaljevanju navaja okoliščine zaradi katerih meni, da dokler niso izpolnjeni pogoji za podeljevanje licenc, tudi ni možno vseh aktivnosti umestiti med športne aktivnosti, na katere bi se lahko nanašal 43. člen ZSRT, saj da brez določene aktivnosti panožne športne zveze, ne gre za športno aktivnost. Zato in zaradi neizpolnjenih pogojev za uporabo 43. člena ZSRT, uporaba tega člena v konkretnem primeru, po mnenju tožnika, ni možna. Po zatrjevanju tožnika se ob upoštevanju določbe 34. člena Zakona o športu (Uradni list RS, št. 22/98 – ZSpo) v razvid vpiše posameznik kot zasebni športni delavec za opravljanje te dejavnosti, ki ima licenco, če je predpisana in pod drugimi v tem členu določenimi pogoji. Ker se dejavnosti v športu lahko opravljajo tudi preko drugih organizacijskih oblik z zaposlenimi športnimi delavci, ki jih ni mogoče uvrstiti med zasebne športne delavce, tožnik zatrjuje, da se v razvid zasebnih športnih delavcev ne vpisujejo zaposleni pri pravni osebi oz. samostojnemu podjetniku. Toženi stranki zato očita nepravilno uporabo materialnega predpisa. Ker pa tožena stranka sploh ni ugotavljala kakšni so postopki za možen vpis v razvid zasebnih športnih delavcev, je po tožnikovem mnenju v tem delu tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V nadaljevanju tržnemu inšpektorju očita, da v izreku odločbe ni določil načina, s katerim je potrebno zadostiti pogoju vpisa v razvid zasebnih športnih delavcev in da ni ugotovil kakšna bi morala biti usposobljenost pri tožniku zaposlenih delavcev. Ker v obrazložitvi tudi ni pojasnil zakaj šteje hydrospeed, canyonig in podobne adrenalinske zabavne aktivnosti za športne dejavnosti oz. izvajanje nalog v športu v smislu ZSpo, tožnik meni, da izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Na podlagi navedenega tožnik sodišču predlaga da izpodbijano odločbo in odločbo organa druge stopnje odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in prereka tožbene navedbe. Poudarja, da tržni inšpektor ne more in ne sme presojati ali so podani pogoji za izdajanje licenc, ali je možno osebe, ki opravljajo dejavnost športnih storitev možno vpisati v razvid zasebnih športnih delavcev in ali so podani pogoji za uporabo 43. člena ZSRT.

Tožnik v pripravljalni vlogi prereka vse navedbe podane v odgovoru na tožbo. V zvezi z odgovorom na tožbo pa navaja, da je ravnanje tožene stranke, ki sama priznava, da pogoji za spoštovanje določil ZRST niso izpolnjeni, ni dopustno in da z njim ruši načelo pravne države. V nadaljevanju navaja okoliščine zaradi katerih še vedno obstajajo problemi pri realizaciji predpisov. Glede na vse navedeno vztraja pri tožbenih navedbah in pri tožbenem zahtevku.

Tožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi ni sporno dejstvo, da tožnik kot pravna oseba in osebe, ki pri njemu opravljajo dejavnost turističnih športnih storitev nimajo predpisane licence za opravljanje strokovnega dela in da niti niso vpisane v razvid zasebnih športnih delavcev pri ministrstvu, pristojnem za šport. Po 43. členu Zakona o spodbujanju razvoja turizma (Uradni list RS, št. 2/04 – ZSRT) pa je prav navedeno dejstvo pogoj da lahko pravna oseba ali samostojni podjetnik opravlja dejavnosti turističnih športnih storitev kot pridobitne dejavnosti.

V Zakonu o športu (Uradni list RS, št. 22/98, 97/01 – ZSDP, 110/02 – ZGO, 15/03 – ZOPA, v nadaljevanju ZSpo) pa je določena strokovna izobrazba oziroma ustrezna usposobljenost strokovnih delavcev v športu (26., 27., 28., 29., 30. in 31. člen) in tudi pogoji za to, da posameznik lahko opravlja naloge kot zasebni športni delavec (34. člen). Na podlagi določbe 26. člena in 34. člena ZSpo, sta bila sprejeta tudi Pravilnik o vodenju razvidov po Zakonu o športu (Uradni list RS, št. 108/08) in Pravilnik o vodenju razvida zasebnih športnih delavcev in razvida poklicnih športnikov (Uradni list RS, št. 108/08). Iz Pravilnika o vodenju razvidov po Zakonu o športu izhaja, da se v razvid vpisujejo tudi strokovni delavci v športu in da podatke za vpis v razvid posredujejo pravni subjekti, pri katerih strokovni delavci opravljajo vzgojno-izobraževalno ali strokovno – organizacijsko delo (7. člen).

Že iz navedenih določb ZSpo in določb obeh Pravilnikov izhaja, da se v razvid pri ministrstvu pristojnem za šport lahko vpišejo vsi strokovni delavci tako zasebni športni delavec kot tudi strokovni delavci, zaposleni pri pravnih subjektih. Zato je neutemeljena tožbena trditev, da razvida za strokovne delavce zaposlene pri pravnih subjektih ni. Brez podlage v določbah ZSpo in navedenih Pravilnikov je tudi tožbena navedba, da vpis v razvid ni možen, ker pristojna institucija ni določila kriterijev za podeljevanje licenc. Iz 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZSpo namreč izhaja, da je za opravljanje dejavnosti v športu potrebna licenca le, če je predpisana. To pa pomeni, da se tista dejavnost v športu, za katero licenca še ni določena, lahko opravlja brez nje in da zato tudi niso podane ovire za vpis oseb, ki športno dejavnost opravljajo, vpišejo v ustrezen razvid. Ker iz določbe 43. člena ZSRT izhaja, da dejavnost turističnih športnih storitev lahko opravljajo le pravne osebe in samostojni podjetniki, za katere opravljajo to dejavnost osebe s predpisano strokovno izobrazbo, je neutemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka napačno tolmači določbe ZSRT in določbe ZSpo in da je zato nepravilno ugotovila dejansko stanje glede predpisanih pogojev. Pravni subjekti in samostojni podjetniki posamezniki, pred izpolnjevanjem predpisanih pogojev, tudi po oceni sodišča ne smejo opravljati dejavnosti določene v 43. členu ZSRT.

Ker iz že navedenih določb in drugih določb ZSPo in ZSRT ne izhaja, da storitve na katere se nanaša izpodbijani ukrep, ne sodijo med turistične športne storitve, iz tožbenih navedb pa ne izhaja, da je tožnik, za pri njemu zaposlene osebe oz. zase, zahteval vpis v enega od predpisanih razvidov, je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da je bilo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnih predpisov kršeno načelo pravne države. V 43. členu ZSRT so določeni pogoji za opravljanje športno turističnih storitev zaradi zaščite javne koristi. Izvajanje dejavnosti v nasprotju z javno koristjo, pa je po 2. odstavku 74. člena Ustave RS, prepovedano. Kontrolo nad izvajanjem ZSRT pa ima na podlagi predpisov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe tržni inšpektor.

Ob upoštevanju vsega navedenega in ker tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe niti v tožbi ne navaja dejstev, s katerimi bi izkazoval pogoje za opravljanje obravnavanih storitev, tudi ostale tožbene navedbe za odločanje v tem upravnem sporu niso pravno relevantne.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo v skladu s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.