Jedro

Tožnica je podala pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi toženi stranki in predlagala datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v tem primeru pa je tožnico zavezoval 60 dnevni odpovedni rok, ki je bil določen v pogodbi o zaposlitvi. Tožnica po datumu, ko je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi ni več prišla na delo, čeprav tožena stranka na njene predloge za izrabo rednega letnega dopusta za preteklo in tekoče leto ter upoštevaje nadure ni reagirala. Tožnica tako več kot pet dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila tožene stranke, čeprav bi to morala in mogla storiti, zato je bil podan utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Med tožnico in prokuristom delodajalca ni šlo zgolj za delovnopravni in poslovni odnos, saj v delovnem razmerju ni običajno, da prokurist delodajalca delavko pokliče k sebi na dom in ji ponuja v odkup oziroma na ogled prestižno torbico. Drugih delavcev prokurist ni vabil na dom. Ravnanja prokurista niso bila dopustna. Upoštevajoč njegov položaj pri toženi stranki, starost in izkušnje bi se moral zavedati, da lahko imajo njegova ravnanja posledice v smislu očitkov spolnega in drugega nadlegovanja delavca na delovnem mestu, kar je v predmetni tožbi zatrjevala tožnica. Ravnanja prokurista so imela znake kršenja prepovedi spolnega in drugega nadlegovanja na delovnem mestu in so protipravna ter nasprotujejo varovanju in spoštovanju delavčeve osebnosti ter njegovega dostojanstva na delovnem mestu in pomenijo kršitev 44. člena ZDR. Ravnanje prokurista je pri tožnici povzročilo psihično stisko, ki je bila izvor duševnih bolečin. Zato so podani elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke za vtoževano škodo iz naslova spolnega nadlegovanja na delovnem mestu v smislu določbe 6.a čl. ZDR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (I. točka izreka). V presežku je zavrnilo glavni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2012 nezakonita; da se ugotovi, da je tožnica še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu „administrator II“ do pravnomočnosti te sodbe; da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni, za čas od dneva prenehanja opravljanja dela pri toženi stranki do pravnomočnosti sodbe, zagotoviti delovno dobo, ji priznati za to obdobje vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, plačati vse prispevke in davke, ter ji za to obdobje obračunati in plačati nadomestilo plače v višini, kot da bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega neto nadomestila od vsakega plačilnega dne v mesecu, za pretekli mesec, dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnici plačati odškodnino v znesku 4.000,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek glaseč se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2012 nezakonita; da se ugotovi, da je tožnica še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje; da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni, za čas od prenehanja opravljanja dela pri toženi stranki do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje tožnici zagotoviti delovno dobo, ji priznati za to obdobje vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, plačati vse prispevke in davke, ter ji za to obdobje obračunati in plačati nadomestilo plače v višini, kot da bi bila na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega neto nadomestila od vsakega plačilnega dne v mesecu, za pretekli mesec; da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnici plačati odškodnino v znesku 8.000,00 EUR in odškodnino v znesku 4.000,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili tožnica in tožena stranka.

Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni del navedene sodbe (II. točka izreka) in v delu odločitve, da sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožnice glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njenih posledicah v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da se je sodišče postavilo na stališče, da je tožena stranka pravilno na izreden način odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker tožnice pet dni zaporedoma ni bilo na delo. Obrazložitev sodbe kaže na nepravilno razlago odpovednega razloga po 3. točki 1. odstavka 111. člena ZDR. Dejstvo je, da je tožnica delodajalca obvestila o tem, da je v ponedeljek dne 2. 4. 2012 ne bo v službo, saj bo koristila dopust in bo doma. To je tožnica storila v svoji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je tako zadostila pogoju, da je svojega delodajalca obvestila o odsotnosti. Dejstvo, da je bil delodajalec seznanjen s sporočilom tožnice, da bo koristila dopust, je delodajalec priznal že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kjer je navedeno, kako je delovni proces posledično moral prilagoditi. Odsotnost tožnice z dela je lahko morebiti kršitev delovnega razmerja, nikakor pa ne izredna odpoved po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Za odpoved po tej alinei je nujno potrebna še opustitev dolžnosti obveščanja o razlogih odsotnosti s strani delavca. Ravno to je storila tožnica, ko je že v odpovedi napovedala, da je v prihodnjih dneh ne bo v službo iz razloga koriščenja dopusta. Sodišče bi moralo uporabiti določila ZDR in jih razlagati v korist delavke, kot to velja po splošnih načelih delovnega prava. Sodišče je tudi zapisalo, da bi tožnici v vsakem primeru prenehalo delovno razmerje po izteku 60 dni od oddaje svoje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To drži, vendar pa bi za vmesno obdobje tožnica morala biti upravičena do plačila ter ustrezne socialne varnosti, ki pa je zaradi nezakonite odpovedi ni imela. Tožnica je zahtevala odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice v znesku 5.000,00 EUR. Sodišče je iz izvedenih dokazov prepoznalo mobbing in posledično odškodninsko odgovornost tožene stranke, psihično stisko, ki so jo povzročila ravnanja A.A.. Tožnica se ne strinja z odmerjeno odškodnino v višini 1.000,00 EUR, saj meni, da je upravičena do višje odškodnine, glede na to trpljenje. Tožničina izpoved na sodišču je bila posneta, iz posnetka pa se sliši hlipanje in jok, ko je tožnica obujala spomin na neprijetne dogodke, bila je pod stresom, v strahu in šoku. Duševne bolečine so trajale dlje časa kot le obdobje trpinčenja med 23. 3. 2012 in 30. 3. 2012. Posledice je tožnica čutila vse dokler ni našla nove zaposlitve v oktobru 2012. Sodišče bi moralo tudi izvesti predlagane dokaze, zlasti z zaslišanjem prijateljev, prijateljic, sorodnikov in angažirati izvedenca, s čimer bi tožnica lahko dokazala obsežnost izpostavljenega trpinčenja. Iz izpovedi tožnice izhaja, da ni šlo za nedolžna sporočila, ki bi jih vpletena razumela vsak po svoje, temveč je s položaja nadrejenega A.A. želel zlomiti tožnico, da bi pristala na njegove zahteve po intimnejšem odnosu. Delodajalec bi moral zaščititi delavca, kar pa je v tem primeru izredno težko. Tožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj je v postopku uspela dokazati obstoj mobbinga in posledice odškodninske odgovornosti.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka, ko ji je sodišče naložilo v plačilo odškodnino v znesku 1.000,00 EUR in sicer iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kakšno škodo je tožnica utrpela, v čem je protipravno ravnanje tožene stranke, kakšna je povezava med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki naj bi jo tožnico utrpela, škoda pa tudi ni utemeljena. Sodišče je ugotovilo, da so ravnanja A.A. pri tožnici povzročila psihično stisko in se oprlo zgolj na izpoved tožnice in njen obisk pri zdravniku z dne 13. 4. 2012. Iz kopije zdravniškega kartona izhaja, da je tožnica navedla težave ob prenehanju delovnega razmerja, anksioznost in težave s spanjem. V tej psihični stiski pa se je tožnica vseeno toliko zbrala, da se je zavedala, da je v zvezi z letnim dopustom ravnala napačno in zahtevala odobritev bolniške odsotnosti za nazaj, kar pa je ZZZS z odločbo zavrnil. Glede na izpoved A.A. bi sodišče lahko zaključilo, da je bila psihična stiska ta, da mora vrniti prestižno torbico in da je z odpovedjo hotela izsiliti to, da bi jo brezplačno obdržala. Žal ni računala na to, da A.A. na to ne bo pristal. Iz zaslišanja vseh prič, pa tudi udeležene tožnice in A.A. izhaja, da nihče razen tožnice in A.A. o dogajanjih ni ničesar vedel. Tožnica o problemih ni obvestila direktorja, tega ni omenila niti B.B., ki ji je pisala hudomušna sporočila. Odnos med tožnico in A.A. ni bil zgolj odnos med delodajalcem in delavko. Težko je opredeliti, ali lahko ta odnos označimo kot prijateljstvo, zavezništvo, simpatijo ali vezo, dejstvo pa je, da se je A.A. že pred zaposlitvijo tožnice poznal s partnerjem tožnice, da je oba sprejemal v svojih zasebnih prostorih, da je A.A. sprejemal oba kot prijatelja, čeprav je vedel, da je partner tožnice v zakonski zvezi s tretjo osebo. Tožnico je sprejel med zaposlene na željo prijatelja in tudi njo obravnaval kot prijateljico, torej več kot delavko. To vsekakor izkazuje dodatno skrb in pomoč tožnici že od njenega prvega dne zaposlitve pri toženi stranki. Nesporno je, da je tožnica njegovo pomoč sprejela (stanovanje, pomoč pri avtu, pomoč pri vključitvi v delovni proces) in se z A.A. tikala, kar v službenih odnosih ni običajno. Sporni dogodki so se dogajali na domu A.A., kamor res ni vabil vsakogar, je pa povabil tožnico, saj je z njo imel prijateljski odnos. Sodišče ni razmejilo med A.A. kot privatno osebo in A.A. kot odgovorno osebo pri toženi stranki. Glede na to, da je tožnica sprejemala darila in ugodnosti od A.A., je torej njega zasebno obravnavala kot prijatelja, kot delodajalca pa zgolj na delovnem mestu. Kakšno je bilo torej protipravno ravnanje tožene stranke in kako bi se lahko tožena stranka rešila odgovornosti, če spornih dogodkov sploh ni bilo oziroma o njih sploh ni bila obveščena. Glede na to, da je tožnica 30. 3. 2012 sama podala odpoved in da do 13. 3. 2012 (pravilno 13. 4. 2012) ni bila pri zdravniku, je verjetna akutna stresna reakcija povezana s sprejemom vabila na zagovor v postopku izredne odpovedi. Ker škode ni bilo, je torej tudi odškodnina v višini 1.000,00 EUR previsoka, še posebej upoštevajoč, da tožnica ni vrnila dragocene torbice in službenega telefona. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da razveljavi točko I izreka in tožničin zahtevek v celoti zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti kot neutemeljeno zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba sodišča prve stopnje ima skladne in povsem jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili podlagi za odločitev, zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ga uveljavlja pritožba tožnice, ni podan. V kolikor pritožba tožnice ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so bili potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo zavrnitev preostalih dokaznih predlogov tožnice (po zaslišanju prijateljev in sorodnikov), saj nekateri dokazni predlogi niso bili substancirani, nekateri pa so bili nepopolni in brez naslovov bivališča predlaganih prič oziroma ne bi pripomogli k razjasnitvi relevantnih dejstev, ampak bi le podaljševali sodni postopek.

Na podlagi 3. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo: - da je tožnica s toženo stranko dne 1. 1. 2012 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta, za dela na delovnem mestu administrator II za polni delovni čas (A2); - da je tožnica v petek dne 30. 3. 2012 na pisalni mizi prokurista tožene stranke A.A. pustila obvestilo, da daje odpoved in predlaga datum prenehanja pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 5. 2012; da v prihodnjih dneh prosi za koriščenje lanskoletnega dopusta, sorazmernega dela letošnjega dopusta ter prosi, da upoštevajo, da je v letošnjem letu delala na praznika 2. januar in 8. februar ter tri sobote in bi vse nadure od lani in letos želela koristi kot proste dni (B4); - da je prokurist tožene stranke (A.A.) odpoved tožnice našel na svoji pisalni mizi v soboto dne 31. 3. 2012; - da je tožnica dne 2. 4. 2012 A.A. poslala elektronsko sporočilo z vsebino: „da ga prosi, naj za dokončno poravnavo in miren razhod naroči B.B. še naslednje: odločba/sklep, da mi je podjetje C. d.o.o. (tožena stranka) dalo odpoved z dne 31. 5. 2012 (kot je napisano v moji odpovedi), iz poslovnih razlogov, da lahko zaprosim za denarno nadomestilo; sklep v katerem je navedeno, da vse do izteka pogodbe koristim dopust in nadure; sklep v katerem piše, da bodo vse finančne obveznosti podjetja C. d.o.o. poravnane z dnem 18. 6. 2012; da zgoraj omenjene sklepe podpisane in poštampljane pošljete na moj domači naslov in skeniranega na mail ... do petka; ko bo vse to urejeno, se za vedno umaknem iz tvojega/vašega življenja, kot si tudi sam izrazil željo. Hvala D.D..“ (B5); - tožena stranka je tožnici dne 12. 4. 2012 vročila obdolžitev in vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in dne 16. 4. 2012 tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR (A7).

Ker je tožnica dne 30. 3. 2012 podala pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi toženi stranki in predlagala datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2012, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in v tem primeru je tožnico zavezoval 60 dnevni odpovedni rok, ki je bil določen v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2012 (prvi odstavek 10. člena pogodbe). Tožnica po 30. 3. 2012 ni več prišla na delo, čeprav tožena stranka na njene predloge za izrabo rednega letnega dopusta za preteklo in tekoče leto ter upoštevaje nadure, ni reagirala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pri toženi stranki ustaljena praksa odobravanja izrabe rednega letnega dopusta, kar je potrdila tudi tožnica. Delavec je željo po izrabi dopusta podal prokuristu A.A. in ko je bila izraba dopusta z njim usklajena, je direktor tožene stranke podpisal odobritev za izrabo dopusta, kar je v posebni obrazec predhodno vpisala vodja pravne službe pri toženi stranki (B.B.). Tožnica po 30. 3. 2012 pri toženi stranki ni preverila, ali je bilo ugodeno njeni prošnji za izrabo rednega letnega dopusta, ampak je prokuristu A.A. 2. 4. 2012 poslala le zgoraj navedeno elektronsko sporočilo (B5). Pri tem ni vztrajala pri odobritvi predlagane izrabe rednega letnega dopusta, temveč je toženi stranki predlagala, da se ji v nasprotju z njeno odpovedjo dne 31. 5. 2012 poda odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je s tem toženo stranko še nadalje puščala v negotovosti o tem, ali bo prišla na delo ali ne. Ker tožnice po 30. 3. 2012 ni bilo na delo, ji je tožena stranka dne 10. 4. 2012 poslala obdolžitev in vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je na zagovoru želela slišati njeno utemeljitev, zakaj je ni bilo na delo. Tožnica na zagovor ni prišla in z dopisom dne 14. 4. 2012 toženo stranko obvestila, da se zagovora ne more udeležiti zaradi slabega zdravstvenega stanja in priporočil psihiatra. Pri tem zdravniške dokumentacije ni predložila, zato tožena stranka ni bila dolžna tožnice ponovno vabiti na zagovor.

Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, je pravilen zaključek, da je tožena stranka dokazala, da je tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, saj tožnica po 30. 3. 2012 več kot 5 dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila tožene stranke, čeprav bi to morala in mogla storiti. Tožnica vprašanja izrabe letnega dopusta z nadrejenim delavcem ni razčistila. Nasprotno, toženki je predlagala (da namesto da upošteva njeno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2012), da ji poda odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, datirano z dne 31. 5. 2012. Sodišče prve stopnje tako ni zmotno uporabilo materialnega prava pri presoji, da je zaradi takšnega ravnanja tožnice podan tudi nadaljnji pogoj za podajo izredne odpovedi iz 1. odstavka 110. člena ZDR, to je, da glede na okoliščine takega ravnanja s tožnico ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, saj ni šlo za neobvestilo tožene stranke o razlogih odsotnosti, temveč tudi za tožničino samovoljno odsotnost. Sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju ugotovilo, da je prišlo pri toženi stranki do ravnanja, ki predstavlja spolno in drugo nadlegovanje na delovnem mestu v smislu določb 6.a člena ZDR, ker tožena stranka ni dokazala, da do tovrstnih dejanj s strani A.A. do tožnice ni prišlo. Ugotovilo je, da je najpomembnejše odločitve pri toženi stranki sprejemal prokurist A.A.. Čeprav sta tožnica in A.A. izpovedovala v bistvenem povsem različno, je sodišče prve stopnje iz njunih izpovedb zaključilo, da se je razmerje med tožnico in A.A. najprej začelo na prijateljski ravni. A.A. in partner tožnice sta bila prijatelja, tožnica in njen partner pa sta A.A. večkrat obiskovala in pri njem prespala. Tožnica in A.A. sta se zaradi prijateljskega razmerja tudi dogovorila za sklenitev delovnega razmerja. Tožnica je določeno obdobje brezplačno bivala v stanovanju A.A. oziroma v lasti družbenikov tožene stranke, A.A. je poskrbel za servis in gume njenega avtomobila, pomagal ji je pri urejanju kreditov, skupaj z nekaterimi sodelavci jo je vabil na kosilo in še nadalje prijateljeval s tožnico in njenim partnerjem. Kljub izpovedi A.A., da ima z vsemi zaposlenimi družinski odnos, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da s takšnim odnosom ni nič narobe, dokler se z njim strinjajo vsi udeleženi. Če pa delavcu takšen odnos ne odgovarja, ga je delodajalec dolžan spoštovati in prenehati z vsemi ravnanji, ki lahko posegajo v delavčevo dostojanstvo. Upoštevajoč izpovedbo tožnice, A.A. in listinske dokaze (številna elektronska sporočila med tožečo stranko in A.A.) je ugotovilo, da med tožnico in A.A. ni šlo zgolj za delovnopraven in posloven odnos, saj v delovnem razmerju ni običajno, da prokurist delodajalca delavko pokliče k sebi na dom in ji ponuja v odkup oziroma na ogled prestižno torbico. Pri tem iz izpovedi B.B. (vodje pravne službe) izhaja, da drugih delavcev prokurist ni vabil na dom. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da ravnanja A.A. niso bila dopustna. Upoštevajoč njegov položaj pri toženi stranki, starost in izkušnje bi se moral zavedati, da lahko imajo njegova ravnanja posledice v smislu očitkov spolnega in drugega nadlegovanja delavca na delovnem mestu, kar je v predmetni tožbi zatrjevala tožnica. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so ravnanja A.A. imela znake kršenja prepovedi spolnega in drugega nadlegovanja na delovnem mestu, da so protipravna in da nasprotujejo varovanju in spoštovanju delavčeve osebnosti ter njegovega dostojanstva na delovnem mestu in pomenijo kršitev 44. člena ZDR.

Ravnanje prokurista je pri tožnici povzročilo psihično stisko, ki je bila izvor duševnih bolečin. Sodišče prve stopnje je v sporu pravilno ugotovilo elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke in jih je tudi obrazložilo. V tej zvezi je pravilno izhajalo iz določbe 1. odstavka 6.a člena ZDR. V spornem primeru je za presojo odločilno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo protipravna ravnanja tožene stranke nasproti tožnici, ki jih je bila deležna s strani prokurista A.A., zaradi česar je utrpela škodo. To pomeni, da je podlaga za sprejeto sodbo v izkazani odškodninski odgovornosti tožene stranke po predpisanih načelih obligacijskega prava.

Pri presoji sporne zadeve je potrebno izhajati tudi iz Direktive 2006/54/ES, po kateri sta nadlegovanje in spolno nadlegovanje v nasprotju z načelom enakega obravnavanja moških in žensk ter pomenita diskriminacijo zaradi spola. Takšne oblike diskriminacije so prisotne tudi na delovnem mestu, zaradi česar bi morale biti prepovedane ter zanje predvidene učinkovite odvračilne kazni. V tem smislu bi morali delodajalci v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso sprejeti ustrezne preventivne ukrepe proti takšnim oblikam nadlegovanja na delovnem mestu. Tožena stranka očitno v konkretnem primeru ni ustrezno ukrepala, da bi tožnici v spornem času v skladu z določbo 45. člena ZDR zagotovila takšno delovno okolje, da ne bi bila izpostavljena že ugotovljenemu spolnemu nadlegovanju s strani prokurista. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da tožena stranka v konkretnem primeru ne more biti odškodninsko odgovorna, ker za ravnanja prokurista ni vedela oziroma da je šlo v celoti zadevi zgolj za konstrukt tožnice, ne more biti sprejemljivo.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri in presoji odškodnine tožnici v predmetni zadevi ugotovilo, da so sporni dogodki neugodno vplivali na zdravstveno stanje tožnice in pri njej povzročili duševne bolečine (akutno stresno reakcijo, anksioznost in težave s spanjem, predpisana terapija z zdravilom Lexaurin in Sanval - A14). Upoštevajoč predložene dokazne listine, izpovedbo tožnice in prič je pravilno ugotovilo, da je nadlegovanje tožnice pri toženi stranki trajalo le kratek čas (od 23. 3. 2012 do 30. 3. 2012), da tožnica ni izkazala, da se je zaradi duševnih težav dalj časa zdravila, da se je kmalu zaposlila pri drugem delodajalcu, da je sposobna za delo in da sporna ravnanja na njenem duševnem zdravju niso pustila trajnejših posledic. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova duševnih bolečin od zahtevanih 5.000,00 EUR prisodilo odškodnino v višini 1.000,00 EUR in tudi po stališču pritožbenega sodišča je odškodnina iz tega naslova ustrezna. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je odškodnino prisodilo po prostem preudarku, saj bi bila izvedba dokaza s sodnim izvedencem psihiatrom povezana z nesorazmernimi težavami in stroški.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena, prav tako tožeča in tožena stranka ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). O pritožbenih stroških tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih ni priglasila.