Jedro

V primeru spora med bivšima zakoncema glede premoženja gre za spor o obsegu skupnega premoženja, ki ima stvarnopravno naravo, čeprav se uveljavlja kot denarni zahtevek.

Podjetje G. d. o. o. je bilo le navidezni kupec, saj je kupoprodajno pogodbo sklenilo v svojem imenu, a za račun pravdnih strank. Iz tožbenih trditev izhaja, da je šlo za mandatno razmerje med družbo G. d. o. o. in tedanjima zakoncema. Tožnica ne zatrjuje, da se s takim načinom nakupa ni strinjala. V takem primeru lahko sodi v skupno premoženje le terjatev bivših zakoncev do družbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Po umiku primarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi nepremičnina ID znak ... k. o. X, pri čemer znaša delež tožnice ½, je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku za plačilo 107.777,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2006 dalje do plačila. V celoti ga je zavrnilo. Posledično je tožnici naložilo v plačilo 2.240,50 EUR toženčevih stroškov postopka.

2. Tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče razveljavi prvostopenjsko sodbo in vrne zadevo v novo sojenje drugemu sodniku. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka je sodišče storilo s tem, ko ni zaslišalo vseh predlaganih prič in izvedlo dokaza z imenovanjem izvedenca. Dokazi so bili predlagani v zvezi s pravno pomembnimi dejstvi, in sicer: ali je razpolagala z denarnimi sredstvi za nakup hiše; ali sta s tožencem kdaj živela skupaj v hiši; ali je bilo podjetje G. d. o. o. samo formalni kupec nepremičnine; ali je bil toženec obogaten in v kakšni višini. Sodišče ji je onemogočilo dokazovanje zatrjevanih dejstev in jo s tem postavilo v neenakopraven položaj z nasprotno stranko ter ji vzelo pravico do izjave. Priče bi izpovedale, da sta s tožencem skupaj kupovala hišo z namenom, da bosta v njej živela skupaj in da je vlagala denarna sredstva v hišo, o obstoju ekonomske in življenjske skupnosti, da sta bila dejanska kupca nepremičnine. Ker ni izvedlo predlaganih dokazov, je sodišče nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje. Graja dokazno oceno glede njenih prihrankov, ki jih je izročala tožencu za nakup in urejanje hiše. Sodišče ni ugotavljalo povečanja vrednosti hiše na račun vlaganj v njeno obnovo. Moralo bi presojati predpostavke oziroma pogoje za utemeljenost neupravičene pridobitve, saj je napačno ugotovilo, da ni navedla, kakšna pravna podlaga naj bi odpadla. Jasno je navedla, da je v času obstoja zakonske zveze svoje posebno premoženje vlagala v nakup nepremičnine z namenom, da bosta s tožencem v njej prebivala, po prenehanju zakonske zveze pa je ta pravna podlaga odpadla. Zato je potrebno ugotoviti višino njenih vlaganj. Toženec, ki v nepremičnini prebiva že od konca leta 2007, je obogaten. Nakup hiše se je opravil preko družbe G. d. o. o., ker je bilo to bolj ugodno z davčnega vidika in ker je bila hiša obremenjena s hipotekami. Sodišče ni pravilno uporabilo določbe 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ukvarjalo se je s tem, kdo je formalni lastnik predmetne nepremičnine, čeprav je bistveno, da je v času trajanja zakonske zveze tožencu izročala denar z namenom, da si uredita skupno bivališče, s prenehanjem zakonske zveze pa je podlaga za dajanje teh sredstev tožencu odpadla. Toženec je torej denarna sredstva pridobil na podlagi, ki je kasneje odpadla, zato je obogaten. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženec na pritožbo ni dogovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno podlago, na katero je sodišče glede na razpravno načelo v pravdnem postopku vezano, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Tožnica je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje sodi hiša, ki je bila kupljena v času trajanja zakonske zveze s tožencem, umaknila, vztrajala pa pri zahtevku, da ji je toženec dolžan povrniti denar, ki ga je po njenih trditvah vložila v nakup in obnovo hiše. Kljub temu gre še vedno za zahtevek iz naslova skupnega premoženja. Sodišča včasih v primeru, če je en zakonec razpolagal s skupnim premoženjem, zahtevke prikrajšanega zakonca obravnavajo po določbah o neupravičeni obogatitvi. Vendar je tako obravnavanje materialnopravno napačno. V času trajanja zakonske zveze z delom pridobljeno premoženje sodi v skupno premoženje zakoncev (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR); zakonca na njem pridobita lastninsko pravico na originaren način. Kljub enostranskem razpolaganju s skupnim premoženjem, to kot premoženje ne preneha, spremeni se le njegova struktura. V primeru spora med bivšima zakoncema glede premoženja pa gre še vedno za spor o obsegu skupnega premoženja, ki ima stvarnopravno naravo, čeprav se uveljavlja kot denarni zahtevek.(1) Razveza zakonske zveze ne predstavlja odpadle pravne podlage, ki je podlaga za kondikcijski zahtevek. Za te gre, če stranka izpolni obveznost iz nične ali razveljavljene pogodbe, v primeru izpolnitve osebi, ki ni upnik, v primeru, ko je izpolnjeno nekaj drugega, kot je bilo dolgovano, če je pogodba razvezana in kadar je bilo nekaj izpolnjeno glede na pričakovano podlago, ki se ni uresničila.(2) Pravdni stranki pa sta potrditvah tožnice ustvarili skupno premoženje, to pa je treba obravnavati po določbah ZZZDR.

6. Če bi tožnica dokazala svoje trditve, da je vlagala denar in delo v nakup in obnovo hiše, ki sta jo s tožencem kupila z namenom ustvariti si dom, bi hiša sodila v njuno skupno premoženje,(3) ne glede na to, da je kupoprodajno pogodbo za nakup nepremičnine sklenila tretja oseba – družba G. d. o. o. Sledeč tožbenim trditvam je bilo podjetje G. d. o. o. le navidezni kupec, saj je kupoprodajno pogodbo sklenilo v svojem imenu, a za račun pravdnih strank.(4) Iz tožbenih trditev izhaja, da je šlo za mandatno razmerje med družbo G. d. o. o. in tedanjima zakoncema. Tožnica ne zatrjuje, da se s takim načinom nakupa ni strinjala. V takem primeru lahko sodi v skupno premoženje le terjatev bivših zakoncev do družbe. Takega tožbenega zahtevka pa tožeča stranka ne uveljavlja, zato s tožbenim zahtevkom v tej pravdi ne more uspeti. Sodišče sodi le v mejah postavljenih zahtevkov strank (prvi odstavek 2. člena ZPP), dajatvena tožba zoper toženca, kot jo je uveljavljala tožnica, pa je neodpravljivo nesklepčna. Zato sodišču ni potrebno ugotavljati dejstev, ki jih je tožnica zatrjevala in predlagala dokaze za njihovo dokazovanje. Tudi če bi dokazala vsa zatrjevana dejstva, z dajatvenim tožbenim zahtevkom zoper toženca ne bi mogla uspeti. Že tisti del ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga pritožba niti ne izpodbija, zadostuje za materialnopravno pravilno odločitev. Torej je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Ker dejstev, ki jih je tožnica želela dokazati z zaslišanjem prič in izvedencem niso relevantna, tudi uveljavljanih procesnih kršitev ni.

7. Tudi, če ne gre za skupno premoženje pravdnih strank, tožnica napram tožencu ne more uspeti z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve. Pravilni so razlogi izpodbijane sodbe, da toženec, ki ni nikoli bil lastnik hiše, ni pasivno legitimiran, saj ni on obogaten.

8. Dajatveni zahtevek proti tožencu bi lahko bil utemeljen na odškodninski podlagi. Sodišče ni vezano na navedbe strank o pravni podlagi (tretji odstavek 180. člena ZPP), vezano pa je na trditveno podlago strank. Trditve tožeče stranke pa ne zadostujejo za presojo toženčeve odškodninske odgovornosti. Iz trditev o ničnosti pogodb, s katerimi je bila prodana nepremičnina, ki naj bi sodila v skupno premoženje pravdnih strank, bi se dalo izluščiti trditve o protipravnosti ravnanja prvotnih tožencev. S trditvami o ničnosti kupoprodajne pogodbe, s katero je družba G. d. o. o. prodala hišo, ki naj bi sodila v skupno premoženje pravdnih strank, toženčevemu očetu, je tožeča stranka utemeljevala zahtevek do prvotno drugotožene stranke G. d. o. o. in tretjetožene stranke D. C. Vendar je tožbo proti njima umaknila, prav tako prvotno primarno postavljeni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da spada predmetna nepremičnina v skupno premoženje tožnice in (takrat prvega) toženca. Sklep o umiku primarnega tožbenega zahtevka in umiku tožbe zoper drugo in tretjetoženo stranko je pravnomočen (list. št. 67 do 70 spisa). Tožbeni zahtevek, ki ga še vtožuje, pa je tožnica temeljila na trditvah, da je tožencu izročala denar, ki je bil namenjen za nakup in obnovo družinske hiše, zato je bil toženec na njeno škodo neupravičeno obogaten. Ni zatrjevala, da ni bilo dogovora, da hišo kupi G. d. o. o.; ni torej zatrjevala, da je toženec hišo protipravno prenesel v last tretje osebe. Trditev o vzročni zvezi in posledični škodi ni. Pa tudi v pritožbi ne izpodbija zaključkov izpodbijane sodbe, da v zvezi s predmetno nepremičnino sklenjene pogodbe niso nične (to bi pomenilo protipravne).

9. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v konkretnem primeru sodišče ni bilo dolžno izvajati materialno procesnega vodstva, saj to ne sme iti tako daleč, da bi se stranko napeljevalo na spremembo tožbe. Sodišče je dolžno zagotoviti le dopolnitev podlage, ko gre za vrzel v opisu dejanskega stanja, ko ni popolno opisan življenjski dogodek, stranka pa sicer navede vsa pravotvorna dejstva.(5)

10. V pritožbi uveljavljane kršitve tako niso podane, izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna. Ker tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP jih nosi tožnica sama, saj s pritožbo ni uspela.

Op. št. (1): Gl. J. Hudej in I. Ščrnjavič: Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, 2010, št. 11 – 12, str. 775. Op. št. (2): Gl. komentar A. Polajnar Pavčnik k 190. členu v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), druga knjiga, izdala GV Založba leta 2003, stran 46. Op. št. (3): Prim. sodbo VS RS II Ips 176/2001. Op. št. (4): Prim. odločbe VS RS II Ips 573/2004, II Ips 803/2007, II Ips 595/2008. Op. št. (5): Gl. Komentar N. Betetto k 285. členu v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Druga knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, 2005.