Jedro

Ker notar v konkretnem primeru ni bil dolžan raziskovati dejanskega stanja preko tega, kar je ugotovil na podlagi uradnih evidenc in kar mu je povedal obdolženec, je zakonski znak „spraviti v zmoto“ podan, če je obdolženec notarju povedal kaj lažnega, česar notar ni mogel preveriti.

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 253. člena KZ-1, stori tudi, kdor spravi v zmoto pristojni organ, tako da določene okoliščine zamolči, izključno na podlagi teh navedb pa pristojni organ v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini, te lažne okoliščine potrdi.

Obdolženec, ki pooblastila oškodovanke kot druge skupne lastnice ni imel, zemljiški dolg na skupnem premoženju pa je bilo mogoče ustanoviti le na nepremičnini kot celoti, je bil razpolagalno nesposoben, zato je bil sklenjeni enostranski pravni posel nedopusten.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi kršitev iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s prvim odstavkom 253. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Sežani je s sodbo z dne 22. 6. 2015 obdolženega M. P. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, ki nasprotuje stališču nižjih sodišč, da obdolžencu ni mogoče očitati, da je notarja pri sestavi listine o ustanovitvi zemljiškega dolga z zamolčanjem dejstva, da gre pri predmetu zemljiškega dolga za skupno premoženje, spravil v zmoto. Sodišči sta se zmotno osredotočili na vprašanje, ali je v tej zadevi notar z opiranjem na zemljiškoknjižno stanje ravnal pravilno, pri čemer tudi ni bistveno, ali se je notar sam počutil zavedenega. Odločilno je le vprašanje, ali je (ob dejstvih, ki so mu bila znana) sicer pravilno ravnanje notarja privedlo do prepovedane posledice zaradi zmote, v katero je bil spravljen. Razlago zakonskega znaka spravljanja v zmoto je treba oblikovati v povezavi s pojmom, kot ga KZ-1 v enakem pomenu uporablja pri kaznivem dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, kar pomeni, da ima spravljanje v zmoto lahko tako obliko lažnega prikazovanja, kot tudi prikrivanja dejanskih okoliščin. Ali in kako bi na ugotovitev okoliščin lahko vplivala oškodovanka, kar izpostavljata izpodbijani sodbi, ni odločilnega pomena za presojo ravnanja obdolženca, saj njeno ravnanje ne more pretrgati vzročne zveze. Glede argumentacije sodišča prve stopnje o možnosti zaznambe spora navaja, da je slednjo mogoče predlagati le na podlagi tožbe oziroma predloga vloženega proti imetniku vknjižene lastninske pravice, kar pa obdolženec v času priprave notarskega zapisa ni bil in zato oškodovanka zaznambe niti ne bi mogla uspešno predlagati. Iz vsega navedenega izhaja, da je bilo odločilno opiranje notarja na pojasnila, ki jih je bil obdolženec dolžan dati v skladu s predpisi o notarskem poslovanju. Dejstva, da med strankami, od katerih je ena udeležena v postopku notarskega overjanja, teče civilni sodni postopek, notar namreč ne more preveriti, saj evidence o tem ne obstajajo. Prav na take primere se nanaša obveznost stranke notarskega posla, da notarju sporoči vse okoliščine, ki vplivajo na dopustnost pravnega posla. To pravilo je bilo v Zakon o notariatu (v nadaljevanju ZN) vneseno naknadno (novela ZN-C) prav z namenom preprečevanja takih zlorab. Okoliščina, ki je bila zamolčana, se ni nanašala na formalno prijavljeno lastništvo nepremičnine, ampak na skupno lastnino, o kateri uradne evidence ne obstajajo, saj med zakoncema nastane po samem zakonu. V pravnem prometu se z razkritjem pravih podatkov zadosti načelu dobre vere in poštenja, ki hodi z roko v roki z načelom zaupanja v zemljiško knjigo. Kazensko pravo izigravanja načela dobre vere in poštenja ne bi smelo dopuščati. Samo taka razlaga je lahko skladna s stališči Ustavnega1 in Vrhovnega sodišča2, ki opozarjata, da mora originaren način pridobitve lastninske pravice uživati ustrezno pravno varstvo ne glede na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Vrhovni državni tožilec nasprotuje tudi presoji nižjih sodišč, da ne gre za nedopusten pravni posel, ker zemljiški dolg še ni nastal (sodišče prve stopnje), oziroma ker je pravni posel bil izpodbojen, ne pa ničen (sodišče druge stopnje). Po mnenju vložnika zahteve vprašanje, ali je zemljiški dolg že nastal ni odločilno, saj je zakonski dejanski stan izpolnjen, čim je v javni listini potrjeno karkoli lažnega, kar naj bi bilo dokaz v pravnem prometu. Izjava o ustanovitvi zemljiškega dolga je podlaga za vpis v zemljiško knjigo in izdajo pisma ter je kot zapis enostranskega pravnega posla nosilni dokaz o njegovem nastanku, ki vodi do uresničitve namena njegove ustanovitve. Obdolženec je v tej smeri z notarskim zapisom notarja tudi izrecno pooblastil, da vloži ustrezen zemljiškoknjižni predlog, zato je stališče sodišča prve stopnje o nedokončanem poslu napačno. Sodišče druge stopnje pa si napačno razlaga pojem nedopustnosti pravnega posla, saj ga je glede na očitek v obtožbi treba razlagati po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) o skupnem premoženju zakoncev ter Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) o skupni lastnini in ne po sodni praksi Vrhovnega sodišča o razmerju med izpodbojnostjo in ničnostjo, ki zadeva obligacijskopravne vidike razmerij. ZZZDR in SPZ prepovedujeta razpolaganje skupnega lastnika s celoto (celo z nedoločenim deležem), iz česar jasno izhaja, da je šlo v tej zadevi za nedopustni pravni posel. Ob dejstvu, da je v obravnavani zadevi obdolženec nedvomno vedel, da je kot bivši zakonec le skupni lastnik na stanovanju z oškodovanko, v rokah pa je imel listino, ki mu je omogočala vpis izključne lastninske pravice in zemljiškega dolga, je pomemben tudi namen, zaradi katerega je bilo dejanje storjeno. Očitno je bil namen ustanovitve zemljiškega dolga v tem, da se vnaprej izniči učinek morebitnega uspeha oškodovanke v pravdi (namen koristoljubnosti). Navedena okoliščina daje zadevi poseben pomen v okviru kazenskopravnega varovanja načela poštenja v pravnem prometu. Glede na vse navedeno je po stališču vložnika zahteve sodišče obdolženca v nasprotju z zakonom oprostilo obtožbe. Opisana materialnopravna kršitev se je prenesla tudi na postopkovno odločanje kot kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sta sodišči ob nepravilni razlagi zakonskega znaka spravljanja v zmoto zašli v nasprotje o odločilnem dejstvu – ali je notar sploh bil v zmoti, ko se najprej trdi, da je bila notarju zamolčana odločilna okoliščina, nato pa sodišče zaključi, da notar ni bil spravljen v zmoto oziroma sploh ni bil v zmoti in da ni potrdil ničesar lažnega. Tako ostaja odprto vprašanje, ali je oprostitev posledica ugotovitve, da notar sploh ni bil v zmoti, ker ni potrdil ničesar lažnega, ali pa je v zmoti bil, vendar ga v zmoto ni spravil obdolženec. Vrhovni državni tožilec kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena uveljavlja tudi iz razloga, ker so razlogi za izdajo oprostilne sodbe v obeh izpodbijanih sodbah nejasni oziroma si nasprotujejo. Sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni natančneje opredelilo razloga za oprostitev iz 358. člena ZKP, sodišče druge stopnje pa je navedlo očitno neustrezno 3. točko 357. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga, da v skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi v zahtevi navedene kršitve.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila obdolženčeva zagovornica Veronika Zorn Hočevar, odvetnica v Kopru, ki stališčem vrhovnega državnega tožilca nasprotuje in Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Navaja, da je obdolženec kot prava neuka stranka razumel, da je izključni lastnik nepremičnine oseba, ki je vpisana v zemljiško knjigo. Dokazni postopek je tudi potrdil, da notar obdolženca v postopku ni posebej vprašal, ali je v teku kakršenkoli spor o lastništvu stanovanja, prav tako pa mu ni bilo pojasnjeno, kaj so listine o povezanih poslih in katere okoliščine bi lahko bile tiste, da bi bil konkretni pravni posel nedopusten. Obdolženec je notarju predložil le identifikacijske podatke nepremičnine ter znesek, za katerega je želel ustanoviti zemljiški dolg. V trenutku sestave notarskega zapisa je bil obdolženec edini zemljiškoknjižni lastnik stanovanja, zato ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da je bil notar spravljen v zmoto. Vložnik zmotno trdi, da obdolženec v času priprave notarskega zapisa še ni bil imetnik vknjižene lastninske pravice in da oškodovanka zaznambe spora sploh ne bi mogla uspešno predlagati. Obdolženec je namreč predhodno že vložil predlog za vknjižbo lastninske pravice na njegovo ime in je bila vknjižba s sklepom sodišča tudi že dovoljena. Kljub nepravnomočnosti le-tega, bi oškodovanka zaznambo spora lahko predlagala, notar pa bi bil nato s tem sporom seznanjen. Slednji bi tudi v tem primeru, po seznanitvi obdolženca s pravnimi posledicami vpisa, sestavil notarski zapis o ustanoviti zemljiškega dolga. Vložnik zahteve je nadalje spregledal, da se z notarskim zapisom izjave o ustanovitvi zemljiškega dolga ne posega v lastništvo nepremičnin, temveč se v uvodu lastniško stanje nepremičnine le ugotavlja. Zato, ob upoštevanju zemljiškoknjižnih podatkov, notar ni bil spravljen v zmoto in ni mogoče trditi, da je obdolženec z izjavo dosegel, da je notar v javni listini potrdil nekaj lažnega – da je obdolženec lastnik nepremičnine. Posledično tudi ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da je bilo pri sestavi notarskega zapisa odločilno opiranje notarja na pojasnila, ki naj bi jih bil dolžan dati obdolženec. Obdolženčeva zagovornica nadalje pritrjuje presoji sodišč, da konkretni pravni posel ni bil nedopusten. Gre za pravno vprašanje, ki je poleg vsega za ta primer nerelevantno, saj nedopustnost pravnega posla ne predstavlja zakonskega znaka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Zato ni jasno, kako naj bi izjava obdolženca, da posel ni nedopusten (za katero sicer sploh ni vedel, kaj pomeni in mu ta pojem tudi ni bil pojasnjen), vplivala na zmoto notarja. Ker sta sodišči dejansko stanje materialnopravno pravilno ovrednotili, tudi uveljavljane procesne kršitve niso podane. Če pa bi Vrhovno sodišče presodilo, da sta nižji sodišči zakonski znak napačno razlagali, pa ni mogoče zaključiti, da je bil obdolženec oproščen v nasprotju z zakonom, saj v konkretnem primeru ni bilo izkazano, da bi obdolženec dejanje storil z direktnim naklepom.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 253. člena KZ-1 kaznivo dejanje overitve lažne vsebine stori, kdor spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi kar koli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu. Obdolžencu je državno tožilstvo v obtožbi očitalo, da je dne 15. 5. 2013 v Sežani na naslovu AA, v notarski pisarni notarja G. M. spravil v zmoto, tako da je ta na podlagi njegove izjave in od njega predloženih dokumentov v notarski zapis ob sestavi listine o ustanovitvi zemljiškega dolga zapisal, da je M. P. lastnik do celote stanovanja v stanovanjskem bloku v XX, posamezni del številka 30, v stavbi številka 687, k. o. X., in je ob tem le-ta izjavil, da ni okoliščin na podlagi katerih bi bil pravni posel v notarskem zapisu nedopusten in je na podlagi takega notarskega zapisa na tem stanovanju v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Sežani obdolženi predlagal in vknjižil zemljiško knjižni dolg v višini 120,00 EUR3, čeprav je vedel, da je stanovanje predmet skupnega premoženja njega in T. P. ter da poteka sodni spor pred Okrožnim sodiščem v Kopru.

5. Za izvršitev kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-14 je odločilno, da je pristojni organ dolžan izdati javno listino le na podlagi navedb storilca, ne da bi bil predpisan dokazni postopek, preveritev navedb ali ocena.5 Če je za izdajo listine predviden kakršenkoli dokazni postopek, preveritev navedb ali ocena, to kaznivo dejanje ni podano.

6. Notarja je ob sestavi notarskega zapisa zavezovala pojasnilna obveznost iz 42. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN), da strankam pred sestavo notarske listine na razumljiv način opiše vsebino in pravne posledice nameravanega pravnega posla ter jih izrecno opozori na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo takšnega pravnega posla. Notar mora razjasniti dejanski stan, pri čemer se sme zadovoljiti z navedbami strank in jih sprejeti kot točne, ni pa pristojen za izvajanje dokazov v primeru spornih dejstev med udeleženci.6 Notar se mora v možnih okvirih o morebitnih pomanjkljivostih v zvezi z nedopustnimi ali navideznimi posli prepričati, ne pa tudi opravljati poizvedb v zvezi s sumom o nepravilnostih.7 Ker notar v konkretnem primeru ni bil dolžan raziskovati dejanskega stanja preko tega, kar je ugotovil na podlagi uradnih evidenc in kar mu je povedal obdolženec, je zakonski znak „spraviti v zmoto“ podan, če je obdolženec notarju povedal kaj lažnega, česar notar ni mogel preveriti.

7. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da kaznivo dejanje po prvem odstavku 258. člena KZ oziroma 253. člena KZ-1, ki predstavlja posebno obliko goljufije, stori tudi, kdor spravi v zmoto pristojni organ, tako da določene okoliščine zamolči, izključno na podlagi teh navedb pa pristojni organ v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini, te lažne okoliščine potrdi.8 Tega ni mogoče razlagati tako, da pristojni organ potrdi prav tisto, kar je zamolčano, saj v tem primeru ne bi šlo za nič lažnega. Pristojni organ potrdi tisto, kar je nepopolno in kot tako tudi neresnično, pri čemer mora iti za (pravno) pomembne (zamolčane) okoliščine. V obravnavanem primeru je bilo obdolžencu očitano zamolčanje dveh okoliščin, in sicer, da stanovanje, na katerem je ustanovil zemljiški dolg, predstavlja skupno premoženje ter da o lastništvu tega stanovanja poteka spor pred okrožnim sodiščem. Bistvo obtožbenega očitka je bilo, da je obdolženec pred notarjem izjavil, da ni okoliščin, na podlagi katerih bi bil pravni posel nedopusten, čeprav je vedel, da gre za skupno premoženje, notar pa je potem v zmoti zapisal oziroma potrdil, da je obdolženec lastnik celotnega stanovanja. Ker skupna lastnina na stanovanju v konkretnem primeru v zemljiški knjigi ni bila vpisana, notar obstoja le-te iz uradnih evidenc ni mogel preveriti in se je zanesel na izrecno izjavo obdolženca, da ni okoliščin, na podlagi katerih bi bil pravni posel v tem notarskem zapisu nedopusten in da zemljiškega dolga ne ustanavlja zgolj navidezno ali zato, da bi se izognil zakonskim obveznostim ali da bi protipravno oškodoval tretjega.9 Obenem je obdolženec ob ustanovitvi zemljiškega dolga tudi izjavil, da so vse pomembne okoliščine pravnega posla vsebovane v tem notarskem zapisu in da morebitne druge pomembne okoliščine njemu niso poznane. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je obdolženec vedel, da stanovanje na katerem ustanavlja zemljiški dolg spada v skupno premoženje oz. lastnino njega in njegove nekdanje zakonske žene, saj je to navedel v sodnem postopku zaradi razdelitve skupnega premoženja. Res, da je bil v zemljiški knjigi kot lastnik do celote stanovanja vpisan obdolženec in da spor o razdelitvi premoženja v času sestave notarskega zapisa še ni bil zaključen, vendar je v resnici šlo za skupno lastnino nekdanjih zakoncev, ki v zemljiški knjigi ni bila vpisana. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR), s katerim upravljata in razpolagata skupno in sporazumno (prvi odstavek 52. člena ZZZDR). Ker gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, pridobi zakonec lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja ne glede na vpis v zemljiško knjigo.10 V primeru originarnega nastanka lastninske pravice vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivnega, temveč le deklaratornega pomena.

8. Obdolženec, ki pooblastila oškodovanke kot druge skupne lastnice ni imel, zemljiški dolg na skupnem premoženju pa je bilo mogoče ustanoviti le na nepremičnini kot celoti, je bil razpolagalno nesposoben, zato je bil sklenjeni enostranski pravni posel nedopusten.11 Obdolženec je namreč v trenutku sestave listine o ustanovitvi zemljiškega dolga vedel, da gre za skupno lastnino, a tega notarju ni povedal in ga s tem spravil v zmoto, da je le-ta v notarski listini zapisal, da je obdolženec lastnik do celote zadevnega stanovanja. Takega zaključka ne more spremeniti niti načelo zaupanja v zemljiško knjigo, saj to načelo nedobrovernih oseb ne varuje.12 K temu je dodati, da od oškodovanke ni bilo moč pričakovati, da bo potem, ko se tako kot obdolženec desetletja po nakupu ni vpisala kot (skupna) lastnica, v zemljiški knjigi predlagala zaznambo spora, saj je obdolženec le nekaj dni zatem, ko se je vpisal kot lastnik na stanovanju svojega nekdanjega delodajalca, ustanovil zemljiški dolg, pri čemer v tem trenutku vknjižba lastninske pravice na obdolženca še ni bila pravnomočna. Zaznambe spora pa oškodovanka, do vknjižbe obdolženca kot zemljiškoknjižnega lastnika, zoper prejšnjega lastnika ni mogla predlagati, saj z njim ni bila v sporu o razdelitvi premoženja.

9. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, drugih navedb vrhovnega državnega tožilca o kršitvah ni presojalo.

C.

10. Glede na povedano je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovilo kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 253. člena KZ-1. 1 Odločba Up 128/03 z dne 27. 1. 2005. 2 Sodbi II Ips 220/2006 z dne 10. 7. 2008 in II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012. 3 Iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske sodbe izhaja, da gre za dolg v znesku 120.000,00 EUR, a navedeno neskladje ni predmet vložene zahteve za varstvo zakonitosti. 4 Enako je veljalo tudi v času veljavnosti 258. člena KZ. 5 Gl. na primer sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 26654/2011-183 z dne 26. 5. 2016 in XI Ips 40938/2010 z dne 15. 6. 2010. 6 Rijavec Vesna, Civilnopravna odgovornost notarjev, Pravna praksa, 1998, št. 11, str. I-IX, tč. 2.4. 7 Prav tam. 8 Gl. na primer sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 52800/2011 z dne 7. 7. 2016 in I Ips 57/2003 z dne 2. 9. 2004. 9 Gl. prvi odstavek 23. člena ZN. 10 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-128/03-27 z dne 27. 1. 2005, tč. 8. 11 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 121/2017 z dne 25. 1. 2018. 12 Gl. 10. člen SPZ.