Jedro

Kolikor tožniki ne zahtevajo varstva svojih pravic in interesov, ampak pravice tretjih oseb, je njihova tožba nedopustna in je utemeljeno zavržena. Procesna legitimacija je procesna predpostavka. Če ta ni izpolnjena, sodišče tožbo zavrže.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero 499.748,07 EUR odškodnine od obeh toženk uveljavlja prvo tožeča stranka, ki je označena na sledeč način: „Vsakokratni etažni lastniki večstanovanjske stavbe z naslovom C., z ID znakom 000, vsi stanujoči D. (pravilno C.) (1)“.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo tožba prvo tožeče stranke dovoljena. Zastavlja dvoje vprašanj: Kdo ima procesno in postulacijsko sposobnost za vložitev dajatvene tožbe na povračilo celotno povzročene škode na skupnih delih večstanovanjske stavbe v etažni lastnini? Kdo je nosilec pravic in upravičenec do povračila celotne škode na skupnih delih večstanovanjske stavbe v etažni lastnini. Na prvo vprašanje odgovarja, da je to že samo en etažni lastnik večstanovanjske stavbe. Povzema pravno teorijo, da se lastnost stranke prizna tistemu, ki je nosilec pravic in obveznosti v materialnopravnem razmerju ali materialnopravno upravičenje le zatrjuje, v določenih primerih pa tudi tistemu, ki materialnopravno ni legitimiran. Sklicuje se na 99. in 100. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter 24. in 25. čl. Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1 ter navaja, da so etažni lastniki tudi vsi tisti, ki bodo to še postali (vsakokratni lastniki). Torej so vsakokratni lastniki pravdne stranke, kakor so opredeljene s prvim odstavkom 73. čl. ZPP. Navaja, da kot prvo tožeča stranka pravno varstvo zahteva 20 fizičnih oseb, ki so opredeljene z imeni in naslovi. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 71/2011 in v njej zavzeto stališče, da solastniku skupnih delov zgradbe ne more biti odvzeto sodno varstvo glede solastne stvari. Varstvo se zagotovi z ustreznim oblikovanjem zahtevka v korist vsakokratnih lastnikov posameznih etažnih enot. Trdi, da so za tožbo legitimirani etažni lastniki enotni sosporniki, ne pa nujni sosporniki, ker vseh udeležencev materialnega razmerja ni mogoče siliti k tožbi. Navaja, da je navedenih dvajset etažnih lastnikov, ki so bili lastniki v času vložitve tožbe in so lastniki tudi v času vložitve pritožbe. Navaja, da besedna zveza „vsakokratni etažni lastniki večstanovanjske stavbe C.“ pomeni, da tožbo v svojem imenu vlagajo konkretno navedene osebe, vendar v korist vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe. Vsakokratni etažni lastniki torej niso tožeča stranka v procesnem smislu, temveč so aktivno stvarno legitimirana stranka za prejem odškodnine za škodo, povzročeno na skupnih delih stavbe. Za nesprejemljivo označuje, da je bila zavržena tožba dvajsetih konkretno navedenih fizičnih oseb, ki so vložile tožbo v svojem imenu in v korist vseh vsakokratnih etažnih lastnikov. V odgovor na drugo zastavljeno vprašanje pa navaja, da so za povračilo celotne škode na skupnih delih večstanovanjske stavbe legitimirani vsakokratni etažni lastniki. Trdi, da 100. čl. SPZ posameznim lastnikom daje legitimacijo za uveljavljanje odškodnine, ki presega njihov solastninski delež. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča, da ni potrebno, da se za povračilo celotne nastale škode izrecno navede vse etažne lastnike na določen časovni presek. Opozarja na način vpisovanja solastninske pravice na skupnih prostorih v zemljiški knjigi. Vpisuje se v korist vsakokratnih etažnih lastnikov. Ker je v vsakem trenutku znano, kdo je lastnik posameznega dela stavbe, je znano tudi, kdo je solastnik skupnega dela stavbe v etažni lastnini. Tako kot vzdrževanje, se tudi sanacija škode na splošnih skupnih delih krije iz sredstev, ki so skupno premoženje etažnih lastnikov. Sredstva so v skladu s 119. čl. SPZ urejena kot obvezni rezervni sklad. Z namenom, da bodo etažni lastniki prejeli povračilo škode, se tožbeni zahtevek oblikuje v korist vsakokratnih etažnih lastnikov. V zvezi s 13. točko obrazložitve navaja, da zahtevka ni mogoče razumeti tako, da vsak etažni lastnik zahteva plačilo 499.748,07 EUR. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do zahtevka v vlogi z dne 10.10.2013. S to vlogo je izpuščena besedna zveza „prvi tožeči stranki“ in dodana beseda „nerazdelno“; vse z namenom razjasnitve, da se škoda zahteva le v enkratnem znesku. Opozarja, da se razpoka v diletaciji veča in se sprašuje, kako bo stavba vzdržala le nekoliko močnejši potres in ali jo bo sploh katera zavarovalnica zavarovala. Trdi, da je tožba sklepčna in da bi sodišče moralo uporabiti določilo 108. čl. ZPP, če šteje tožbo za nerazumljivo.

3. Prvo tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da tožeča stranka ne razlikuje med obligacijsko pravico in upravičenjem, ki gre solastniku po določbi 100. čl. SPZ. Opozarja, da tožeča stranka pozivu sodišča k popravi tožbe ni sledila, ampak je kot prvo tožečo stranko poimensko primeroma navedla nekaj etažnih lastnikov, ki pa niso opredeljeni kot pravdna stranka, saj sicer nekateri od njih ne bi bili ponovno navedeni kot stranke v točkah od 2 do 15. Opozarja, da je tožeča stranka tožbo vložila več kot tri leta po nastanku razpok in po začetku stečajnega postopku nad povzročiteljem škode. Zanika kakršnokoli krivdo. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z vlogo z dne 10.10.2013 (list. št. 140) je zahtevek, ki ga uveljavlja prvo tožeča stranka, dopolnjen z opredelitvijo, da gre za nerazdelno obveznost toženk in da se plačilo izvede na račun rezervnega sklada. Sodišče prve stopnje, ki je opredelilo, v katerem delu je tožba zavržena, teh podrobnosti v izreku ni povzelo, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Tožbeni zahtevek je povzet zaradi opredelitve tistega dela tožbe, ki ne bo predmet obravnavanja v nadaljnjem postopanju. Ker je iz odločitve jasno, da gre za celoten zahtevek prvo tožeče stranke, v odločitev prvostopenjskega sodišča ni potrebno posegati.

6. V prvi točki navedeni tožniki: M. P., P. K., N. P., D. P., F. B., S. N., B. N., Z. K., P. K., M. K., M. L., P. U., M. U. (v vlogi z dne 10.10.2013 je dodatno navedena J. B.) od toženk zahtevajo plačilo 499.748,07 EUR – odškodnino, do katere naj bi bili upravičeni vsi solastniki skupnih prostorov in naprav stavbe C. skupaj - vsi lastniki etažnih enot te stavbe. S takim zahtevkom ne morejo uspeti, ker je vsaka fizična in pravna oseba legitimirana za varstvo pravic iz materialnega razmerja, v katerem je udeležena, torej le za varstvo svojih pravic in koristi. Iz dikcije prvega odstavka 23. čl. Ustave je razvidno, da je sodno varstvo zagotovljeno vsakomur za varstvo njegovih pravic in dolžnosti. Oseba, o pravicah katere se odloča, je subjekt in ne objekt pravnega varstva. S pritožbeno navedbo, da v okviru opredelitve prvo tožeče stranke navedeni lastniki tožbo vlagajo v korist vsakokratnih lastnikov etažnih enot poslovno stanovanjske stavbe C., tožeča stranka zato ne more uspeti. Kolikor zgoraj navedeni tožniki ne zahtevajo varstva svojih pravic in interesov, ampak pravice tretjih oseb, je njihova tožba nedopustna in je utemeljeno zavržena. Procesna legitimacija je procesna predpostavka. Če ta ni izpolnjena, sodišče tožbo zavrže. 7. Osebe, opredeljene v okviru opredelitve prve tožeče stranke, so lastniki etažnih enot v stavbi C. in hkrati solastniki skupnih prostorov in naprav te stavbe. Upravičeni so zahtevati odškodnino za škodo, ki je njim nastala zaradi opravljanja splošno koristne dejavnosti in presega običajne meje (tretji odstavek 133. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) – lastno škodo. Kot solastniki skupnih prostorov in naprav so upravičeni do odškodnine v obsegu zmanjšanja njihovega premoženja (navadna škoda – 132. čl. OZ). Vendar pa tovrstnega varstva tožniki niso uveljavljali. Dejstev in okoliščin, ki bi omogočila odločanje o njihovem prikrajšanju, povzročenem z dejavnostjo tožene stranke, niso zatrjevali. Prva od pravno pomembnih okoliščin je njihov delež na solastnem premoženju. Pa tudi tožbeni zahtevek je postavljen tako, da v prvi točki izreka navedenim fizičnim osebam pravnega varstva ni mogoče nuditi – zahtevek vlagajo v korist tretjih oseb, svojih pravic in koristi pa ne izpostavljajo. Neutemeljen je očitek prvostopenjskemu sodišču, da jih k popravi tožbe ni pozivalo. To je prvostopenjsko sodišče storilo kar dvakrat. Prvič s sklepom z dne 26.8.2011 v okviru obravnavanja predloga, da se etažnim lastnikom stavbe C. podeli sposobnost biti stranka in drugič s sklepom z dne 10.11.2011 (drugi odstavek izreka). V obeh sklepih je bila tožeča stranka opozorjena, da tožba v delu, s katerim pravno varstvo uveljavlja prvo tožeča stranka, ni primerna za obravnavanje in da bo zavržena, če ne bo ustrezno popravljena. Pritožba zato na prvostopenjsko sodišče neutemeljeno naslavlja očitek o pomanjkljivem materialno procesnem vodstvu in mu očita nespoštovanje 108. čl. ZPP. Prvo tožeča stranka kljub pozivu, da tožbo dopolni tako, da bo razumljiva in da bo sposobna za obravnavanje, tožbe ni popravila. Z zahtevkom se še vedno uveljavlja izpolnitev v korist vsakokratnih lastnikov; tožba ni dopolnjena tako, da bi bilo razumljivo, kakšno pravno varstvo tožniki zaradi varstva svojih pravic in koristi zahtevajo. Ker prvo tožeča stranka ni ravnala skladno s pozivom sodišča, je njena tožba utemeljeno zavržena (peti odstavek 108. čl. ZPP).

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker odgovor tožene stranke na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. čl. ZPP).

(1) Popravilo pritožbeno sodišče.