Jedro

Stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Če je umik tožbe delen, bremeni tožečo stranko obveznost povrnitve sorazmernega dela pravdnih stroškov. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, ko je tožnici naložilo povrnitev sorazmernega dela do delnega umika tožbe nastalih pravdnih stroškov toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoj strošek odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek glede zahtevane ugotovitve, da je premoženje nezakonitega izvora Renault Megane ..., št. šasije ..., depozit pri B., d.d., št. ... v znesku ... EUR, depozit pri B., d.d., št. ... v znesku ..., 100 % poslovni delež v družbi I. d.o.o. v višini ... ter drugo premoženje toženca v vrednosti ..., da se navedeno premoženje tožencu odvzame in postane last tožnice. Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 342,71 EUR.

2. Tožnica je zoper stroškovno odločitev vložila pravočasno pritožbo s katero pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da toženčev zahtevek za plačilo pravdnih stroškov zavrne. V pritožbi je navedla, da je toženec šele s pripravljalno vlogo z dne 1. 6. 2017 začel z navajanjem dejstev in dokazov, ki so imeli za posledico delni umik tožbe, čeprav je bil že leto in pol pred tem seznanjen z ugotovitvami finančne preiskave in v odrejenem roku šestdesetih dni ni pojasnil izvora premoženja. Obdobje po seznanitvi s finančnim poročilom je namesto pojasnjevanju zakonitosti izvora premoženja izkoristil za njegovo skrivanje. Če bo obveljala sodna praksa, da bodo sodišča priznavala pravdne stroške za delni umik tožbe kljub popolni pasivnosti tožencev, tožeča stranka vse do konca postopka ne bo utesnjevala tožbenih zahtevkov. Meni, da je uporabljiva določba 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri upošteva sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne in tožnici naloži povrnitev njegovih stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženec je v odgovoru na pritožbo še navedel, da je izpodbijana stroškovna odločitev v njegovo škodo, saj bi moralo sodišče prve stopnje stroške odmeriti od umaknjenega dela tožbenega zahtevka, kar pomeni, da bi moral toženec ob pravilni uporabi materialnega prava prejeti bistveno več, kot je odločilo prvostopenjsko sodišče. Navedel je, da "naproša pritožbeno sodišče, da to napako popravi." Toženec torej v delu odgovora na pritožbo očita prvostopenjskemu sodišču napačno uporabo materialnega prava pri odmeri stroškov oziroma nepravilnost odločitve. Ta očitek je podan po preteku pritožbenega roka oziroma prepozno, zato ta del njegovih navedb ni mogel biti del pritožbenega preizkusa.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V prvem odstavku 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je določeno, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Če je umik tožbe delen, bremeni tožečo stranko obveznost povrnitve sorazmernega dela pravdnih stroškov. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, ko je tožnici naložilo povrnitev sorazmernega dela do delnega umika tožbe nastalih pravdnih stroškov toženca. Iz drugega stavka navedenega zakonskega določila pa izhaja, da je edina izjema od pravila, ki v primeru umika tožbe k povrnitvi stroškov zavezuje tožečo stranko, umik tožbe zaradi izpolnitve zahtevka, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Glede na navedeno, okoliščina, ki jo v pritožbi izpostavlja tožnica, da bi toženec lahko že pred vložitvijo tožbe pojasnil izvor svojega premoženja, ne more biti razlog za drugačno stroškovno odločitev.

7. Podlage za drugačno stroškovno odločitev ni niti v določbi 155. člena ZPP, na uporabo katere napotuje tožnica. Po tej določbi se upravičencu do povrnitve stroškov povrnejo le tisti stroški brez katerih ni mogoče opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev zahtevka tožeče stranke ali za obrambo tožene stranke. Gre torej za določbo, ki ne določa, kdo je zavezanec oziroma upravičenec do plačila stroškov postopka, ampak se nanaša na določitev obsega stroškov, ki naj se povrnejo.

8. Pritožba tožnice se tako izkaže za neutemeljeno in jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Pritožbeno sodišče je še odločilo, da toženec sam krije svoj strošek odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju omenjenega kriterija smotrnosti pritožbeno sodišče šteje, da toženčev odgovor na pritožbo ni bil potreben strošek postopka (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).