Jedro

Za presojo potrebne obrazloženosti ugovora in tudi (zmožnost konkretne obrazložitve) sklepa o ugovoru v postopku na podlagi menice je po presoji višjega sodišča pomembno zlasti naslednje. Upnik je v tem primeru uporabil postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, Centralnim oddelkom za verodostojno listino, v katerem k predlogu za izvršbo ni priložena verodostojna listina. Upnik se ni odločil za postopek na podlagi priložene menice po 41a. členu ZIZ. Ker listine v tem postopku niso bile priložene in posledično vročene dolžniku hkrati s sklepom o izvršbi, se torej kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče bolje obrazložiti, kateri od ugovornih razlogov so bili v tem primeru upoštevni. Glede na postopek, ki ga je upnik v tem primeru izbral, je dolžniku tako breme mogoče naložiti šele v nadaljnjem, kontradiktornem postopku, v katerem se bo presojalo, kateri so tisti ugovori po meničnem pravu, ki jih dolžnik, glede na njegovo mesto na menici in glede na položaj upnika iz menice, sploh lahko učinkovito uveljavlja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo dovolilni del sklepa o izvršbi in odločilo, da se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred pristojnim sodiščem.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil. 3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

6. Po drugem odstavku 53. člena in drugem odstavku 61. člena ZIZ mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlagati dokaze zanje. Če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi v delu, v katerem mu je naloženo, da poravna terjatev, mora navesti tista pravno pomembna dejstva, ki bi pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, če bi se izkazala za resnična. Če dolžnik ne izpolni zahteve za uveljavljanje pravno pomembnih dejstev ali zanje ne predlaga dokazov, se šteje, da je ugovor neobrazložen in s tem tudi neutemeljen. Na to posledico je bil dolžnik opozorjen v pravnem pouku sklepa o izvršbi.

7. Kot je odločilo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-854/05 z dne 7. 2. 2007, se kot neobrazložen ugovor lahko šteje le tak ugovor, ki ne navaja prav nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma ugovor, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem v izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne na dolžniku. Če dokaze predlaga, pa pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev.

8. Višje sodišče se ne strinja s pritožbeno grajo, da bi moralo sodišče dolžnikov ugovor zavreči kot prepoznega. Upnik navaja, da je v predlogu za izvršbo jasno označil, da gre za postopek na podlagi menice (uporabil je kataloško številko 2 po Navodilih za izpolnjevanje obrazca za predlog za izvršbo, ki je sestavni del Pravilnika o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka (v zvezi z drugim odstavkom 29. člena ZIZ). Vendar pa višje sodišče tako pritožbo zavrača, saj je potrebno upoštevati, da pomeni ugovor izvajanje pravice do kontradiktornega postopka (pravica do izjave) pred sodiščem prve stopnje. Izhajati je potrebno iz oznake verodostojne listine, kot jo je upnik opredelil v kataloški številki 2, kjer ni označil, da gre za menico (oznaka verodostojne listine je 000, datum 26. 1. 2010, zapadlost 7. 10. 2014). Poleg tega je sodišče na podlagi predloga za izvršbo izdalo sklep, v katerem je v izreku naložilo izpolnitev v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v roku 3 dni po vročitvi sklepa o izvršbi, pri čemer je v pravnem pouku - tudi tu višje sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je pravni pouk jasen - dolžnika poučilo o možnosti vložitve pisnega ugovora v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh. Pomembno je, da sodišče prve stopnje dolžnika ni nedvoumno poučilo o dolžini ugovornega roka. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1051/11 z dne 4. 7. 2013 navedlo, da iz pravice do informacije, ki je nujni predpogoj pravice do izjave (ta je eden od pomembnejših izrazov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave), v primeru roka za vložitev pravnega sredstva izhaja dolžnost sodišča, da stranki posreduje informacijo o roku na jasen in nedvoumen način, kar predpostavlja enoznačno opredelitev roka v konkretnem sodnem primeru. Jasno in nedvoumno pomeni, da mora biti v pravnem pouku opredeljen en rok, v katerem lahko stranka vloži pravno sredstvo prav v konkretni zadevi. Temu v konkretni zadevi ni bilo tako, zato je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor pravilno obravnavalo kot pravočasen in odločalo po vsebini v smislu obrazloženosti (prim. 61. člen ZIZ). Taka odločitev temelji tudi na ustaljeni sodni praksi.

9. Prav tako višje sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker niso navedeni bistveni razlogi o obrazloženosti in pravočasnosti odločitve.

10. Glede pravočasnosti ugovora je višje sodišče razloge navedlo že zgoraj, glede vsebinske obrazloženosti odločitve sodišča prve stopnje pa poudarja, da ne gre za odločanje po vsebini, temveč le za odločanje o obrazloženosti ugovora, zato je v sodni praksi sprejeto usklajeno stališče, da je obseg obrazloženosti v takem primeru lahko manjši, in da ga v primeru pritožbe dopolni višje sodišče. Poleg tega višje sodišče opozarja, da je sprejeta odločitev izdana na obrazcu, ki je verificiran s strani Vrhovnega sodišča. 11. Višje sodišče odgovarja še na tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dopusten krog ugovornih razlogov po 61. členu ZIZ (četrti odstavek), ki določa, da so v tem primeru relevantni le tisti ugovorni razlogi, ki predstavljajo pravno relevantne ugovore po meničnem pravu; to pa so ugovori, ki se nanašajo na sam vrednostni papir, ugovori, ki izhajajo iz temeljnega posla in ugovori, ki se nanašajo na zakonitega imetnika, odvisno pač od vloge, ki jo ima posamezna stranka na menici. Posledično pritožba navaja, da sodišče v izpodbijanem sklepu sploh ni navedlo, katerega od ugovorov po meničnem pravu je dolžnik v tem postopku uveljavljal. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo opozoril, da mu v tem postopku ni bila priložena menica in da ne gre za postopek na podlagi priložene menice po 41a. členu ZIZ.

12. Za presojo potrebne obrazloženosti ugovora in tudi (zmožnost konkretne obrazložitve) sklepa o ugovoru v postopku na podlagi menice pa je po presoji višjega sodišča pomembno zlasti naslednje. Upnik je v tem primeru uporabil postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, Centralnim oddelkom za verodostojno listino (prim. prvi odstavek 40.c člena ZIZ), v katerem k predlogu za izvršbo ni priložena verodostojna listina. Upnik se ni odločil za postopek na podlagi priložene menice po 41a. členu ZIZ, ki se vodi pri sodišču iz četrtega odstavka 40c. člena ZIZ, v katerem mora upnik menico priložiti k predlogu za izvršbo (prim. prvi odstavek 41a. člena ZIZ). Ker listine v tem postopku niso bile priložene in posledično vročene dolžniku hkrati s sklepom o izvršbi, ni mogoče kot neobrazložen šteti ugovor, v katerem je dolžnik navedel, da do upnika nima nikakršnih obveznostih, nima evidentiranih obveznosti in sploh ni možno ugotoviti pravno relevantnih dejstev o veljavnem nastanku, obstoju in/ali zapadlosti predmetne terjatve. Posledično je v celoti prerekal obstoj terjatve in predlagal, da upnik te listine izkaže v nadaljnjem postopku, v zvezi s tem pa je tudi predlagal zaslišanje dolžnika in priče. 13. Glede na tip postopka, ki ga je upnik izbral v tem primeru, se torej kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče bolje obrazložiti, kateri od ugovornih razlogov so bili v tem primeru upoštevni, saj zaradi tipa izbranega postopka sodišče tega niti ni moglo storiti (enako pa tudi ne dolžnik). Šele v pritožbenem postopku je bilo tako izpostavljeno, da upnik nastopa kot pridobitelj menice oziroma terjatve iz menice, kar izhaja iz indosamenta; da je prišlo do prenosa menice s A. d.d. na upnika (pridobitelj terjatve iz vrednostnega papirja). Tudi iz tega razloga ni mogoče sprejeti pritožbenega argumenta, da dolžnik iz tega razloga ne more uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja (smiselno se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4368/2008 z dne 25. 2. 2007, vendar višje sodišče opozarja, da gre za različni zadevi, glede na vrsto postopka). Iz tega razloga torej ni mogoče očitati sodišču prve stopnje, da ni zavzelo konkretnih - glede na konkretno verodostojno listino - razlogov za svojo odločitev, saj jih tudi ni moglo. Po analogiji tudi ni mogoče na dolžnika v postopku, ki ni kontradiktoren in ki dolžniku ne omogoča pregleda verodostojne listine, prevaliti breme, da že v tej fazi postopka zatrjuje pravno pomembna dejstva, ki se kot taka izkažejo za pomembna šele kasneje. Glede na postopek, ki ga je upnik v tem primeru izbral, je dolžniku tako breme mogoče naložiti šele v nadaljnjem, kontradiktornem postopku, v katerem se bo presojalo, kateri so tisti ugovori po meničnem pravu, ki jih dolžnik, glede na njegovo mesto na menici in glede na položaj upnika iz menice, sploh lahko učinkovito uveljavlja.

14. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ.