Jedro

Ugotovitvena tožba priposestvovalca proti poštenemu pridobitelju je nesklepčna, če prvi slednjemu ne očita nepoštenega ravnanja (slabe vere).

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi proti sklepu se ugodi in se ta spremeni tako, da je tožena stranka dolžna priči M. K. plačati stroške prihoda na sodišče v višini 54,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene pritožbene stroške v višini 33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila, svoje pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik lastnik parcel št. 1019/1 in 1019/2, obe k. o. X., da mu je toženka dolžna izstaviti za vknjižbo primerno listno glede omenjenih nepremični in da je tudi dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika. Tožniku je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke v višini 2.225,23 EUR.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče tožniku naložilo povrnitev potnih stroškov priči M. K. v višini 54,99 EUR.

3. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, sklep o povrnitvi stroškov priči M. K. pa naj spremeni tako, da se stroški naložijo toženi stranki, podredno, da se stroški odmerijo v nižjem znesku, toženki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Tožnik opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Navaja, da se sodišče napačno opira na določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ), saj bi moralo uporabiti Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in nadalje nasprotuje dokazni oceni oziroma ugotovljenemu dejanskemu stanju, saj je tožnik povsem logično pojasnil, da je bil predmet nakupa leta 1996 tudi del parcele 1019 (in pašne pravice) in da je bilo treba za ta del izvesti parcelacijo. Priča M. G. se odgovorov na vprašanja tožnika ni mogel spomniti, na vprašanja toženke pa je odgovarjal »kot v šoli«, poleg tega pa ni znal pojasniti, zakaj se na skici terenske izmere z dne 7. 11. 1996 nahajata dva vogala oziroma parceli št. 1019/1 in 1019/2. Iz tega izhaja, da je bil z nakupom mišljen tudi del parcele št. 1019. Dejstvo, da je bil omenjeni zapisnik sestavljen kasneje kot prodajna pogodba, dokazuje tožnikove navedbe, da se je najprej sklenila prodajna pogodba, nato pa se je naročila parcelacija. Sodišče je nepravilno ugotovilo opustitvena ravnanja tožnika, saj ni upoštevalo, da je kmet in prava nevešč, zemljiška knjiga pa leta 1996 še ni bila »v takšni kondiciji« kot je danes. Nesporno je, da je tožnik več kot 10 let užival sporni nepremičnini, pri čemer niso resnične navedbe priče M. K., da je uporabo nepremičnin dovolila, ker se je tožnika bala, saj je sama izpovedala, da proti njemu ni sprožila nikakršnega kazenskega ali drugega postopka in da sta kdaj celo spila kakšen kozarec vina ob večerih. Tožnik izpostavlja, da M. K. ni mogla biti avtorica izjave z dne 18. 2. 2009, ki jo je podpisala, poleg tega pa je bilo tudi njeno šibko zdravstveno stanje na prvem zaslišanju lažno. Omenjena priča je toženki posodila večji znesek za stroške te pravde, zaradi česar je očitno zainteresirana za izid pravde in ni verodostojna. Tožnik še navaja, da toženka navedb glede njegove nedobrovernosti ni podala pravočasno, sodišče pa se je na takšno trditveno podlago napačno oprlo, kar je bistvena kršitev določb postopka v skladu z 236.b čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predmet te pravde namreč ni bila dobra vera toženke, ampak ugotovitev, ali je tožnik pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, pri čemer je dobra vera toženke nepomembna.

4. Glede sklepa o potnih stroških priče tožnik sicer priznava, da je sam vztrajal na ponovnem zaslišanju priče, da pa je bilo njeno zaslišanje dokazni predlog tožene stranke, zaradi česar mora ona nositi vse stroške priče. Sicer pa bi moralo sodišče preveriti utemeljenost navedb glede pričinega zdravstvenega stanja in možnosti javnega prevoza do Kranja, odmerjeni stroški pa so previsoki.

5. Tožena stranka je na pritožbo zoper sodbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in opredelila svoje pritožbene stroške, na pritožbo zoper sklep pa ni odgovorila.

6. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba zoper sklep.

O pritožbi zoper sodbo:

7. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo pravno pomembna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo, kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da v predmetnem postopku ni bistvena dobra vera toženke, saj je ravno ta glede na 44. čl. SPZ odločilna. Omenjeno določilo v drugem odstavku določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Takšno pravilo je odraz načela zaupanja v zemljiško knjigo, ki ga opredeljujeta 10. čl. SPZ in 8. čl. Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1). Tudi če bi pritožnik izpolnil vse potrebne pogoje za priposestvovanje spornih nepremičnin (pa jih po oceni prvega sodišča niti ni), ob neizpodbijani ugotovitvi, da je bila toženka poštena pridobiteljica, da je bila torej ob nakupu oziroma ob vpisu svoje pravice v zemljiško knjigo v dobri veri, to ne bi moglo privesti do drugačne odločitve, kot je izpodbijana. Ugotovitvena tožba priposestvovalca proti poštenemu pridobitelju je sploh nesklepčna, če prvi slednjemu ne očita nepoštenega ravnanja (slabe vere). (Kot je nesklepčna tudi tožba na izstavitev zemljiškoknjižne listine, če se zatrjuje originarna pridobitev stvarne pravice.)

9. Kljub temu, da že navedeni razlogi narekujejo zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe, je tudi ocena sodišča prve stopnje glede neizpolnjenosti pogojev za priposestvovanje pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik ni bil v dobri veri, zaradi česar je nerelevantno pritožbeno sklicevanje na njegovo posest. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da toženka ni pravočasno ugovarjala tožnikove nedobrovernosti, saj je toženka to storila že v odgovoru na tožbo.

10. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi prvostopenjsko sodišče moralo uporabiti ZTLR, saj SPZ v 269. čl. določa, da se tako glede presojanja priposestvovalne dobe kot glede dobrovernosti upoštevajo pogoji, ki jih določa SPZ, pri čemer je priposestvovalna doba sicer res začela teči v času veljave ZTLR, vendar se je iztekla leta 2006, torej že v času veljave SPZ.

11. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, skrbna in natančna. Razumno je pojasnilo, zakaj ne verjame tožniku, da je (bil prepričan, da je) s prodajno pogodbo iz leta 1996 kupil tudi del nepremičnine 1019, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo pričanje geometra M. G., ki je povsem logično pojasnil, zakaj se na skici terenske izmere z dne 7. 11. 1996 nahajata dva vogala oziroma parcele št. 1019/1 in 1019/2 – merili so namreč parcelo 1018, ki meji na sporni parceli, in si z njima (logično) deli nekatere mejnike. Napačno je pritožbeno stališče, da iz tega izhaja, da je bil z nakupom mišljen tudi del parcele št. 1019, saj je geodet tistega dne meril parcelo št. 1018, kakor tudi stališče, da je dejstvo, da je bil omenjeni zapisnik sestavljen kasneje kot prodajna pogodba, dokaz za tožnikove trditve, da se je najprej sklenila prodajna pogodba, nato pa se je naročila parcelacija. Ni namreč sporno, da sta parceli št. 1019/1 in 1019/2 nastali po sklenitvi prodajne pogodbe, omenjeni zapisnik pa, kot rečeno, ne more dokazovati nakupa teh parcel. Tako se ocena o tožnikovi nedobrovernosti ne nanaša zgolj na poznavanje pomena zemljiške knjige, kot želi prikazati pritožba, pač pa temelji zlasti na pogodbi, s katero naj bi sporni parceli tožnik kupil, pa ju ni, in tudi razumnih razlogov, da bi tako mislil, kljub temu, da je kmet in prava nevešč, ni imel. V celoti nerelevantni so pritožbeni očitki, da priča M. K. ni mogla biti avtorica izjave z dne 18. 2. 2009, saj se prvostopenjsko sodišče na to izjavo ni oprlo, pa tudi sicer ji je bila izjava na naroku prebrana in je ta potrdila njeno vsebino. Da je navedena priča svoje šibko zdravje na prvem zaslišanju zaigrala, je nepomembno, saj se je dokaz dokončal na naslednjem naroku, kolikor je sploh pomembna pa je tudi povsem zadostna in prepričljiva ocena prvostopenjskega sodišča, da je priča M. K. kljub razmerju do toženke verodostojna.

13. Zavrnitev zahtevka je zato pravilna in zakonita, pritožba tožnika pa neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP), saj tudi uradni preizkus ni pokazal nobenih kršitev, na katere je treba uradoma paziti (2. odst. 350. čl. ZPP).

O pritožbi zoper sklep:

14. Zaslišanje priče M. K. je bil res dokazni predlog toženke, zaradi česar je slednja dolžna plačati stroške priči. Ti bi se, tako kot za dokaz z izvedencem, morali praviloma kriti iz predujma, če pa tega ni, povrne stroške priči stranka, in sicer tista, ki je predlagala dokaz z njenim zaslišanjem (3. odst. 242. čl. ZPP). Tega ne spremeni dejstvo, da je toženka nasprotovala njenemu ponovnemu zaslišanju, saj je imel tudi tožnik pravico priči zastaviti vprašanja, kar pa ne pomeni, da je bilo ponovno zaslišanje nov (tokrat tožnikov) dokazni predlog. Zaradi slabega počutja se dokaz (zaslišanje) ni mogel dokončati (izvesti) na enem naroku. Uspeh toženke v pravdi pomeni (le), da je imela pravico do povračila (vseh potrebnih) stroškov od tožnika (1. odst. 154. čl. ZPP), ki jih je pravočasno (do konca glavne obravnave) opredelila (3. odst. 163. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje bi moralo stroške prihoda na sodišče za pričo M. K. v višini 54,99 EUR naložiti toženki, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP ustrezno spremenilo.

O stroških:

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP. Tožnik je uspel s pritožbo zoper sklep, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove stroške za to pritožbo, kar je 33 EUR (1. odst. 154. čl. ZPP). Bil pa je tožnik neuspešen s pritožbo zoper sodbo, zato sam krije svoje stroške z njo (1. odst. 154. čl. ZPP). Prav tako toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo zoper sodbo, saj ta ni obvezen, glede na vsebino (pritožbe) pa tudi potreben ni bil (155. čl. ZPP).