Jedro

Tožnik je dogovor o prepovedi konkurenčne dejavnosti spoštoval in ni opravljal nikakršne konkurenčne dejavnosti, tako da mu je tožena stranka v skladu z drugim odstavkom pogodbe o zaposlitvi in drugim odstavkom 39. člena ZDR dolžna izplačati denarno nadomestilo v višini ene tretjine njegove povprečne mesečne plače zadnjih treh mesecev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati znesek 6.880,80 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2014 dalje do plačila, v roku osmih dni. Zavrnilo je, kar je zahtevala tožeča stranka več oziroma drugače, to je izplačilo bruto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneska (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 836,08 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi veljal ZDR in posledično so konkurenčno klavzulo urejali 38., 39. in 40. člen ZDR. Po mnenju pritožnika torej ni sporno, da sta skladno z 38. členom ZDR delavec in delodajalec lahko dogovorila prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja. Sodišče navede, da tožnik v času 12 mesecev ni bil zaposlen, ni prejemal nobenih dohodkov, še več, tudi v tem obdobju ni opravljal ničesar, kar pa ne pomeni avtomatično, da je zato 12 mesecev spoštoval konkurenčno klavzulo in je upravičen do izplačila vtoževanega zneska. Sodišče ni upoštevalo bistva za obveznost izplačevanja konkurenčne klavzule, ki je določena v 1. točki 39. člena ZDR in sicer, da mora spoštovanje konkurenčne klavzule onemogočati pridobitev zaslužka primerljivega delavčevi prejšnji plači. Poleg tega se delodajalec in delavec lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule (1. točka 40. člena ZDR) in bi bil tožnik prost spoštovanja konkurenčne klavzule. S prošnjo se tožnik ni nikoli obrnil na toženo stranko. Namen konkurenčne klavzule je, da je v zaščiti delodajalca pred tem, da delavec v dogovorjenem času ne bi opravljal konkurenčne dejavnosti. Tožnik niti ni poskušal opravljati kakršnekoli dejavnosti, da bi mu spoštovanje konkurenčne klavzule onemogočalo pridobitev primerljivega zaslužka. Tožnik nikoli ni želel delati, ne dela še danes. Spoštovanje konkurenčne klavzule bi moral dokazati tožnik, uveljavitev predmetne sodbe pa bi tožniku omogočila pridobitev neupravičene materialne koristi. Tožnik je prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in po odpovedi sploh ni iskal novega dela, prav tako ni imel pravice do nadomestila za brezposelnost, njegovo ravnanje pa je nemoralno in nezakonito. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče je v predmetni zadevi izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka. Po izvedenih relevantnih dokazih je sodišče ugotovilo: - da sta se stranki v drugem odstavku 7. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2011 dogovorili za konkurenčno klavzulo in je bila torej konkurenčna klavzula izražena v pisni obliki; - da je bil v dogovoru določen čas spoštovanja konkurenčne klavzule 12 mesecev, kar je v skladu z drugim odstavkom 38. člena ZDR; - da je bilo določeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini tretjine povprečne plače tožnika v zadnjih treh mesecih, kar je v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZDR; - da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi izredne odpovedi, podane s strani tožene stranke (na podlagi 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR); - da iz registra ZZZS za tožnika izhaja, da v naslednjih 12 mesecih po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ni bil nikjer zaposlen; - da tožena stranka ni s pisno izjavo odstopila od prepovedi konkurenčne dejavnosti.

7. Tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 22. 12. 2011 v drugem odstavku 7. člena določa, da sta pogodbeni stranki soglasni, da delavec po prenehanju delovnega razmerja še 12 mesecev ne sme opravljati konkurenčne dejavnosti, delodajalec pa mu bo v tem času izplačeval eno tretjino njegove mesečne plače, izračunane na povprečno plačo, ki jo je delavec prejemal zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja pri delodajalcu. Tretji odstavek 7. člena pa določa, da delodajalec lahko s pisno izjavo odstopi od konkurenčne prepovedi iz drugega odstavka tega člena. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je sodišče obravnavalo pod opr. št. I Pd 1135/2012 z dne 21. 1. 2012, opr. št. Pdp 355/2013 z dne 30. 5. 2013, pri čemer je o zadevi odločalo tudi Vrhovno sodišče RS in je revizijo tožnika zavrnilo v zadevi opr. št. VIII Ips 201/2013 z dne 27. 1. 2014. Tožniku je tako zakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je neopravičeno izostal z dela od 14. 6. 2012, potem ko je v obvestilu z dne 12. 6. 2012 odklonil zdravstveni pregled, pri tem pa navedel, da ne namerava več delati pri toženi stranki in se po tem datumu ni več zglasil na delo. Navedeno v predmetnem sporu ni pravno relevantno, relevantno pa je, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka in kar je bilo pravnomočno odločeno s sodno odločbo.

8. Sodišče je odločalo o nadomestilu za konkurenčno klavzulo, pri čemer je v času spornega razmerja veljal Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ki je v 38. členu urejal konkurenčno klavzulo - pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti ter v 39. členu nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Drugi odstavek 38. člena ZDR pa je določal, da se konkurenčna klavzula lahko dogovori najdlje za obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca, razen v primeru izredne odpovedi iz 5. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

9. Ni utemeljena pritožba tožene stranke, ki navaja, da sodišče ni upoštevalo bistva za obveznost izplačevanja konkurenčne klavzule, ki je določena v 1. točki 39. člena ZDR, in sicer - da mora spoštovanje konkurenčne klavzule onemogočati pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači in šele v tem primeru bi mu moral delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi izplačevati mesečno nadomestilo. Dejstvo je, da tožnik po prenehanju delovnega razmerja ni opravljal nikakršne dejavnosti oziroma ni bil zaposlen, kar pomeni, da je nedvomno spoštoval pogodbeno določilo, da delavec po prenehanju delovnega razmerja še 12 mesecev ne sme opravljati konkurenčne dejavnosti, kot je določeno v 7. členu pogodbe o zaposlitvi tožnika. Nelogično je stališče tožene stranke, da bi moral tožnik dokazati, da je iskal in našel novo konkurenčno delo oziroma zaposlitev in jo je odklonil, da je spoštoval pogodbeno določilo, da ne sme po prenehanju delovnega razmerja še dvanajst mesecev opravljati konkurenčne dejavnosti s pridobitvijo zaslužka, primerljivega tožnikovi prejšnji plači. Prav tako tudi tožena stranka ni ravnala v skladu s tretjim odstavkom 7. člena pogodbe o zaposlitvi, kjer sta stranki dogovorili, da delodajalec lahko s pisno izjavo, odstopi od konkurenčne prepovedi iz drugega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi.

10. Tožnik je torej dogovor o prepovedi konkurenčne dejavnosti spoštoval in ni opravljal nikakršne konkurenčne dejavnosti, tako da mu je tožena stranka dolžna v skladu z drugim odstavkom pogodbe o zaposlitvi in drugim odstavkom 39. člena ZDR dolžna izplačati denarno nadomestilo v višini ene tretjine njegove povprečne mesečne plače zadnjih treh mesecev. Sodišče je pravilno odmerilo nadomestilo, upoštevaje tožnikovo plačo v zadnjih treh mesecih v višini 1.720,40 EUR bruto, torej tretjino v višini 573,40 EUR bruto. Upoštevaje 12 mesecev je tako tožnik upravičen do nadomestila skupaj v višini 6.880,80 EUR bruto, tako da mora delodajalec od navedenega zneska odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek.

11. Sodišče je pravilno odmerilo stroške postopka, upoštevaje pri tem tretji odstavek 154. člena ZPP, ki določa, da sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.