Jedro

Aktivna legitimacija je podana tudi če je tožeča stranka izvajala posest pravice po tretji osebi ter pasivna legitimacija, da je toženka tista, ki lahko izpolni dajatveni del zahtevka. Osnovni pogoj za zavarovanje terjatve je izkaz namena zavarovanja terjatve oziroma obstoječega stanja postopka.

Izrek

I. Pritožbo proti prvostopni odločitvi o glavni stvari se kot neutemeljeno zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu (točka I, 1. do 3. odstavek) potrdi.

II.

Pritožbi se v ostalem delu, to je proti prvostopni odločitvi o ugovoru zoper v zadevi izdani začasni odredbi (točka II izreka) in v odločitvi o pravdnih stroških (točka I izreka, 4. odstavek) ugodi in se prvostopni sklep spremeni: 1. V točki II izreka tako, da se ugovoru zoper izdano začasno odredbo s sklepom Okrajnega sodišča v Lenartu opr. št. P 50/99 z dne 03.05.1999 ugodi ter se v tem delu sklep sodišča prve stopnje razveljavi in predlog za zavarovanje z začasno odredbo zavrne.

2. V točki I izreka, 4. odstavek tako, da je tožena stranka tožeči stranki namesto 179.467,20 (sto devetinsedemdeset tisoč štiristo sedeminšestdeset 20/100) SIT pravdnih stroškov dolžna povrniti pravdne stroške v znižanem znesku 147.625,20 (sto sedeminštirideset tisoč šestopetindvajset 20/100) SIT.

III.

Obe pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je prvo sodišče v točki I izreka ugotovilo, da so toženci (od 1 do 3) motili oba tožnika v posesti pravice hoje in voženj s traktorjem preko parc. št. 4/7 vl. št. 85 k.o. C., ki poteka med hišama s hišnima številkama 36 in 37 C., s tem, da so najverjetneje 12.04.1999 na prehod nasuli kup gramoza. Tožencem je v dajatvenem delu izreka tega dela sklepa naložilo vrnitev v prejšnje stanje z odstranitvijo nasutega gramoza in jim prepovedalo v bodoče taka in podobna motilna dejanja. Obenem je tožence nerazdelno zavezalo k povračilu pravdnih stoškov tožeči stranki, v znesku 179.467,20 SIT s pripadki. V točki II izreka je prvo sodišče še odločilo o vloženem ugovoru proti v zadevi izdani začasni odredbi na način, da ga je zavrnilo. Odločitev o glavni stvari je oprlo na ugotovitev, da je predmetna tožba vložena pravočasno glede na to, da sta tožnika izvedela za motenje dne 13.04.1999 in da je tožeča stranka v posesti (stvarne služnosti) hoje in voženj po navedeni poti, ki je sicer v lasti Občine Lenart. Iz odločitve o navedenem ugovoru zoper izdano začasno odredbo pa izhaja, da ugovor v smeri nejasnosti in neizvršljivosti izdane začasne odredbe ni utemeljen ter so še vedno izpolnjeni pogoji iz določil 272. člena prvega odstavka Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, za njeno izdajo.

Zoper tak sklep se je v celoti pritožila tožena stranka iz vseh v določilih 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 določenih pritožbenih razlogov. Izrecno ugovarja aktivni in pasivni legitimaciji in predlaga ustrezno spremembo napadene prvostopne odločitve v celoti oziroma podrejeno njeno razveljavitev.

Tožeča stranka je vložila pritožbeni odgovor, ki po členu 381 ZPP/77 v zvezi s členom 15 ZIZ ni predviden.

K odločitvi v točki I izreka tega sklepa: Pritožba vidi absolutno bistveno kršitev določb postopka na prvi stopnji v kršitvi 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ki se kaže v nasprotju med izrekom in razlogi glede navedbe časa obravnavane motitve in s tem tudi v nejasnosti razlogov o pravočasnosti v zadevi vložene motitvene tožbe. Nadalje v nejasnosti razlogov o tem, da je bilo dejanje motilno, ker dopis družbe Š. z dne 17.06.1999, ki izkazuje, da po tožeči stranki naročeni prevozi po obravnavani poti do gospodujočega zemljišča (sadovnjaka) s traktorjem zaradi po toženi stranki navoza gramoza na sporni del poti, niso bili izvedeni, ni bil zajet v dokazni sklep. Nejasni bi naj bili tudi razlogi o obstoju pasivne in aktivne legitimacije (ker niso izkazane neposredne vožnje po obeh tožnikih, toženci pa da niso lastniki služeče stvari (dela obravnavane poti). Prvemu sodišču se očita tudi procesna kršitev iz prvega odstavka 354. člena ZPP/77, zaradi napačne uporabe določb drugega odstavka 441. člena ZPP/77, ko je pretresalo pravico do posesti stvarne služnosti.

Pritožbeni preizkus v tej smeri pokaže sledeče: Čas navedbe motilnega dejanja v izreku prvostopnega sklepa o glavni stvari (točka I) - 12.04.1999, res ni skladen z navedbo datuma motitve v obrazložitvi napadenega sklepa - 10.03.1999, vendar ni spregledati, da izvaja prvo sodišče oceno glede pravočasnosti vložitve tožbe iz ugotovitve, da je tožeča stranka zvedela za predmetno motenje šele 13.04.1999, tožba pa je bila vložena 29.04.1999. Pritožba ugotovitev prvega sodišča o tem, kdaj je tožeča stranka zvedela za predmetno motenje sploh ne graja, zato prej navedena neskladja v izreku in obrazložitvi glede časa motilnega dejanja (nasutje gramoza na navedeno pot) niso odločilna, saj od časa, ko je tožeča stranka zvedela za obravnavano motenje pa do vložitve tožbe še ni potekel v določilih 77. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR določeni 30-dnevni subjektivni prekluzivni rok.

Tudi ni pritrditi pritožbi glede nejasnoti razlogov o tem, da je obravnavano dejanje motilno. Navedeni dopis družbe Š. v zadevi ni pomemben za oceno o motilnosti samega dejanja, ko jo prvo sodišče smiselno opira na med pravdnima strankama nesporno okoliščino, da tožeča stranka po obravnavanem motenju, zaradi predmetne ovire na cesti, po tej poti več ne vozi v sadovnjak.

Prvo sodišče je tudi ustrezno razjasnilo, da sta tožnika, ki sta lastnika gospodujočega zemljišča, opravljala vožnje po obravnavani poti v zvezi z izvajanjem del na tej nepremičnini po svojih izpolnitvenih pomočnikih (tretjih osebah). Zato je smiselno prvostopno stališče, da v zadevi obstaja aktivna legitimacija pravilno in tudi skladno s tovrstno sodno prakso. Ob tem navedeni prvostopni razlogi tudi niso nejasni oziroma niso med seboj v nasprotju.

Pravilna je tudi smiselna prvostopna ugotovitev, da so toženci v zadevi pasivno legitimirani. Gre namreč za motitveno zadevo (ta ima v bistvu dajatveni značaj), zato je v tej zadevi za obstoj pasivne legitimacije pomembno, da je tožba uperjena proti tistemu, ki ima v posledici motitve (ob motilni zavesti) tudi stvar v posesti. Vse to je v zadevi tudi izkazano in čemur pritožba ne oponira. To je, da toženci (ki sicer niso lastniki služeče stvari, kar ni pomembno) sedaj uporabljajo del obravnavane poti, ki teče med njihovima zgradbama za dvorišče v smislu funkcionalnega zemljišča, ki še ni odmerjeno, za kar pa je že v teku upravni postopek. Torej so toženci tudi tisti, ki bodo lahko po ugotovljenem motenju izpolnili dajatveni del zahtevka. Po povedanem tudi ne kaže na nejasnost glede razlogov o obstoju pasivne legitimacije.

Prvo sodišče tudi ni kršilo določila člena 441/II ZPP/77, ko tudi v zadevi ni pretresalo pravice do posesti stvarne služnosti, saj se ni ukvarjalo z obstojem navedene stvarne služnosti kot to neutemeljeno trdi pritožba.

Drugostopno sodišče pa ob preizkusu zadeve po uradni dolžnosti (člen 365/II ZPP/77 v zvezi s 381. členom istega zakona in 498 Zakona o pravdnem postopku - ZPP) tudi drugih procesnih kršitev ni našlo. Ob povzemanju sprejemljivih prvostopnih razlogov o zadnjem posestnem stanju in nastalem motenju pa je prvo sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je bilo skleniti kot v točki I izreka tega sklepa (2. točka 380. člena ZPP/77 v zvezi s 498. členom ZPP).

K odločitvi v točki II/1 izreka tega sklepa: Najprej je potrebno ugotoviti, da v pritožbi izrecno izpostavljena kršitev procesnih določb iz 4. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v zvezi s 381. členom istega zakona in 15. členom ZIZ, ker da prvo sodišče v zadevi ni bilo stvarno pristojno za odločanje o ugovoru zoper izdano začasno odredbo, ni podana. Sodna praksa je že zavzela določno stališče, da glede odločanja o ugovoru zoper začasno odredbo, ni mogoča smiselna uporaba drugega odstavka 54. člena ZIZ..

Pritožbo je v povezavi z vsebino ugovora in kasnejšimi navedbami toženke na prvi stopnji mogoče tudi razumeti, da se z uveljavljano in izdano začasno odredbo ne more doseči zasledovani namen zavarovanja obstoječega stanja, to je zaščititi tožečo stranko pred nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode, ki ji grozi (člen 273 točka 3 ZIZ) zato, ker v posledici obravnavane motitve nima možnosti z ustreznimi vozili oskrbovati velik nasad jabolk, namenjenih za trg. S sklepom izdana začasna odredba je namreč nekritično sledila samemu predlogu, ko je z njo naloženo tožencem omogočiti tožeči stranki dostop do sadovnjaka preko parc. št. 139/2 vl.št. 120 k.o,.

C. To je po nepremičnini, po kateri ne teče obravnavana pot (ta teče po parc. št. 4/7 vl. št. 85 k.o. C.), niti ta ni v lasti tožencev (po podatkih spisa). Kot taka pa, da začasna odredba tudi ni izvršljiva.

Temu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Zato za izdano začasno odredbo ni zakonske osnove, kar je ob pravilni uporabi materialnega prava narekovalo spremembo napadenega sklepa glede odločitve o ugovoru, kot izhaja v točki II/1 izreka (3. točka 380. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ in členom 498 ZPP).

K odločitvi v točki II/2 izreka tega sklepa: V posledici pritožbene odločitve pod točko I/1 izreka tega sklepa, ko tožeča stranka z uveljavljano začasno odredbo ni uspela, ni upravičena do uveljavljanih in priznanih pravdnih stroškov, ki so ji nastali izključno v zvezi z odločanjem o predlogu za zavarovanje (člen 154/II ZPP/77). Tožeča stranka je v zvezi z izdajo začasne odredbe uveljavljala pravdne stroške za vložitev predloga v višini 150 odvetniških točk ter sodne takse za predlog in sklep v znesku 3.000,00 SIT oziroma skupno 16.110,00 SIT, kar po višini v pritožbi ni sporno. Nadalje izhaja, da je tožena stranka na prvi stopnji priglasila pravdne stroške, ki se izključno nanašajo na odločanje o predlogu za zavarovanje in sicer nagrado za vložitev ugovora zoper izdani sklep o zavarovanju v višini 150 odvetniških točk in 20 % povišanja za zastopanje drugo in tretjetožene stranke (30 odvetniških točk), kar je skupno 180 odvetniških točk oziroma 15.732,00 SIT.

Ob na prvi stopnji priznanih pravdnih stroških tožeči stranki v višini 179.467,20 SIT, je po obrazloženem in v skladu z določili člena 154/II ZPP/77 ter veljavno Odvetniško tarifo upravičena le do 163.357,20 SIT, tožena stranka pa do višine 15.732,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju njunih potrebnih pravdnih stroškov je ob tem tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravilno 147.625,20 SIT (člen 166/II ZPP/77 v zvezi s členom 498 ZPP).

K odločitvi v točki III izreka tega sklepa: Tožena stranka s pritožbo glede prvostopne odločitve o glavni stvari ni uspela, v zvezi s pritožbo zoper prvostopno odločitev o ugovoru zoper sklep o zavarovanju pa ji niso nastali posebni stroški (člen 166/I ZPP/77 v zvezi s členom 154/II istega zakona). Pritožbeni stroški tožeče stranke v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo pa niso bili potrebni, saj ta po členu 381 ZPP/77 v zvezi s členom 15 ZIZ ni predviden (člen 166/I v zvezi s členom 155 ZPP/77 in s členom 498 ZPP).