Jedro

Dolžnica bi lahko uspela s pritožbo zoper sklep, s katerim so ji bili naloženi v plačilo stroški izvršitelja kot potrebni za izvršbo, če bi dokazala, da poskus rubeža premičnin na navedenih naslovih ni bil potreben za izvršbo (ker recimo na teh dveh naslovih nikoli ni živela in nima z njima prav nobene zveze).

Izvršitelj je dolžan ob rubežu empirično preveriti, ali se na naslovu začasnega prebivališča dolžnice nahajajo tudi njene premičnine.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (glede naložitve stroškov upnikov v plačilo dolžnici) potrdi.

2. Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžnici naložilo, da mora upnikoma v 8 dneh povrniti 203,17 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 8-dnevnega roka za izpolnitev dalje; kar sta upnika zahtevala več, pa je zavrnilo.

2. Dolžnica je zoper ta sklep vložila pravočasno pritožbo zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je zoper sklep z dne 13. 12. 2013 vložila pritožbo in zanjo tudi plačala sodno takso, o rešitvi te pritožbe pa še ni bila obveščena. Ker je sodišče dovolilo rubež premičnin v stanovanju, kjer je najemnica dolžničina hčerka, ki je tudi predložila vse dokazila, da je opremo kupila izključno z lastnimi sredstvi, ter da dolžnica v tem stanovanju nima svojih predmetov, je sodišče nepravilno dovolilo izvršbo na tuje premičnine. Sodišče je zavrnilo ugovor dolžničine hčerke kot tretje in jo pozvalo k vložitvi tožbe, nato pa je njeno tožbo zavrglo, ker sklep o izvršbi še ni pravnomočen oz. ker dolžničina hčerka nima pravnega interesa dokazovati, da so premičnine njene. Zoper takšno odločitev je dolžničina hčerka vložila pritožbo. Ker so bili dolžnici z izpodbijanim sklepom naloženi v plačilo stroški izvršitelja, ki je šel na naslov hčerkinega stanovanja rubit hčerkine premičnine, se dolžnica sprašuje, kako lahko sodišče tedaj, ko upnik predlaga izvršbo na premičnine, ki niso last dolžnika, ugovor tretjega (lastnika premičnin) zavrne z obrazložitvijo, da mora vložiti tožbo, nato pa to tožbo zavrže, ker naj tretji ne bi imel pravnega interesa, v vmesnem času pa izvršitelj zaračuna stroške opravljanja rubeža tujih premičnin in jih naloži v plačilo dolžniku. Če v konkretnem primeru ne gre za kršitev zakona, je z zakonom nekaj hudo narobe in gre za izključno pridobitne namene izvršitelja ob sodelovanju sodišča. Meni tudi, da gre za kršitev ustavne pravice do varstva lastninske pravice. Poudarja še, da sklep o rubežu premičnin ni pravnomočen. Višjemu sodišču predlaga, naj obravnavano pritožbo združi s pritožbo z dne 13. 12. 2013 ter razveljavi tako sklep z dne 26. 11. 2013 kot tudi izpodbijani sklep, upnikoma pa naloži v plačilo dolžničine izvršilne stroške, vključno s stroški pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dolžnica v pritožbi ni izrecno navedla, zoper kateri del sklepa se pritožuje. Upoštevaje dejstvo, da odločitev o zavrnitvi zahtevka upnikov v presežku (drugi stavek izreka) za dolžnico ni neugodna (višjih stroškov od naloženih ji po tem sklepu ne bo treba plačati), pa je višje sodišče štelo, da se dolžnica pritožuje le zoper naložitveni del izreka (prvi stavek izreka), ki ji ni v korist, ter sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in glede razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, le v navedenem delu (prvi in drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je dolžnici z izpodbijanim sklepom naložilo v plačilo nadaljnje izvršilne stroške upnikov v znesku 203,17 EUR. Navedeni stroški glede na podatke v spisu predstavljajo stroške izvršitelja v zvezi z neizvedenim rubežem dne 12. 11. 2013 (račun in poročilo izvršitelja z dne 28. 11. 2013) na dveh naslovih dolžnice (stalnem - B. ulica, K., in začasnem naslovu - P. ulica, K.), sodišče prve stopnje pa je te stroške ocenilo kot pravočasno priglašene (upnika sta jih priglasila v vlogi z dne 5. 12. 2013, ki je bila dolžnici vročena skupaj z izpodbijanim sklepom) in kot potrebne za izvršbo. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, dolžnica v obravnavani pritožbi ni uspela dokazati, da bi bila navedena stroškovna odločitev nepravilna oz. nezakonita.

6. Dolžnica nima prav, ko v pritožbi opozarja, da o njeni pritožbi z dne 13. 12. 2013 (gre za pritožbo zoper sklep z dne 26. 11. 2013) še ni bilo odločeno oz. da sklep o rubežu premičnin še ni pravnomočen. Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo o tej pritožbi odločeno s sklepom Višjega sodišča III Ip 2227/2014 z dne 2. 7. 2014, ki je bil dolžničini pooblaščenki pravilno vročen 9. 9. 2014. Sklep z dne 26. 11. 2013, s katerim je bilo odločeno o dolžničinem ugovoru zoper sklep o izvršbi, in s tem tudi sklep o izvršbi z dne 14. 2. 2013 (s katerim je bila med drugim dovoljena tudi izvršba z rubežem dolžničinih premičnin), sta bila tako ob izdaji izpodbijanega sklepa (10. 7. 2014) že pravnomočna.

7. Dolžnica trdi, da sta upnika predlagala izvršbo na premičnine njene hčerke (tretje), sodišče in izvršitelj pa sta temu nezakonito sledila (sodišče naj bi dovolilo izvršbo na premičnine dolžničine hčerke in izvršitelj naj bi šel na hčerkin naslov rubit hčerkine premičnine), vendar pa podatki spisa teh pritožbenih trditev ne potrjujejo. Iz predloga za izvršbo je razvidno, da je upnik predlagal izvršbo z rubežem in cenitvijo premičnih stvari dolžnice, zlasti pa tistih premičnih stvari, ki se nahajajo na naslovu dolžnice P. ulica, K., in tako je sodišče prve stopnje izvršbo tudi dovolilo (ne da bi (obenem) dovolilo tudi izvršbo na premičnine dolžničine hčerke).

8. Dolžnica bi lahko uspela s pritožbo, če bi dokazala, da poskus rubeža premičnin na navedenih naslovih ni bil potreben za izvršbo (ker recimo na teh dveh naslovih nikoli ni živela in nima z njima prav nobene zveze), vendar pa dolžnica tega dejstva ni uspela dokazati. Dolžnica je namreč v ugovoru zoper sklep o izvršbi sama navedla, da na naslovu P. ulica, K., živi začasno, pri svoji hčerki (za kar je celo predložila potrdilo o prijavi začasnega prebivališča), kar pa po oceni višjega sodišča pomeni, da se na tem naslovu najverjetneje nahajajo tudi dolžničine premičnine (ne le hčerkina stanovanjska oprema), to dejstvo pa je dolžan izvršitelj ob rubežu empirično preveriti (prim. 76. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja), saj se ne more zanesti na dolžničine besede, da na naslovu začasnega prebivališča nima nobenih premičnin.

9. Pritožbene navedbe glede protiustavnih posegov sodišča v lastninsko pravico tretje za odločitev o obravnavani pritožbi niso pravno pomembne. Z izpodbijano odločitvijo namreč ni bilo odločeno o nobeni pravici ali obveznosti dolžničine hčerke, temveč le o stroškovni obveznosti dolžnice. Prav tako za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve niso pravno pomembne pritožbene navedbe glede uporabljenih pravnih sredstev dolžničine hčerke, ki se bori za uveljavitev lastninske pravice na svojih premičninah, saj te pritožbene navedbe niso v neposredni zvezi z vsebino izpodbijane odločitve.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu (to je glede naložitve stroškov upnikov v plačilo dolžnici) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Dolžnica zaradi neuspeha v pritožbenem postopku ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).