Jedro

Iz kupoprodajne pogodbe z dne 20. 6. 1986 izhaja, da je tožena stranka predmetne nepremičnine kupila in prevzela z dovoljenjem vknjižbe družbene lastnine in pravice uporabe. Res je, da sporne nepremičnine pred sklenitvijo pogodbe niso bile v družbeni lastnini, vendar so to, z vpisom glede na zemljiškoknjižni predlog same toženke in glede na vsebino kupoprodajne pogodbe v zemljiški knjigi, „postale“.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 3/0, parc. št. 7/8, 8/0, 9/1, 9/2, 10/0 in parc. št. 14/0, vse k.o. X, do celote (točka I izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti povzročene pravdne stroške v znesku 417,50 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da „pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen in tožeči stranki naloži plačilo stroškov na prvi stopnji, kakor tudi stroškov tožene stranke v zvezi s to pritožbo, oziroma, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje“. Bistvo pritožbene graje je, da je tožena stranka vse sporne nepremičnine pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe odplačno od fizičnih oseb, ki so na nepremičninah imele lastninsko pravico ter „iz lastnih sredstev članov lovske družine, z namenom opravljanja dejavnosti društva in ne z namenom opravljanja zadev splošnega družbenega pomena, kar je bila funkcija takratnega družbenoekonomskega sistema v zemljiški knjigi“. Tožena stranka je tako lastninsko pravico na vtoževanih nepremičninah pridobila bistveno prej, kakor pa je stopil v veljavo Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov republike (Ur. l. RS, št. 10/93, v nadaljevanju ZSKZ), vendar pa njena lastninska pravica ni bila vknjižena v zemljiški knjigi, marveč se je v njeno korist vknjižila zgolj družbena lastnina s pravico uporabe. Dejstvo v konkretnem primeru je, da je bila pravna prednica tožene stranke na vtoževanih nepremičninah imetnica lastninske pravice, zato se tožena stranka ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je prodajalka, t.j. pravna prednica tožene stranke, „dovolila“ na vtoževanih nepremičninah le vpis družbene lastnine s pravico uporabe v korist tožene stranke, in da so zato vtoževane nepremičnine, na katerih je sicer imela pred sklenitvijo pogodbe lastninsko pravico prodajalka, z vpisom tožene stranke v zemljiško knjigo te nepremičnine postale družbena lastnina. Zaključek sodišča prve stopnje je zato zmoten, ko je le-to zaključilo, da je bila tožena stranka od dneva sklenitve pogodbe oziroma vpisa v zemljiško knjigo 20. 6. 1986 in do uveljavitve določb ZSKZ le imetnica pravice uporabe na nepremičnem premoženju, ki je bila družbena lastnina in torej ni bila zemljiškoknjižna lastnica spornih zemljišč. Ob tem izpostavlja, da so določbe prvega odstavka 14. člena ZSKZ jasne in le-ta je določal, da dne 11. 3. 1993 postanejo last Republike Slovenije oziroma občin samo tista kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP, Ur. l. št. 55/91) oziroma po Zakonu o zadrugah (v nadaljevanju ZZadr, Ur. l. RS št. 13/92) ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način. Ob tem je pojasnila, da pred uveljavitvijo ZSKZ uredil lastniško premoženje zadrug tako, da je premoženje obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje, razen kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih le-te pridobile na neodplačen način. Le tako pridobljena kmetijska zemljišča in gozdovi so z dnem uveljavitve ZZadr postale last Republike Slovenije (prvi odstavek in drugi odstavek 74. člena ZZadr) in iz citiranih odločb je zato jasno razvidno, da sta tako ZSKZ in pred njim ZZadr podržavila samo tista kmetijska zemljišča in gozdove, ki so bile pridobljene na neodplačen način. V konkretnem primeru je tožena stranka pridobila nepremičnine na odplačen način in od imetnikov lastninske pravice. Osnovni namen ZSKZ ni bila ponovna nacionalizacija vseh kmetijskih zemljišč in gozdov brez izjem in za vsako ceno, ne glede na način njihove pridobitve. Ob tem še tudi pojasnjuje, da k smotrni uporabi kmetijskih zemljišč zavezuje lovske organizacije, to je toženo stranko, že Zakon o društvih in sedaj tudi Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. l. SRS, št. 25/76 in 29/86 ter Ur. l. RS, št. 29/95 - ZPDF in 89/99 - Zdru-A., v nadaljevanju ZVGLD), zato je podržavljenje tudi odplačno pridobljenih kmetijskih zemljišč lovskih organizacij nesorazmeren ukrep. Izpostavlja, da je v konkretnem primeru zato lovske organizacije obravnavati po analogiji enako kot temeljne organizacije kooperantov. Prav tako pa tudi meni, da je zaradi dosledne uresničitve pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) ter ob uporabi načela vestnosti in poštenja potrebno upoštevati stališče glede razlage prvega odstavka 14. člena ZSKZ, ki ga je oblikovala tudi sodna praksa, in sicer sodbe Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 827/2009 z dne 15. 7. 2009, I Cp 1484/2010 z dne 1. 3. 2011 in I Cp 224/2013 z dne 12. 3. 2013 iz katerih izhaja, da se določilo prvega odstavka 14. člena ZSKZ nanaša zgolj in samo na tista kmetijska zemljišča in gozdove v družbeni lastnini, pri katerih gre po vsebini za družbeno - lastninsko razmerje, čemur pa v predmetni pravdni zadevi ni mogoče pritrditi. Dodatno še izpostavlja, da je tožena stranka bila vse od nakupa spornih nepremičnin dobroverna in zakonita posestnica navedenih nepremičnin, ker jih je od 20. 6. 1986 uporabljala v absolutnem prepričanju, da so njena last. 3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema, da se pritožba zavrne ter da se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Izpostavlja, da se tožena stranka sklicuje na sodno prakso, ki odstopa od uveljavljane sodne prakse ter izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za lovska društva ne pride v poštev analogija s temeljnimi organizacijami kooperantov in zato zanje ne more veljati izjema odplačnosti pridobitve, prav tako pa je tudi pravilno ugotovilo, da je bila vknjižba v zemljiško knjigo opravljena pravilno, v skladu s pogodbo. Pritožbene navedbe, da je bila tožena stranka lastnica nepremičnin, ne glede na vpis v zemljiški knjigi, so v nasprotju s temeljnimi načeli zemljiškoknjižnega in stvarnega prava. Ob tem pa še tudi izpostavlja, da je tožena stranka vedela, da ima na spornih nepremičninah pravico uporabe, sicer ne bi predlagala vknjižbe lastninske pravice po ZLNDL. Predlaga, da „pritožbeno sodišče upošteva odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-78/93 in zato zaključi, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita“. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka bremenijo izpodbijano sodbo pritožba ne pove, sodišče druge stopnje pa po uradni dolžnosti, upoštevnih kršitev ni ugotovilo (člen 350/II ZPP), zato ostaja pritožbeni razlog iz točke 1 člena 338/I ZPP neuspešen.

6. Izpodbijana odločitev je pravilna tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Okoliščine spora je sodišče prve stopnje v zadostni meri raziskalo, sprejelo na tej podlagi pravilne dejanske zaključke in z materialnim pravom skladno odločitev, katere razloge sodišče druge stopnje povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

7. Materialnopravna podlaga, na kateri temelji tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na spornih nepremičninah in na katerega se je oprlo tudi prvostopenjsko sodišče, je 14. člen ZSKZ. Slednji določa, da postanejo kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92) oziroma po Zakonu o zadrugah (Ur. l. RS, št. 13/92) ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona (zakon je stopil v veljavo dne 11. 3. 1993) last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino. Glede na citirano določilo ZSKZ je pogoj za prehod lastninske pravice na tej podlagi na Republiko Slovenijo (oziroma občino) ugotovitev, da je bila nepremičnina v času uveljavitve tega zakona opredeljena kot kmetijsko zemljišče, ter da je bila v družbeni lastnini.

8. V konkretni zadevi je med strankama nesporno, da so predmetne nepremičnine po svoji naravi kmetijska zemljišča in gozdovi (lokacijska informacija in podatki o namenski rabi prostora z dne 8. 3. 2007) ter da je tožena stranka sporne nepremičnine pridobila na odplačen način (kar izhaja iz kupoprodajne pogodbe z dnem 20. 6. 1986 ter aneksa k omenjeni pogodbi z dne 17. 10. 1986) ter, da je predlog za vpis družbene lastnine in pravice uporabe spornih zemljišč v korist tožene stranke bil podan 14. 11. 1986 ter predlog za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL 26. 12. 1998, vsled česar je bila pri spornih nepremičninah tudi vpisana lastninska pravica tožene stranke.

9. Obravnavana pritožba kot jedro spora med pravdnimi strankami izpostavlja predvsem vprašanje ali je toženka na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico na podlagi sklenjene pogodbe z dne 20. 6. 1986 ter aneksa k pogodbi z dne 17. 10. 1986 glede na to, da sporna zemljišča v času pridobitve s kupoprodajno pogodbo niso bila v družbeni lasti, temveč so pripadala fizični osebi - S.K., ki so ji bile sporne nepremičnine vrnjene z odločbo sodišča in je le-ta bila vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica spornih nepremičnin. Glede na navedeno se je sodišče druge stopnje najprej ukvarjalo s temi vprašanji.

10. Iz listinske dokumentacije v spisu, in sicer kupne pogodbe z dne 20. 6. 1986 in aneksa k tej pogodbi z dnem 17. 10. 1986, zemljiškoknjižnega predloga z dne 14. 11. 1986 in predloga za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL z dne 26. 12. 1998 izhaja, da je toženka na spornih nepremičninah z dne 20. 6. 1986 pridobila pravico uporabe, pri čemer je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila šele s predlogom za vpis lastninske pravice z dne 26. 12. 1998, in sicer na podlagi 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Navedeni zakon v 2. členu določa, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe, pri čemer se vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi opravi na predlog. Toženka je tako na podlagi zemljiškoknjižnega predloga bila dne 14. 6. 2000 vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica spornih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je nato glede na navedene ugotovitve pravilno zaključilo, da predpostavke za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL, kljub vpisu v zemljiško knjigo, niso bile izpolnjene, saj so sporne nepremičnine že zadostile pogojem za lastninjenje po ZSKZ, ki je začel veljati 11. 3. 1993, medtem ko je ZLNDL začel veljati šele dne 25. 7. 1997, torej kasneje, in je omogočal nekakšno subsidiarno možnost lastninjenja zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki še niso bili predmet lastninjenja po drugih, že sprejetih zakonih. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje nedvomno izhaja, da se je s kupoprodajno pogodbo z dne 20. 6. 1986 in aneksom z dne 17. 10. 1986 prenesla na toženo stranko zgolj pravica uporabe, ne pa tudi lastninska pravica na spornih nepremičninah. Da pa je tožena stranka vedela, da ima na spornih nepremičninah vknjiženo le pravico uporabe, pa potrjuje tudi njen zemljiškoknjižni predlog z dne 26. 12. 1998, na podlagi katerega ji je bila v zemljiško knjigo vpisana lastninska pravica na spornih nepremičninah po ZLNDL, ki je začel veljati 25. 7. 1997. 11. Toženka svojo pritožbeno stališče utemeljuje tudi s tem, da je sporne nepremičnine pridobila odplačno iz zbranih sredstev svojih članov, zato bi bilo ob uporabi načela vestnosti in poštenju, potrebno slediti pravici do uresničevanja zasebne lastnine. Pri obravnavanju predmetne pritožbene graje pa se je sodišče druge stopnje oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-78/93 z dne 18. 9. 1995, s katero je Ustavno sodišče RS med drugim odločalo o skladnosti prvega odstavka 14. člena ZSKZ z Ustavo RS in v njej izčrpno analiziralo vse njegove vidike ter smoter v širšem družbenem (pravnem) kontekstu. Iz odločbe Ustavnega sodišča (48., 49. in 50. točka obrazložitve) izhaja, da so lovske družine za potrebe svoje dejavnosti upravljale in uporabljale kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, na katerih pa niso imele lastninske pravice, ZSKZ pa je ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov so bila kupljena) oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena. Glede na navedeno, dejstvo ali so bile sporne nepremičnine pridobljene odplačno iz zbranih sredstev članov toženke, za samo pridobitev lastninske pravice tožeče stranke v tem primeru ni bistveno. S stališča pridobitelja ni pomembno ali je odplačno pridobil pravico uporabe od imetnika pravice uporabe družbene lastnine ali od imetnika lastninske pravice.

12. Prav tako je neutemeljena pritožbena graja, da je toženo stranko v konkretnem primeru potrebno obravnavati enako kot temeljno organizacijo kooperantov, katerih nepremičnine so bile podržavljene le, če so jih pridobile na neodplačen način. Takšnemu stališču sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo in pri tem citiralo sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 251/2011 z dne 15. 11. 2012, v katerem je pojasnjeno, da za lovske družine ne pride v poštev analogija s temeljnimi organizacijami kooperantov in zato za lovske družine tudi ne more veljati izjema odplačnosti pridobitve.

13. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da so lovske družine lahko ves čas pridobivale nepremičnine in nato v zemljiški knjigi vpisale lastninsko pravico, lahko pa so pridobivale sredstva tudi v družbeno lastnino. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 20. 6. 1986 izhaja, da je tožena stranka predmetne nepremičnine kupila in prevzela z dovoljenjem vknjižbe družbene lastnine in pravice uporabe. Res je, da sporne nepremičnine pred sklenitvijo pogodbe niso bile v družbeni lastnini, vendar pa so to z vpisom glede na zemljiškoknjižni predlog same toženke in glede na vsebino kupoprodajne pogodbe v zemljiški knjigi „postale“. Iz sodne prakse izhaja, da so lovske družine nedvomno lahko predlagale vpis lastninske pravice na nepremičninah, ki so jih kupile od fizičnih oseb, vendar so v konkretnem primeru predlagale vpis pravice uporabe (npr. sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 827/2009 in številne druge). Pri tem je potrebno pojasniti, da je zemljiška knjiga javna knjiga, ter da podatki o lastništvu nepremičnin, ki jih izkazuje veljajo za pravilne, vpisane pravice pa veljajo za obstoječe, dokler se za njih ne dokaže nasprotno. Dejstvo je, da je ob uveljavitvi ZSKZ v zemljiški knjigi bila vpisana pravica uporabe tožene stranke na spornih nepremičninah. 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR (veljaven v času sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 20. 6. 1986 in aneksa z dne 17. 10. 1986) določa, da se lastninska pravica na nepremičnini pridobi z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način (enako tudi sedaj veljaven Stvarnopravni zakonik - SPZ). Pritožbeno sodišče je zato mnenja, da v konkretnem primeru ni bila toženi stranki kršena pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in zato zavrača ta pritožbeni očitek kot neutemeljen.

14. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo in zaključilo, da na spornih nepremičninah v času uveljavitve ZSKZ tožena stranka ni imela lastninske pravice, temveč je le-te uporabljala in z njimi upravljala v okviru družbene lastnine.

15. Toženka v obravnavani pritožbi tudi smiselno izpostavlja, da je sporne nepremičnine priposestvovala, vendar v zvezi s tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da toženka lastninske pravice na spornih nepremičninah ni mogla pridobiti s priposestvovanjem, saj na podlagi 2. člena ZTLR priposestvovanje stvari v družbeni lastnini ni bilo mogoče, prav tako priposestvovalna doba ni mogla teči po 11. 3. 1993, ko je v skladu s 14. členom ZSKZ lastninsko pravico pridobila tožnica. Pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je namreč tudi dobra vera posestnika, ta pa ne more biti v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvar v posesti kot svojo (drugi in tretji odstavek 72. člena ZTLR).

16. Glede na obrazloženo je zato potrebno zaključiti, da tožena stranka lastninske pravice na spornih nepremičninah ni mogla pridobiti, ne na poslovno pravni podlagi, niti na smiselno uveljavljani podlagi priposestvovanja. Ker so vse sporne nepremičnine v trenutku uveljavitve ZSKZ predstavljala kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, je tožeča stranka z dnem uveljavitve ZSKZ na njih pridobila lastninsko pravico (prvi odstavek 14. člena ZSKZ), kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

17. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje obravnavano pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP), prav tako pa tudi tožeča stranka stroške odgovora na pritožbo, saj je v njem le ponovila navedbe, ki jih je že podala v postopku pred sodiščem na prvi stopnji (155. člen ZPP).