Jedro

Vzpenjanje na vitrino v trgovini, čeprav samo 60 cm od tal, je lahko nevarna dejavnost ob večji frekventnosti kupcev in nepredvidljivem postavljanju nakupovalnih vozičkov. Podana je možnost padca ob sestopanju zaradi nepredvidljive ovire.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s svojo sodbo z dne 20.3.1995 toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici znesek 825.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1995 dalje do plačila, v presežku do zahtevanih 1,650.000,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ugotovilo je, da je za škodo v celotni višini 1,650.000,00 SIT do polovice odgovorna tožnica sama. Sodišče druge stopnje je s sodbo z dne 8.5.1996 zavrnilo pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta in v delu, s katerim je ugotovljena odgovornost tožene stranke za polovico tožnici nastale škode sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ugodilo pa je tožničini pritožbi in v izpodbijanem zavrnilnem delu glede preostale 1/2 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je nato s sodbo z dne 24.3.1997 odločilo tudi o razveljavljenem delu svoje sodbe z dne 20.3.1995 in toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati še preostalo škodo v znesku 825.000,00 SIT. Ugotovilo je, da tožena stranka tožnici odgovarja za vso škodo, ki ji je nastala. Pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta je nato sodišče druge stopnje v delu, ki se nanaša na podlago odškodninske odgovornosti, zavrnilo kot neutemeljeno in z vmesno sodbo potrdilo odškodninsko odgovornost tožene stranke še za nadaljnjo polovico. Pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta glede prisojene odškodnine v višini 825.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je nato s sodbo z dne 18.3.1998 toženi stranki naložilo v plačilo nadaljnjih 825.000,00 SIT odškodnine. Proti tej sodbi tožena stranka in stranski intervenient nista vložila pritožbe in je postala pravnomočna že na prvi stopnji.

Tožena stranka je vložila revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje z dne 8.5.1996. Uveljavila je revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Meni, da sodbi nižjih sodišč nimata potrebnih razlogov in se ne dasta preizkusiti. Sicer pa je v odločitvi o podlagi tožbenega zahtevka in o njegovi višini materialno pravo zmotno uporabljeno. Tožnica je sama povedala, da rož ne bi zalivala na način, kot ga je izbrala, če bi jo videl poslovodja. Vsak povprečen državljan ve, da se za delo na višini mora uporabljati lestev. Ta lestev je bila na razpolago.

Tožnica je tudi vedela, da se v trgovini zadržuje precej kupcev, ki uporabljajo nakupovalne vozičke in jih postavljajo tudi ob vitrino. Tožnica je sama odgovorna za škodo, ki ji je nastala, ko je sestopala z vitrine. Zato je tožena stranka predlagala, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožena stranka pa je vložila revizijo tudi proti vmesni sodbi sodišča druge stopnje z dne 7.1.1998, s katero je bilo odločeno, da tožena stranka odgovarja za tožnici nastalo škodo tudi glede preostale polovice. Tokrat uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se tožbeni zahtevek v celoti zavrne z ugotovitvijo, da je tožnica sama odgovorna za škodo, ki ji je nastala. Tožnica je stala na višini 60 cm od tal, to pa je višina, za katero noben predpis ne določa posebnih varstvenih ukrepov. Delo na taki višini ni nevarno delo, zaradi česar tožena stranka ne more objektivno odgovarjati za škodo. Do dogodka je prišlo samo zaradi dejanja tožnice same, stranski intervenient pa takšnega dejanja ni mogel pričakovati in se mu izogniti. Tožnice nihče ni silil, naj zaliva rože v času obratovanja trgovine. Pri sestopanju z vitrine bi se morala ozreti okrog sebe, pa bi ne prišlo do poškodbe. Takšna škoda z zavarovanjem odgovornosti tudi sicer ni krita. Gre namreč za pričakovano škodo. Le podrejeno tožena stranka zatrjuje, da bi mogla biti tožnica kriva za nastalo škodo vsaj v pretežnem delu.

Tožeča stranka ni odgovorila niti na prvo, niti na drugo revizijo, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Reviziji nista utemeljeni.

Tožena stranka je vložila dve reviziji: prvo proti odločitvi o polovični odgovornosti za tožnici nastalo škodo, drugo pa proti odločitvi, da tožena stranka sama odgovarja za škodo v celoti. V obeh primerih je izpodbijala podlago, po kateri naj bi njen zavarovanec, stranski intervenient, za škodo odgovarjal objektivno, ker je tožnica opravljala nevarno dejavnost. Zaradi procesne nenavadnosti prva revizija ni bila predhodno predložena v reševanje. Revizijsko sodišče je reviziji obravnavalo skupaj, na podlagi enakih izhodišč. Predmet revizijske trditvene podlage, gledano v celoti, je namreč v graji podlage odškodninske odgovornosti.

Domneva vzročnosti (173. člen ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih) velja za škodo, nastalo v zvezi z opravljanjem nevarne dejavnosti. Sodbi nižjih sodišč sta objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke utemeljili z dejanskimi ugotovitvami, ki ravnanje tožnice opredeljujejo v njegovi celoviti povezanosti s prostorom, v katerem se je odvijalo in z dejavniki v tem prostoru. V okvir dejanskih ugotovitev tako sodi dokazna ocena o povezanosti tožničinega ravnanja (ki je bilo del njenih delovnih obveznosti) s frekventnostjo kupcev v trgovini in nepredvidljivim razmeščanjem in postavljanjem nakupovalnih vozičkov. Te ugotovitve so bile relativizirane (sodba sodišča prve stopnje z dne 20.3.1995) z opustitvijo tožnice, ki za vzpenjanje zaradi zalivanja rož na vrhu gornje prodajne vitrine ni uporabila lestve; vendar pa je že v izpodbijani sodni odločbi z dne 8.5.1996 v tej smeri bil podan pomislek o potrebnosti, primernosti in načinu uporabe lestve.

Revizijsko sodišče ne dvomi v pravilnost pravne razlage, po kateri je tožnica zaradi delovanja v posebnih okoliščinah opravljala nevarno dejavnost. Te posebne okoliščine so izčrpno predstavljene v razumljivih razlogih, ki omogočajo potreben revizijski preizkus.

Obvelja, da je sicer razmeroma varno tožničino opravilo postalo v razmerah povečanega števila kupcev in nepredvidljivega postavljanja nakupovalnih vozičkov nevarna dejavnost. Zato je v tem obsegu materialno pravo pravilno uporabljeno že v sodbi sodišča druge stopnje z dne 8.5.1996. Problem (delne) oprostitve odgovornosti tožene stranke (177. člen ZOR) pa je sodba sodišča druge stopnje z dne 7.1.1998 rešila na podlagi dopolnjenih dejanskih ugotovitev, sprejetih pri sodišču prve stopnje. Izvedenec za področje varstva pri delu je ugotovil, da je zaradi posebnih okoliščin v trgovini varnost tožničinega opravila (z dodatno ugotovitvijo, da se rože ne bi smele nahajati na zgornjih policah vitrine) mogla biti zagotovljena le z uporabo enokrake lestve, ki pa je v trgovini ni bilo. Uporaba dvokrake lestve, ki je bila na razpolago, zaradi "stegovanja vstran" ni bila varna in bi škodnega dogodka ne preprečila. Te dejanske ugotovitve, ki ne morejo biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP), že same po sebi onemogočajo uporabo določbe drugega in tretjega odstavka 177. člena ZOR o delni ali popolni oprostitvi odgovornosti zaradi (so)krivde tožnice. Zavarovanec tožene stranke je dopuščal nevarno delo, tožnica pa je ravnala v okviru možnosti s povprečno skrbnostjo. Revizijska trditev, da zavarovanec ravnanja tožnice ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ni mogel izogniti, v izvedenih dokazih nima podlage. Ne glede na to, da v reviziji postavljena trditev, da obravnavana škoda z zavarovanjem odgovornosti ni krita, pomeni revizijsko novoto, ki ni dovoljena (387. člen ZPP), pa ta del revizije zaradi izostanka razlogov niti ni sposoben preizkusa.

Materialno pravo je v izpodbijanih sodbah torej pravilno uporabljeno. Preizkus višine dosojene odškodnine zaradi tožnici prizadejane poškodbe pa je v obsegu izpodbijane sodbe z dne 8.5.1996 možen le po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Revizija namreč ta del odločitve graja s posplošeno trditvijo, da je tožnici odmerjena previsoka odškodnina. Glede na posebne značilnosti tožničine osebnosti je poleg zdravnika ginekologa podal izvedensko mnenje tudi zdravnik psihiater. Bolečinsko obdobje, strah za izid zdravljenja ter trajne posledice na področju tožničine seksualne aktivnosti, so narekovale ugoditev vsem odškodninskim postavkam v zahtevani višini, ta pa ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Določba 200. člena ZOR je bila torej pravilno uporabljena.

Zavrnitev neutemeljene revizije temelji na določbi 393. člena ZPP.