9. 7. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata 4. julija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 3154/2005 z dne 9. 2. 2006 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I 2002/05211 z dne 12. 3. 2005 in s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I 2002/05211 dne 5. 6. 2002 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prvostopenjsko sodišče je proti pritožniku (v izvršilnem postopku dolžniku) kot bivšemu družbeniku gospodarske družbe, izbrisane iz sodnega registra v skladu s 35. členom Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in nasl. – v nadaljevanju ZFPPod), dovolilo izvršbo z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane proti izbrisani gospodarski družbi. Sodišče je kasneje s sklepom dovolilo nadaljevanje začete izvršbe z novim izvršilnim sredstvom – rubežem pritožnikove plače. Pritožnik je proti sklepu o izvršbi ugovarjal, vendar je sodišče prve stopnje ugovor s sklepom zavrnilo. Pritožnikovo pritožbo zoper sklep o ugovoru je Višje sodišče zavrnilo z izpodbijanim sklepom.

2.Pritožnik obširno utemeljuje neskladje režima osebne odgovornosti po ZFPPod s številnimi ustavnimi načeli in zatrjuje kršitev človekovih pravic. Opisuje, da sam ni oškodoval upnika, ki izterjuje svojo terjatev, in povzema potek dogodkov in postopnega slabšanja finančnega položaja družbe B.-B., d. o. o., Z.. Trdi, da je imel zakonodajalec pri ureditvi izbrisa družb na podlagi ZFPPod pred očmi načelo ekonomičnosti, ne pa javnega interesa. Opozarja, da je ločenost sfer pravne osebe in družbenika temeljno načelo gospodarskega prava in to utemeljuje s primerjavo z avstrijsko, nemško in angleško ureditvijo. Zakonski ureditvi in odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 50/02 in 93/02 ter OdlUS XI, 211) očita, da sta ustvarili položaj, ko nekdo odgovarja samo zato, ker ni nasprotoval izbrisu in ker ni predlagal uvedbe stečaja. Pritožnik primerja sistem odgovornosti po ZFPPod z odgovornostjo družbenikov na podlagi instituta spregleda pravne osebnosti ali na podlagi prenehanja družbe po skrajšanem postopku na predlog družbenikov in poudarja, da je dopustno "oškodovanje" upnikov kapitalske družbe velikega pomena za gospodarski razvoj. Pritožnik očita Ustavnemu sodišču in zakonodajalcu, da sta vpeljala sankcijo neomejene osebne odgovornosti za tiste, ki niso pravočasno izpeljali stečaja družbe. Določba o osebni odgovornosti naj bi pomenila kazensko določbo, pri čemer je sankcija zelo nesorazmerna z očitano kršitvijo. Posegu v premoženje družbenikov, nastalem na podlagi četrtega odstavka 27. člena ZFPPod, pritožnik očita nasprotje z načelom sorazmernosti, saj naj bi bilo sredstvo, uporabljeno za dosego legitimnega cilja, primerno, ne pa nujno. Pritožnik tudi navaja, da taka ureditev odgovornosti diskriminira aktivne družbenike v primerjavi z upniki oziroma neutemeljeno obravnava vse aktivne družbenike enako. Nadalje zatrjuje, da se je o njegovih obveznostih odločalo, ne da bi se mogel o zadevi izjaviti, in da je v nasprotju z Ustavo, ker Ustavno sodišče ni omogočilo možnosti osebnega stečaja. Pritožnik tudi zahteva povrnitev "vseh stroškov v zvezi s postopki, ki so mu nastali". Pritožnik zatrjuje kršitev 2., 14., 22., 23., 25., 27., 28., 33. in 74. člena Ustave ter 4., 6., 7., 13., in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 1. člena Prvega Protokola k EKČP.

B.

3.Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločitvijo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. S sklicevanjem na 2. člen Ustave, ki neposredno ne ureja človekovih pravic, temveč temeljna ustavna načela (načelo pravne države in načelo socialne države), ustavne pritožbe zato ni mogoče utemeljiti.

4.Pritožnik v svoji ustavni pritožbi izraža svoje nestrinjanje z ureditvijo po četrtem odstavku 27. člena ZFPPod in primerja slovensko ureditev odgovornosti družbenikov za družbine obveznosti z nekaterimi tujimi ureditvami. V tem delu je pritožniku treba odgovoriti, da za presojo primernosti zakonskih rešitev Ustavno sodišče ni pristojno. Kolikor pa pritožnik v tej ustavni pritožbi zatrjuje neskladje izpodbijanega posamičnega akta z Ustavo, ker sloni na (po njegovem mnenju) neustavni določbi četrtega odstavka 27. člena ZFPPod, pa je treba opozoriti, da je Ustavno sodišče že odločalo o skladnosti z Ustavo omenjene in nekaterih drugih določb ZFPPod in določb Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – ZGD). Tako je v odločbi št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 50/02 in 93/02 ter OdlUS XI, 211) odločilo, da se četrti odstavek 27. člena ZFPPod razveljavi, kolikor se nanaša na družbenike, ki v smislu obrazložitve odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe[1]

5.Sodišči prve in druge stopnje sta v izpodbijanih sodnih odločbah uporabili merila za ločevanje aktivnih družbenikov od pasivnih družbenikov, kakor jih je v prej navedeni odločbi razvilo Ustavno sodišče. Zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da sta prekršili njegovo pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. V tej zvezi je treba opozoriti, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je pritožnik v določenem obdobju izbrisano družbo tudi zastopal, najprej kot vršilec dolžnosti direktorja, nato kot direktor in da je tudi po prenehanju te funkcije aktivno posegal v upravljanje družbe, med drugim tudi s predlogom skupščini za sprejem sklepa o uvedbi stečajnega postopka nad družbo. Kolikor pa pritožnik zatrjuje neenakost z upniki, pa gre za dva bistveno različna dejanska in pravna položaja, ki ju ni mogoče enačiti.

6.Pritožnikove trditve o kršitvah 22., 23. in 25. člena Ustave so pavšalne in niso povezane z izvršilnim postopkom, v katerem so bile izdane izpodbijane sodne odločbe. Te trditve se nanašajo na postopek izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra, sodne odločbe izdane v tem postopku pa niso predmet preizkusa te ustavne pritožbe.

7.Očitno neutemeljene so navedbe pritožnika, da sta bila prekršena 27. in 28. člen Ustave. Domneva nedolžnosti in načelo zakonitosti v kazenskem pravu ne moreta biti kršena v izvršilnem postopku, namenjenem prisilni uveljavitvi terjatev, saj ta spada med civilne pravdne postopke.

8.Glede očitanega posega v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave, ker naj bi bilo poseženo v pritožnikovo premoženje zaradi izterjave tujega dolga, Ustavno sodišče ugotavlja, da v sodnem postopku izterjevani dolg zaradi pravne domneve, da je v primeru izbrisa družbe po ZFPPod družbenik dal izjavo o prevzemu njenih neporavnanih obveznosti, ni tuj, pač pa pritožnikov. Namen izvršilnega postopka je prav poseg v premoženje dolžnika, da bi se prisilno uveljavila terjatev upnika in tako uresničila njegova ustavna pravica do sodnega varstva. Za kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine bi šlo le v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki bi bilo z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Takšnih stališč pa v izpodbijanih sklepih ni.

9.Trditve o domnevni kršitvi 74. člena Ustave pritožnik ni z ničemer konkretiziral, zato je Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

10.Pritožnik zatrjuje tudi kršitve 6., 7., 13. in 14. člena EKČP. EKČP ne nudi večjega varstva ustavno varovanim pravicam pritožnika kot Ustava. Ustavno sodišče je na trditve o kršitvah ustavnih pravic odgovorilo v prejšnjih točkah obrazložitve tega sklepa. Zato je treba šteti, da je odgovorilo tudi na trditve o kršitvah navedenih določb EKČP. Zatrjevane kršitve prepovedi suženjstva in prisilnega dela iz 4. člena EKČP pa ni moč utemeljiti s tem, da mora pritožnik delati, da bi odplačal svoje dolgove.

11.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

12.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. v zvezi z 49. členom ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger

Z odločbo št. U-I-117/07 z dne 21. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 58/07) je Ustavno sodišče to ureditev glede družbenikov izbrisanih družb, zoper katere so se sodni in upravni postopki začeli pred uveljavitvijo Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 31/07 – ZFPPod-B), obdržalo v veljavi.