Jedro

Temeljni pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kljub določilu 113. člena ZUP upoštevati specifičnosti tega socialnega spora in tožniku priznati stroške predsodnega postopka, ker je bilo tožnikovo postopanje potrebno za zavarovanje njegovih pravic, mora ostati neuspešen. Sodišče je v 6. točki argumentirano pojasnilo, da je tudi v novem upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožnika in ne po uradni dolžnosti upravnega organa. In ravno slednje je v zadevi odločilno. Kljub temu, da v novem upravnem odločanju prvostopenjski upravni organ sicer ni popolnoma sledil predhodnem napotku sodišča, ne v ZDSS-1 in ne v ZUP ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Nenazadnje je toženec v drugostopenjskem upravnem odločanju upošteval stališče sodišča in pravnomočno sodbo, čeprav prepozno, izvršil v celoti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo 9. točke odločbe toženca št. ... z dne 5. 6. 2023 in 9. točke odločbe toženca št. ... z dne 5. 6. 2023 ter na priznanje povračila stroškov za pritožbi zoper odločbi toženca št. ... z dne 12. 10. 2022 in št. ... z dne 12. 10. 2022. Hkrati je odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, podrejeno pa pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje s stroškovno posledico, da se tožencu naloži v plačilo pritožbene stroške s plačilom v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče se je pri odločitvi napačno oprlo na prvi odstavek 113. člena ZUP, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek pričel. Pri odločanju o stroških postopka po ZUP, se določil ne more upoštevati posplošeno, ampak je potrebno vsako zadevo obravnavati posebej in upoštevati konkretne okoliščine vsake zadeve ter dejanske in konkretne razloge, zakaj so stranki nastali stroški v zvezi s pritožbo v ponovljenem postopku. V tem sporu je šlo za novo upravno odločanje, ki je potekalo izključno zaradi naložitve obveznosti tožencu po pravnomočni sodbi IV Ps 1279/2019 z dne 27. 9. 2021 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Psp 247/2021 z dne 16. 2. 2022, v katerih je sodišče podalo jasna napotila, kako ravnati v ponovljenem postopku in jasno pravno mnenje. CSD podanega napotka sodišča ni upošteval, čeprav je bil to dolžan upoštevati. Pritožba tožnika je bila zaradi neupoštevanja napotkov sodišč zoper odločbi CSD potrebna, da je tožnik s pritožbama uspel ter da so tožniku s pritožbami nastali nepotrebni stroški upravnega postopka.

Ne glede na vsebino določbe prvega odstavka 113. člena ZUP, na katerega se je oprlo sodišče, ZUP določa, da morajo organi pri postopanju in odločanju upoštevati varstvo pravic, kar pa v primeru tožnika ni bilo upoštevano. Po eni strani gre za to, da je CSD v ponovljenem postopku napačno uporabil materialno pravo (določbe ZUPJS) in v tej zvezi navedel iste okoliščine in razlog za nezakonito odločitev kot v prvotni odločbi, ki je bila s strani sodišča odpravljena, ampak po drugi strani tudi zato, da je CSD v ponovljenem postopku dejansko ignoriral pravna napotila sodišča, ki ga je bil CSD v ponovljenem postopku dolžan upoštevati. Bistveno ni samo to, da je CSD izdal nezakonite odločbe, temveč, da je izdal odločbe v nasprotju z napotilom sodišča sprejetim v sodbi IV Ps 1279/2019 z dne 27. 9. 2021 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Psp 247/2021 z dne 16. 2. 2022 oziroma v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ter navedel, da ni bilo stroškov postopka. To ne drži, saj so bili stroški tožnika za pritožbi zoper odločbi z dne 12. 10. 2022 priglašeni v vsaki pritožbi in o stroških tožnika niti ni bilo odločeno. Na slednje je tožnik tudi opozoril, na kar ni odgovorjeno. Odločitev sodišča ni pravilna in predstavlja kršitev temeljnih pravic posameznika do poštenega sojenja oziroma poštenega obravnavanja pred upravnimi organi. Ni razumnega razloga, da bi v dani situaciji moral tožnik sam nositi stroške pritožb. Načelo prepovedi povzročanja škode velja tudi za upravne organe, kamor spada tudi odločanje CSD. Če to ne bi veljalo tudi za upravne organe, bi to pomenilo neenakopravno obravnavo subjektov v postopkih, kar je v nasprotju z Ustavo RS in določbami Evropske konvencije za človekove pravice. Vsakdo ima pravico do povračila škode, pri čemer se kot povračilo takšne škode šteje tudi povračilo nepotrebnih in s strani upravnega organa (CSD) povzročenih stroškov pritožbe. Tožnik je tekom postopka opozoril na sodbo VDSS Psp 65/2022 z dne 11. 5. 2022, ko je odločeno, da je toženec dolžan povrniti tožniku stroške predsodnega pritožbenega postopka. Šlo je za odločanje o denarni socialni pomoči, ko je bila pritožba tožnika utemeljena in je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, da je tožniku priznalo stroške pritožbenega postopka. Citirana sodna odločba je primerljiva s to zadevo, saj je sodišče upoštevalo okoliščine konkretnega primera, kar pa je bilo dolžno storiti tudi v tem postopku in se ne le sklicevati na določbe prvega odstavka 113. člena ZUP. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec opozarja, da zakonodaja ne daje podlage za odločitev, za katero se zavzema tožnik in da je ključna opredelitev, za kakšen postopek gre, torej ali se postopek začne na zahtevo stranke ali pa po uradni dolžnosti in ne, ali je stranka v postopku uspešna ali ne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev drugega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti niti s strani tožnika navedenih kršitev. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravno pravilnimi razlogi.

6. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno povračilo stroškov upravnega postopka. Tožnik vztraja, da je sodišče zmotno uporabilo prvi odstavek 113. člena ZUP, ker v tem socialnem sporu ni uporabljivo posplošeno pravilo glede stroškov postopka po določbah ZUP in bi bilo potrebno upoštevati konkretne okoliščine.1

7. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ki je svojo odločitev pravilno oprlo na prvi odstavek 113. člena ZUP.

8. Temeljni pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kljub določilu 113. člena ZUP upoštevati specifičnosti tega socialnega spora in tožniku priznati stroške predsodnega postopka, ker je bilo tožnikovo postopanje potrebno za zavarovanje njegovih pravic, mora ostati neuspešen. Sodišče je v 6. točki argumentirano pojasnilo, da je tudi v novem upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožnika in ne po uradni dolžnosti upravnega organa. In ravno slednje je v zadevi odločilno. Kljub temu, da v novem upravnem odločanju prvostopenjski upravni organ sicer ni popolnoma sledil predhodnem napotku sodišča, ne v ZDSS-1 in ne v ZUP ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Nenazadnje je toženec v drugostopenjskem upravnem odločanju upošteval stališče sodišča in pravnomočno sodbo, čeprav prepozno, izvršil v celoti.

9. Ustrezno je pojasnilo sodišča v 5. točki, da CSD odloča o pravicah iz javnih sredstev po ZUP, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena.2 Vlagatelj je uveljavljal pravice iz javnih sredstev z vlogo in je upravni postopek tekel na zahtevo tožnika3 (priloga B/2), ki je zahteval priznanje denarne socialne pomoči in ostalih pravic iz javnih sredstev po določbah ZUPJS in Zakona o socialnovarstvenih prejemkih.4 Četudi stranki nastanejo nepotrebni stroški upravnega postopka v socialnem sporu, določilo prvega odstavka 113. člena ZUP ne daje podlage za povrnitev stroškov nastalih v upravnem postopku. Kljub uspehu tožnika zakon ne daje pravne podlage za povrnitev stroškov, ki so nastali tožniku z vložitvijo obeh pritožb v predsodnem postopku.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da mu je toženec dolžan povrniti vtoževane stroške kot škodo na podlagi določil o odškodninski odgovornosti. Stroški predsodnega postopka zaradi odvetniškega zastopanja niso škoda, pač pa stroški nastali zaradi postopka, torej gre za pravdne stroške.5

11. Tudi sklicevanje na pritožbeno zadevo Psp 65/2022 z dne 11. 5. 2022, s katero je tožnik utemeljeval priznanje stroškov predsodnega upravnega postopka, ne more biti uspešno. Ključno v citirani zadevi je, da je primarno šlo za postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, saj je skladno z 42. členom ZUPJS Center za socialno delo dolžan ves čas trajanja pravic iz javnih sredstev po uradni dolžnosti spremljati, ali so nastopile spremembe iz drugega oziroma tretjega odstavka 41. člena, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o pravici oziroma odločbo o spremembi priznanja pravice, ker upravičenec do pravice iz javnih sredstev ni več upravičen ali je upravičen v nižjem znesku, ali za krajše obdobje in začeti postopek po uradni dolžnosti.

12. Ker v zadevi ni ključen uspeh tožnika, temveč dejstvo, da je šlo za postopek, ki ga je toženec vodil po uradni dolžnosti, je potrebno na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sam nosi svoje stroške pritožbe.

1 Da je šlo za novo upravno odločanje, ki je potekalo izključno zaradi naložitve obveznosti tožencu po pravnomočni sodbi IV Ps 1279/2019 z dne 27. 9. 2021, da CSD ni upošteval napotil pritožbenega sodišča, da je bila pritožba tožnika zaradi neupoštevanja napotil sodišča potrebna, da je tožnik s pritožbama uspel. 2 Prvi odstavek 34. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUPJS). 3 35. člen ZUPJS. 4 Ur. l. RS, št. 61/10 s spremembami in dopolnitvami, ZSVarPre. 5 Njihova materialnopravna podlaga se nahaja v 151. in 155. členu ZPP.