Jedro

Za plačilo povečanega obsega dela na podlagi 96. člena ZJU morata biti izpolnjena tako formalni (pisna odločitev predstojnika o povečanem obsegu dela oziroma nadpovprečni obremenitvi delavca in odgovor o plačilu za povečan obseg dela oziroma nadpovprečno obremenjenost) kot dejanski pogoj (povišan obseg dela oziroma nadpovprečna obremenitev delavca). Ker tožnik s toženo stranko ni sklenil dogovora o povečanem obsegu dela oziroma nadpovprečni obremenitvi delavca, za izplačilo povprečnega obsega dela ni bil izpolnjen formalni pogoj in je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 459,00 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka, vse pod izvršbo.

Svoje stroške postopka nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep X, šifra 1006-315/2006/2 (2731-02) z dne 12. 4. 2006 ter sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja šifra 10051-425/2006 z dne 31. 5. 2006 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati iz naslova povečanega obsega dela v času od 11. 7. 2003 do 15. 3. 2006 dodatne delovne obremenitve zaradi izvajanja disciplinskih postopkov od 11. 7. 2003 do 15. 3. 2006 in zaradi odločanja v postopku o prekrških od 1. 1. 2005 do 15. 3. 2006. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka za uveljavljanje pravic pri toženi stranki v višini 477,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2006 dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo, na račun pooblaščenca tožeče stranke. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 698,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2007 dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo v 4. in 5. točki izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zahtevala zaradi odreditve dodatnih del in nalog, ki so presegale opis del in nalog, za katera je sklenila delovno razmerje, plačilo povečanega obsega dela v višini 1,00 količnika za čas od 1. 7. 2003 do 31. 12. 2006. Prepričana je, da ta terjatev predstavlja denarno terjatev, saj je tožena stranka že z akti o odreditvi dodatnega dela vedela, da odreja delo, ki ne sodi v opis del in nalog tožeče stranke. Zato bi moralo ob odreditvi dodatnega dela določiti tudi plačilo zaradi dodatnih nalog. Ker tega ni storila, je tožeča stranka z zahtevo za varstvo pravic zahtevala, da tožena stranka določi ustrezno plačilo za dela in naloge, ki jih je morala opraviti po nalogu nadrejenih. Sodišče je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da gre za denarno terjatev. V času od 1. 7. 2003 do 31. 7. 2003 je tožeča stranka opravljala naloge mentorstva dvema študentoma na praksi. Meni, da plačilo za navedeno delo ni uveljavljala prepozno oziroma izven petletnega roka. Tožeča stranka je imela tudi zaradi sodelovanja v projektni skupini več dela, kot bi ga imela, če v projektni skupini ne bi sodelovala. Skladno z določbami ZJU pa tega dela ne more zavrniti, saj bi to pomenilo kršitev obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Zaradi navedenega je morala opravljati dodatno delo, poleg vsega tekočega. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem sodišča, da določitev višine plačila presega obseg sodnega varstva. Sodišče je s takšno odločitvijo povzročilo še en spor. Odločiti bi moralo tudi o višini dodatka za povečan obseg dela. Tožeča stranka je že v zahtevi za varstvo pravic zahtevala dodatek v višini 1,00 količnika. Tožeča stranka se ne strinja tudi z obsegom priznanih stroškov, ki so bili potrebni v tem sodnem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, kot predlaga tožeča stranka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče je s tem, ko je delno ugodilo tožbenemu zahtevku napačno uporabilo materialno pravo. Iz sklepov tožene stranke, ki jih je prvostopno sodišče razveljavilo, izhaja, da je tožnik v treh letih, to je od leta 2003 do 2006 vodil osem disciplinskih postopkov, v letu 2003 enega, v letu 2004 tri in v letu 2005 štiri postopke, v letu 2006 pa nobenega disciplinskega postopka. Sodišče pa je razsodilo, da je za celotno obdobje od 11. 7. 2003 tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki povečan obseg dela. Tožena stranka je tudi prepričana, da vodenje prekrškovnih postopkov v letu 2005 in 2006 ne predstavlja takšne povečane obremenitve tožnika, da bi bil v celotnem obdobju upravičen do dodatka. Prvostopno sodišče bi moralo svojo odločitev o povečanem obsegu dela utemeljiti na dejansko povečanem obsegu dela, pa tega ni storilo, ampak je svojo odločitev utemeljilo zgolj s tem, da je bil tožnik v pripravljenosti za izvajanje nalog prekrškovnega organa, ne pa tudi, koliko odločb je v tem času dejansko napisal. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval plačilo dodatka zaradi povečanega obsega dela in opravljanja dodatnih nalog v korist delodajalca v višini količnika 1,00 za obdobje od 1. 7. 2003 do 31. 12. 2006. V zvezi s plačilom povečanega obsega dela in dodatnih nalog, je vložil najprej zahtevo za odpravo kršitev pri toženi stranki, ki je bila zavrnjena s sklepom z dne 12. 4. 2006, zoper katerega je ugovarjal. Ugovor je komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije zavrnila in potrdila odločitev organa prve stopnje s sklepom z dne 31. 5. 2006. S tožbo pred sodiščem je zahteval tudi razveljavitev prvostopnega in drugostopnega sklepa tožene stranke. Sodišče prve stopnje je temu delu tožbenega zahtevka ugodilo in tudi delu zahtevka za plačilo za povečan obseg dela za vodenje disciplinskih postopkov in za izvajanje nalog prekrškovnega organa, in sicer za vodenje disciplinskih postopkov za čas od 11. 7. 2003 do 15. 3. 2006 in za vodenje prekrškovnih postopkov od 1. 1. 2005 do 15. 3. 2006. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč zaključilo, da tožniku za navedeno obdobje pripada plačilo za povečan obseg dela, ni pa odločilo o višini plačila, saj je zavzelo stališče, da v tej fazi presega to obseg sodnega varstva in da ni zakonskih podlag, da bi samo določilo višino plačila.

Odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu je materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje namreč ni imelo pravne podlage, da odloči, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za povečan obseg dela, ker je ugotovilo, da je tožnik bil dodatno delovno obremenjen, ko je izvajal tudi disciplinske postopke in prekrškovne postopke. Sama taka ugotovitev ne daje podlage za plačilo povečanega obsega dela. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje namreč ne izhaja, da bi šlo za povečan obseg dela, določen v 96. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji). Po določbi navedenega člena je namreč možno, da se predstojnik dogovori z javnim uslužbencem o povečanem obsegu dela, oziroma nadpovprečni obremenitvi posameznega javnega uslužbenca ter o plačilu za povečan obseg dela oziroma nadpovprečnost obremenjenost. Navedeni dogovor se sklene v pisni obliki, kot to določa 96. člen ZJU. Takega pisnega dogovora med tožnikom in njegovim predstojnikom ni bilo. Dejstvo, da je bil tožnik pooblaščen, da na prvi stopnji odloča o disciplinski odgovornosti in izreka disciplinske ukrepe delavcem Policijske uprave X, kot komandir Policijske postaje Y, pa ne predstavlja dogovora v smislu 96. člena ZJU. Tudi dejstvo, da je z novo ureditvijo prekrškovnih postopkov tožnik vodil tudi te, ne predstavlja povečanega obsega dela v smislu 96. člena ZJU, saj tudi v zvezi s tem ni bil sklenjen noben poseben dogovor, kot to zahteva določba 96. člena ZJU. Tožena stranka je ravno iz teh razlogov zavrnila zahtevo za odpravo kršitev, ki jo je tožnik vložil že po tem, ko je bil premeščen iz delovnega mesta komandirja Policijske postaje Y na delovno mesto inšpektorja v sektor uniformirane Policijske uprave X 15. 3. 2006. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo določbe 96. člena ZJU, ko je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Za plačilo na podlagi 96. člena ZJU morajo biti izpolnjeni namreč predpisani pogoji in to je: predstojnik mora sprejeti pisno odločitev o povečanem obsegu dela oziroma nadpovprečni obremenitvi javnega uslužbenca in o plačilu za povečan obseg dela oziroma nadpovprečno obremenjenost. Na podlagi tega se sklene pisni dogovor med javnim uslužbencem in nadrejenim. V konkretnem primeru formalni pogoji niso bili izpolnjeni. Iz ugotovitev v postopku pri toženi stranki in sodnem postopku pa tudi izhaja, da tudi niso bili izpolnjeni dejanski pogoji, saj vodenje enega disciplinskega postopka v letu 2003, treh postopkov v letu 2004 in štirih postopkov v letu 2005, ne more predstavljati povečanega obsega dela oziroma nadpovprečne obremenitve posameznega uslužbenca. Poleg navedenega pa je vodenje disciplinskih postopkov predvideno že s samim zakonom in po stališču pritožbenega sodišča, izvajanje disciplinskih postopkov, za katere ni nikoli mogoče predvideti v kakšnem obsegu, oziroma če sploh se bodo izvajali, ne more predstavljati povečanega obsega del, saj tega dela ni mogoče naložiti kateremukoli javnemu uslužbencu, temveč le tistemu, za katerega tako omogoča zakon. Gre torej za izvajanje pristojnosti, ki jih ima delavec oziroma javni uslužbenec na točno določenem delovnem mestu. Enako velja tudi za vodenje prekrškovnih postopkov. Poleg navedenega pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik za čas, ko je izvajal prekrškovne postopke in bil zaradi tega v pripravljenosti izven delovnega časa, dobil tudi to plačano. Zato ni mogoče govoriti, da gre v tem primeru po vsebini za povečan obseg dela v smislu določbe 96. člena ZJU.

Glede na navedeno je utemeljena pritožba tožene stranke, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Za tako odločitev je imelo pritožbeno sodišče podlago v 4. točke 358. člena ZPP.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo povečanega obsega dela v času od 1. 7. 2003 do 31. 7. 2003, ko je tožeča stranka opravljala naloge mentorstva dvema študentoma na praksi, sodišče prve stopnje je sicer ta del tožbenega zahtevka zavrnilo iz razloga, ker naj bi bila tožba v tem delu vložena prepozno, po poteku "primernega roka". Odločitev sodišča prve stopnje ne temelji na pravilni pravni podlagi. Tožbeni zahtevki za denarne terjatve iz delovnega razmerja, kot pravilno uveljavlja pritožba, zastarajo v petletnem roku. Tožbeni zahtevek pa je pravilno zavrnjen iz razloga, ker mentorstvo dvema študentoma v juliju 2003 ni izpolnjevalo pogojev za plačilo povečanega obsega dela po 96. členu ZJU, saj v zvezi s tem delom ni bil sklenjen pisni dogovor, ravno tako pa seveda tudi ne pisna odločitev o povečanem obsegu dela oziroma nadpovprečni obremenitvi tožnika in odločitvi predstojnika ter o plačilu za odrejeni povečan obseg dela. Iz navedenega razloga je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Neutemeljena je tudi pritožba v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo opravljanja dela v projektni skupini, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva zakon za plačilo dela v projektni skupini, to pa je, da gre za večji obseg dela in da je sklenjen pisni sporazum o načinu financiranja dela javnega uslužbenca, kot je to določeno v 98. členu ZJU. Sodišče je ugotovilo, da ni šlo za tak povečan obseg dela, ki bi terjal posebno financiranje in tudi da pisni sporazum o načinu financiranja dela javnega uslužbenca ni bil sklenjen, zaradi tega je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na zadevo tožeče stranke I.M., proti toženi stranki (spor se je vodil pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. II Pd 1049/2002, pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem pod opr. št. Pdp 1833/2003 in pred Vrhovnim sodiščem pod opr. št. VIII Ips 137/2005), ker je šlo v tej zadevi za povsem drugačno dejansko stanje in drugo pravno podlago.

Pritožbeno sodišče je glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje, spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, in sicer o predsodnih stroških tako, da je tožbeni zahtevek za povračilo le-teh (3. točka izreka) zavrnilo, ker niso bili potrebni. Glede na uspeh v tem sporu pa je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, ker s tožbenim zahtevkom ni uspela. Stroške je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) glede na vrednost spora 400 odvetniških točk. Toženi stranki je priznalo priglašene stroške za odgovor na tožbo in prvi narok ter drugi narok ter stroške sestave pritožbe. Za svojo odločitev je imelo podlago v določbi 2. odstavka 165. člena ZPP in 1. odstavka 154. člena ZPP.