Jedro

Po presoji sodišča tožnik obstoja škode in njene težke popravljivosti v primeru izvršitve izpodbijanega sklepa ni izkazal s stopnjo verjetnosti, saj je zgolj pavšalno navedel, da bi mu bila po njegovem prepričanju z izvršitvijo akta prizadejana težko popravljiva škoda. Tožnik torej ni z ničemer izkazal, zakaj bi izvršitev izpodbijanega sklepa zanj predstavljala težko popravljivo škodo.

Izrek

I.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Celje, je s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva številka DT 4933-127568/2023-4 z dne 9. 11. 2023 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) odločila, da je tožnik dolžan plačati denarno kazen v znesku 2.956,50 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR. Obveznosti dolžnika temeljijo na naslednjih izvršilnih naslovih: - sklep št. 06182-3706/2021-22 z dne 10. 5. 2023, ki ga je izdal Inšpektorat RS za okolje in energijo in ki je postal izvršljiv dne 3. 6. 2023 (1. točka izreka). Izvršba je bila dovoljena z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri banki A., d.d., do višine dolgovane obveznosti, pri čemer banka upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, v kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec. Izvršba se opravi v obsegu in na način, kot je določeno v izpodbijanem sklepu (3. in 4. točka izreka), vse stroške davčne izvršbe pa plača dolžnik (5. točka izreka). V 6. točki izreka sklepa je tudi navedeno, da pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe.

2.Zoper navedeni sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je tožnik vložil pritožbo, kateri je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: toženka) z odločbo št. DT-498-2-200/2023-4 z dne 23. 12. 2024 delno ugodilo in je izrek sklepa št. DT 4933-27568/2023-4 z dne 9. 11. 2023 v 1. točki v navedbi terjane obveznosti "denarna kazen" spremenilo tako, da se pravilno glasi: "znesek, potreben za kritje izvršilnih stroškov". V preostalem delu je sklep potrdilo in pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. točka izreka). Stroški postopka niso bili priglašeni (2. točka izreka).

Tožba in predlog tožnika za izdajo začasne odredbe

3.Tožnik je 13. 2. 2025 vložil tožbo v upravnem sporu zoper prvostopni sklep v delu, v katerem je bila pritožba zavrnjena, in sicer iz razloga, ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma ker je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Predlagal je odpravo izpodbijanega akta. Po pozivu sodišča je tožnik tožbo dopolnil tako, da je predložil izpodbijani akt in pravilno navedel toženko.

4.Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, in sicer je predlagal, da se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Prepričan je namreč, da bi mu bila z izvršitvijo akta prizadejana težko popravljiva škoda.

Odgovor toženke na predlog za izdajo začasne odredbe in odgovor na tožbo

5.Toženka se v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe zavzema za zavrnitev predloga. Navaja, da tožnik zatrjuje zgolj, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda, tako zatrjevana škoda pa ni niti neposredna niti konkretna in je povsem pavšalna. K temu še dodaja, da je tehtanje javnega interesa in interesa dolžnikov opravil že zakonodajalec s tem, ko je v določbah ZDavP-2 predpisal, da pritožba zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve. Odločanje o začasni odredbi v tovrstnih primerih zahteva restriktiven pristop. V konkretnem primeru tožnik ni izkazal okoliščin, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti. Iz izreka izpodbijanega sklepa (2. točka izreka) pa je tudi razvidno, da se pri izvrševanju sklepa o davčni izvršbi na denarna sredstva upošteva izvzetja iz 159. člena ZDavP-2 in omejitve davčne izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, če gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec. V odgovoru na tožbo pa v zvezi z navedbo tožnika, da so bili odpadki odstranjeni na njegove stroške, zato znesek, potreben za kritje izvršilnih stroškov, ni utemeljen, še izpostavlja, da tožnik niti v pritožbi zoper izpodbijani sklep niti v predmetnem upravnem sporu ne more uspešno izpodbijati izvršilnega naslova, zato je tožba neutemeljena.

Sodna presoja

6.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

7.Skladno s prvim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Pogoje za t. i. odložitveno začasno odredbo, izdajo katere tožnik predlaga tudi v tem upravnem sporu, določa ZUS-1 v drugem odstavku 32. člena, po katerem sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8.V obravnavanem primeru tožba, vložena zoper izpodbijano odločitev, po zakonu ne zadrži njene izvršitve. Zadržanje učinkov izpodbijane odločbe je tako mogoče doseči le na podlagi vloženega predloga za izdajo začasne odredbe, če tožnik izkaže izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1.

9.Skladno z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe težko popravljiva škoda, ki bi tožniku lahko nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe. Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Po ustaljeni sodni praksi gre za takšno škodo, če je škoda resna in tožniku neposredno grozi, odvrniti pa jo je mogoče le z izdajo začasne odredbe, to je z zadržanjem izvršitve akta ali z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje.¹ Okoliščine in dejstva v zvezi z nastankom, obliko in obsegom škode, ki bi utegnile nastati z izvršitvijo izpodbijane odločbe, mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, konkretno zatrjevati in dokazovati v vsakem primeru posebej, praviloma že v sami zahtevi, pojasniti pa mora tudi, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva. Za vse navedeno mora stranka tudi predložiti dokaze. Trditveno in dokazno breme glede dokazovanja nastanka težko popravljive škode je namreč na tožniku.²

10.Po presoji sodišča tožnik obstoja škode in njene težke popravljivosti v primeru izvršitve izpodbijanega sklepa ni izkazal s stopnjo verjetnosti, saj je zgolj pavšalno navedel, da bi mu bila po njegovem prepričanju z izvršitvijo akta prizadejana težko popravljiva škoda. Tožnik torej ni z ničemer izkazal, zakaj bi izvršitev izpodbijanega sklepa zanj predstavljala težko popravljivo škodo. Sodišče tako zaključuje, da tožnik ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, to je težko popravljive škode.

11.Ker sodišče opravi presojo sorazmernosti z vidika prizadetosti javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank le v primeru, če je navedeni temeljni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe izpolnjen, je brez nadaljnje presoje (ne)prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljenega zavrnilo.

-------------------------------

1Glej na primer sklepa VSRS opr. št. I Up 22/2020 z dne 4. 3. 2020, 8. točka obrazložitve, in opr. št. I Up 96/2022 z dne 8. 6. 2022, 14. točka obrazložitve.

2Tako na primer VSRS sklep opr. št. I Up 38/2023 z dne 1. 3. 2023, 7. točka obrazložitve.

Zveza: