Jedro

Prvi odstavek 14. člena ZOdvT določa, da zajema nagrada celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, medtem ko drugi odstavek 14. člena ZodvT določa, da lahko prejme odvetnik nagrado v isti zadevi le enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. Po uveljavljeni sodni praksi se za zastopanje delavca v postopku pri delodajalcu uporablja tar. št. 2200 ZOdvT, ki ureja izvensodne storitve. Ker je bila tožniku v postopku pri toženi stranki za zastopanje po pooblaščencu priznana nagrada po tar. št. 2200, upoštevaje količnik 1,5 (2. odstavek 22. člena ZodvT) in so bili tožniku pri toženi stranki priznani tudi izdatki po tar. št. 6002 ZOdvT, vse povečano za davek na dodano vrednost (tar. št. 6007 ZodvT), tožnik ni upravičen še do posebne nagrade za sestavo vloge z dne 16. 10. 2014. Citirani predpis namreč ne daje pravne podlage za priznanje te nagrade. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo zneska 115,90 EUR (iz naslova predpravdnih stroškov), skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obresti, zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka v znesku 115,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2014 do plačila in v III. točki izreka tako, da se stroški, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku, znižajo na 255,75 EUR (od 554,01 EUR).

II. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 48,00 EUR v 8 dneh od vročitve sodbe, po izteku roka za prostovoljno sklenitev obveznosti pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka s sklepom, ki ni pod pritožbo, umik tožbe o tem, da je sklep tožene stranke z dne 18. 7. 2014 nezakonit in se razveljavi in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 315,37 EUR, vzelo v vednost in postopek v tem obsegu ustavilo. V II. točki izreka je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka 115,90 EUR po pritožbi z dne 16. 10. 2014, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2014 do plačila, vse na fiduciarni račun pooblaščenca tožnika, kot izhaja iz II. točke izreka izpodbijane sodbe. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 554,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 8 dnevnega roka od vročitve sodbe dalje do plačila, vse na fiduciarni račun pooblaščenca tožnika, ki je naveden v III. točki izreka.

2. Zoper navedeno sodbo (II. in III. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne in mu naloži v plačilo vse stroške postopka oz. podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da tožnik do povrnitve predpravdnih stroškov v višini 115,90 EUR s pp ni upravičen, saj je tožnikova vloga z dne 16. 10. 2014 vsebinsko predstavljala predlog za izdajo dopolnilnega sklepa (kot tako jo je obravnavala tudi tožena stranka) oz. zahtevo za določitev stroškov postopka pritožbe in ne pritožbe, čeprav je to vlogo tožnik označil kot pritožbo. Na podlagi te tožnikove vloge je namreč tožena stranka izdala dopolnilni sklep, s katerim je odločila še o stroških postopka, o katerih ni bilo odločeno s sklepom tožene stranke z dne 6. 10. 2014. Ker gre po stališču tožene stranke v tem primeru za isto zadevo, obsega v skladu s 14. in 17. členom Zakona o odvetniških storitvah nagrada celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, zato lahko prejme nagrado odvetnik v isti zadevi le enkrat. To nagrado po tar. št. 2200 Zakona o odvetniški tarifi pa je tožena stranka tožniku tudi priznala z dopolnilnim sklepom. Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo 115,90 EUR predpravdnih stroškov, pa mu od teh stroškov ne gredo zakonske zamudne obresti od 16. 10. 2014, temveč šele od izdaje sodbe. Terjatev namreč ni mogla dospeti v plačilo, še preden je bila vzpostavljena in preden je bila znana njena višina. Napačna pa je tudi odločitev o pravdnih stroških na prvi stopnji, saj je tožnik tožbeni zahtevek (pravilno del tožbe) za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke umaknil. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka bistvene kršitve določb postopka v pritožbi uveljavlja povsem pavšalno in nekonkretizirano), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vložil tožbo, v kateri je zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 18. 7. 2014 (A2) o letnem dopustu za leto 2014. Tožnik je zoper ta sklep sicer pravilno vložil pritožbo na drugostopenjski organ tožene stranke (na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS), vendar pa je bil tožniku sklep, s katerim mu je bilo ugodeno (A5), vročen šele po vložitvi tožbe. Ta sklep tožene stranke pa ni vseboval odločitve o stroških postopka pri toženi stranki, ki jih je priglasil tožnik. Iz tega razloga je tožnik na toženo stranko naslovil vlogo z oznako pritožba (A8) z dne 16. 10. 2014, v kateri pa je predlagal, da mu tožena stranka te stroške prizna, ob tem pa je priglasil tudi stroške za sestavo te vloge. Na podlagi te vloge je tožena stranka tožniku izdala dopolnilni sklep (B2), v katerem je odločila, da se tožniku povrnejo stroški postopka v višini 310,97 EUR po tar. št. 2200 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), medtem ko mu preostalih priglašenih stroškov za sestavo vlogo z dne 16. 10. 2014 (A8) v višini 115,90 EUR ni priznala. Glede na zgoraj opisan potek postopka pri toženi stranki je tožnik po prejemu sklepa z dne 6. 10. 2014 tožbo v zvezi s tožbenim zahtevkom za razveljavitev sklepa z dne 18. 7. 2014 umaknil, vtoževal pa je izplačilo stroškov postopka pri toženi stranki v višini 315,37 EUR (stroške pritožbe zoper sklep tožene stranke z dne 18. 7. 2014) in v višini 115,90 EUR (stroške po vloge tožnika z dne 16. 10. 2014). Po prejemu dopolnilnega sklepa (B2), v katerem so mu bili priznani predpravdni stroški v višini 310,97 EUR pa je tožnik delno umaknil tožbo tudi glede denarnega dela tožbenega zahtevka, tako da je vztrajal le še pri plačilu zneska 115,90 EUR (ki ga je priglasil kot stroške sestave vloge z dne 16. 10. 2014). Te stroške mu je sodišče prve stopnje po zaključku pritožbenega sodišča sicer (zmotno) prisodilo, sklicujoč se na določbe ZOdvT.

7. Prvi odstavek 14. člena ZOdvT določa, da zajema nagrada celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve (razen če ZOdvT ne odloči drugače), medtem ko drugi odstavek 14. člena ZodvT določa, da lahko prejme odvetnik nagrado v isti zadevi le enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. Po uveljavljeni sodni praksi se za zastopanje delavca v postopku pri delodajalcu uporablja tar. št. 2200 ZOdvT, ki ureja izvensodne storitve. Ker je bila tožniku v postopku pri toženi stranki za zastopanje po pooblaščencu priznana nagrada po tar. št. 2200, upoštevaje količnik 1,5 in 2. odstavek 22. člena ZOdvT, prav tako pa so bili tožniku pri toženi stranki priznani tudi izdatki po tar. št. 6002 ZOdvT, vse povečano za davek na dodano vrednost (tar. št. 6007 ZOdvT), kar vse izhaja iz dopolnilnega sklepa tožene stranke (B2), pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik z ozirom na določbe ZOdvT ni upravičen še do posebne nagrade za sestavo vloge z dne 16. 10. 2014. Citirani predpis namreč ne daje pravne podlage za priznanje te nagrade.

8. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo zneska 115,90 EUR, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obresti, zavrnilo (5. alinea člena 358 ZPP).

9. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja tudi na to, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji. Tožnikova tožba za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 17. 8. 2014 je bila potrebna, zato je tožnik glede na tar. št. 3100 ZOdvT in upoštevaje 2. odstavek 22. člena ZOdvT upravičen do nagrade za postopek v višini 209,70 EUR, do povrnitve izdatkov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT (20,00 EUR), vse povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007 ZOdvT). Tožnik pa do nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT ni upravičen v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka, saj je prišlo do umika tožbe glede tega dela tožbenega zahtevka še pred narokom za glavno obravnavo dne 26. 3. 2015. Z ozirom na to, da se je na tem naroku obravnaval le še del tožnikovega tožbenega zahtevka za plačilo zneska 115,90 EUR s pp (do katerega pa tožnik, ko je bilo že ugotovljeno, ni bil upravičen), je dolžan tožnik toženi stranki povrniti njene pravdne stroške za zastopanje na naroku po tar. št. 3102 v višini 20,40 EUR, povečane za izdatke po tar. št. 6002 ZOdvT. Po pobotu teh stroškov je dolžna tožena stranka tožniku povrniti še del njegovih pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji v višini 255,75 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je dolžan tožnik povrniti del njenih priglašenih pritožbenih stroškov in sicer glede na vrednost, ki jo tožena stranka izpodbija s pritožbo in glede katere je bila pritožba uspešna. Glede na tar. št. 3210 ZOdvT je tožena stranka upravičena do povrnitve njenih pritožbenih stroškov v znesku 48,00 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višjih priglašenih pritožbenih stroškov tožene stranke pa pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so bili priglašeni v nasprotju z ZOdvT. Ker odgovor tožnika na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.