Jedro

Zavarovanje odgovornosti je posebna vrsta premoženjskega zavarovanja, katerega namen je varstvo zavarovanca pred odškodninskimi zahtevki in hkrati zaščita oškodovanca. Zavarovalnica izplača v okviru pogodbeno dogovorjene obveznosti odškodnino namesto zavarovanca, seveda ob izpolnjenih vseh predpostavkah civilnega delikta. Njena obveznost je podana torej le, če je podana odškodninska obveznost povzročitelja škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo po temelju ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper drugo toženo stranko na plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela pri padcu v obcestni jašek, in odločilo, da bo o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka odločilo s končno odločbo. Zoper prvo toženo stranko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper vmesno sodbo vlaga pritožbo druga toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. Ne strinja se z oceno, da je podana krivdna odgovornost izvajalca del za tožnici nastalo škodo. Graja dokazno oceno sodišča in izpostavlja navedbe priče O., da je bila v elaboratu gradbenih del dovoljena vožnja zavarovanca in njegovih kooperantov v času zapore Š. ulice v M. po obvozni poti. Ker je bil izkop po Š. ulici globok 5 m, so tovornjaki lahko prišli zraven le po obvozni poti. Do izrecne prepovedi vožnje s tovornimi vozili s strani prve tožene stranke ni prišlo, ravno tako takšne vožnje ni prepovedal prometni znak. Da je občina pristala na uporabo obvozne poti, je potrdil zaslišani župan, ki je izpovedal, da je bila pred obvozno potjo postavljena signalizacija s cestno zaporo, pri čemer je prometni znak dovoljeval občasno vožnjo težjih vozil za potrebe izvajalcev. Da pred obvozno cesto ni bilo prometnega znaka, ki bi prepovedoval vožnje s kamioni, je potrdil tudi U. Če ne bi bilo danega soglasja za uporabo poti, bi to prva tožena stranka navedla v dopisu z dne 12. 4. 2012, v katerem sama priznava, da je bila pot, na kateri se je pripetila nezgoda, namenjena izvajalcu za dostop na gradbišče. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da je bil prav tovornjak zavarovanca druge toženke tisti, ki je poškodoval predmetni jašek tako močno, da se je pokrov vdrl. Sodišče je sledilo priči J., ki je zaznal sledi gum pol ure po nesreči. Drugače pa je izpovedala priča U., ki si je prav tako ogledala pokrov jaška, na katerem pa ni opazila nič posebnega. Nenavadno je, da je J. videl sledi gum, madežev krvi pa ne. Izpovedba J. je pristranska in neverodostojna, saj ima interes za ugoden zaključek postopka v korist prve tožene stranke. Ne drži, da bi dokazni postopek pokazal, da so bili edini težki tovornjaki na obvozni poti tovornjaki izvajalca gradbenih del. Priči O. in U. sta potrdili, da so tam vozila tudi druga tovorna vozila do vrtca, šole, lokala in M. koče. Nihče ni videl, da bi tovorno vozilo sploh kdaj zapeljalo čez pokrov jaška. Glede na lego slednjega je zelo majhna stopnja verjetnosti, da bi tja zapeljal tovornjak. Iz izpovedi priče R. izhaja, da je jašek zgradila njegova družina pred 40 ali 50 leti, posebej ni bil vzdrževan. Zato je majhna verjetnost, da bi zgolj eno tovorno vozilo izvajalca gradbenih del lahko tako poškodovalo jašek, da bi se beton pod pokrovom okrušil. Iz predloženih fotografij ni razvidno, da bi bil jašek ločen od ceste in da bi ležal na privatnem zemljišču. Odgovornost za škodni dogodek je na strani lastnika zemljišča, ki zavarovanca ni opozoril, da jašek ni ustrezen za vožnjo s tovornimi vozili. Nerelevantne so navedbe prve toženke, da je tedanji zakoniti zastopnik izvajalca del priznal krivdo za nastali dogodek. O sestanku ne obstaja zapisnik niti uradni zaznamek, priča O. pa je izpovedala, da glede tega škodnega dogodka zavarovanec ni prevzel odgovornosti in vodja projektov o tem ni bil seznanjen. Sodišče ni upoštevalo ugovora druge toženke o nepodanem zavarovalnem kritju na podlagi 13. točke tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zavarovanje odgovornosti je posebna vrsta premoženjskega zavarovanja, katerega namen je varstvo zavarovanca pred odškodninskimi zahtevki in hkrati zaščita oškodovanca. Zavarovalnica izplača v okviru pogodbeno dogovorjene obveznosti odškodnino namesto zavarovanca, seveda ob izpolnjenih vseh predpostavkah civilnega delikta. Njena obveznost je podana torej le, če je podana odškodninska obveznost povzročitelja škode. Pritožbena graja se osredotoča na pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede izpolnjenosti temeljnega pogoja za odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke, in sicer njegovega nedopustnega ravnanja, zaradi katerega je tožnici nastala škoda. Ob tem nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da je škoda nastala prav zaradi vožnje tovornjakov njenega zavarovanca.

6. Ko sodišče ugotavlja konkretne okoliščine dejanskega stanu, mora izhajati iz trditev strank in presoditi, ali je dokazni postopek potrdil ali ovrgel njihovo resničnost, upoštevajoč metodološki napotek 8. člena ZPP glede izdelave dokazne ocene. Pri odškodninskih zahtevkih je trditveno breme glede protipravnosti, vzročne zveze in škode na strani tožeče stranke, tožena pa se lahko razbremeni krivde za škodni dogodek. Tožeča stranka v tožbi ni podala konkretizirane trditvene podlage glede protipravnosti ravnanja zavarovanca druge tožene stranke, navedla je zgolj, da je kot izvajalec opravljal prevoz gramoza s svojimi transportnimi sredstvi po obvozni poti, kjer je poškodoval pokrov cestnega jaška. V prvi pripravljalni vlogi je dodala, da obvozna cesta ni namenjena prevozu s težkimi tovornjaki, kar bi moralo biti zavarovancu toženke jasno. Pri ugotavljanju dejstva nedopustnega ravnanja zavarovanca toženke bi sodišče torej moralo izhajati iz omenjenih trditev (in ne dodatno trditev prve tožene stranke) in upoštevajoč pravila o dokaznem bremenu oceniti, ali je tožnica izkazala omenjeno dejstvo in ali zgolj vedenje, da cesta sicer ni primerna za prevoz s težkimi tovornjaki, v danih okoliščinah (ko je prevoznik pot uporabljal kot obvoz zaradi gradnje) predstavlja nedopustno ravnanje. Ravnalo pa je nasprotno, saj je breme dokazovanja prevalilo na drugo toženko in zaključilo, da slednja ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo dovoljenje izvajalca del, da lahko vozi po obvozni poti. Pravilna porazdelitev dokaznega bremena pomeni pravilno uporabo materialnega prava, na ta pritožbeni razlog pa je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350 člena ZPP).

7. Sodišče tudi ni opravilo dokazne ocene elementa protipravnosti, temveč je v 15. točki sodbe zgolj povzelo trditve obeh toženk in prič O., U. in K., ni pa jih medsebojno primerjalo in ocenilo. Odločitve sodišča glede razlogov o nedopustnem ravnanju druge toženke torej ni mogoče preizkusiti. Omenjeno je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče naj v nadaljevanju izhaja iz pravilne porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena ter nato izvedene dokaze v celoti oceni, pri čemer naj upošteva tudi vsebino dopisa Občine M. z dne 12. 4. 2012, iz katerega izhaja, da je bila pot, na kateri se je pripetila nezgoda, namenjena izvajalcu za dostop na gradbišče, in ga primerja z izpovedbami zaslišanih predstavnikov občine.

8. Nima pa pritožbeno sodišče pomislekov glede dokazne ocene sodišča prve stopnje stopnje o poškodovanju pokrova jaška s strani zavarovanca druge tožene stranke. V tem delu je sodišče dokazno ocenilo izpovedi zaslišanih prič in predložene gradbene dnevnike in navedlo prepričljive razloge, zakaj sledi priči J., da je na pokrovu jaška zaznal sledove težkih tovornjakov, uporabljenih s strani izvajalca gradbenih del. Zgolj dejstvo, da U. o omenjenih sledovih ni izpovedal ničesar, ne pomeni, da je njihov obstoj zanikal oziroma da bi izpovedoval drugače. Prav tako je priča J. argumentirano pojasnila, da drugi tovornjaki takšne velikosti po tej obvozni poti niso vozili, dvom v njegovo izpovedbo pa zgolj zaradi dejstva, da je župan prve tožene stranke, ne more biti podan.

9. Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo nedopustnost ravnanja druge toženke, se bo moralo opredeliti tudi do njenega ugovora o nepodanem zavarovalnem kritju na podlagi 13. točke tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev zavarovanja odgovornosti, ki ga je ta pravočasno podala v 5. točki pripravljalne vloge z dne 10. 6. 2014, o njem pa sodba razlogov ne vsebuje.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.