Jedro

Tretji odstavek 125. člena ZPP-E določa, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. V tem primeru ima sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil potrjen sklep sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za obnovo, pravno naravo zaključka obnovitvenega postopka. O nastanku pravice do revizije je mogoče govoriti šele po pravnomočnosti odločbe sodišča druge stopnje, saj lahko stranka revizijo pod pogojem, da ima pravni interes, vloži le zoper takšno sodno odločbo. Stranki ni nastala pravica do revizije z vložitvijo tožbe in ji med postopkom ni mogla biti odvzeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki 597,31 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo revizijo tožene stranke zoper sklep Višjega sodišča v Celju III Cpg 115/2019 z dne 28. 8. 2019 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju II Pg 204/2011 z dne 24. 5. 2019. Ugotovilo je, da je bil sklep, s katerim se je postopek obnove postopka pred sodiščem prve stopnje končal, izdan 24. 5. 2019. Tožena stranka ob vložitvi revizije ni predložila predloga in sklepa o dopustitvi revizije.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, zaradi kršitve Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). V pritožbi navaja, da sta zmotna ugotovitev in zaključek sodišča, da je pod odločbo, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, v smislu tretjega odstavka 125. člena ZPP-E potrebno razumeti sklep prvostopenjskega sodišča z dne 24. 5. 2019, s katerim je zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka z dne 28. 12. 2018. Posledično je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je kot odločbo, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, obravnavalo sklep z dne 24. 5. 2019, namesto sklepa in sodbe prvostopenjskega sodišča z dne 11. 9. 2017. Tretji odstavek 125. člen ZPP-E še ni judiciran. Zakonodajalec ni izrecno uredil vprašanja. Nobenega razumnega razloga ni, da bi se pravica do revizije zoper odločitev o predlogu za obnovo postopka presojala po drugih pravilih, kot pravica do revizije zoper meritorno odločitev. Če se sprejme argumentacija, da je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, sklep z dne 24. 5. 2019, je čas izdaje odločbe edini razlog za razlikovanje pri presojanju pravice do revizije, to pa ni ustavnopravno zadostni razlog. Nobenega razumnega razloga ni, da bi bilo potrebno isti postopek in pravna sredstva presojati enkrat po starih, drugič po novih pravilih. ZPP-E pomeni poslabšanje položaja strank v pravdnih postopkih, ker omejuje dostop do revizije. Načelo zaupanja v pravo naslovniku pravne norme zagotavlja, da mu država ne bo poslabšala pravnega položaja arbitrarno brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Če prevladujoč javni interes ne obstaja, je ureditev ali njena razlaga arbitrarna in protiustavna. Zmotna je ugotovitev, da tožena stranka ni podala predloga za dopustitev revizije. To ne drži in ni obrazloženo z razlogom sklepa. Predlog za dopustitev revizije se vodi pod III DoR 162/2019. 3. Tožeča stranka po pooblaščenki v odgovoru na pritožbo navaja, da je določba tretjega odstavka 125. ZPP-E jasna in nedvoumna. Potrebno jo je tolmačiti tako, kot jo je sodišče prve stopnje. Tožena stranka bi morala vložiti predlog za dopustitev revizije na revizijsko sodišče in ne neposredno revizijo na sodišče prve stopnje, ki ni dovoljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne držijo sicer navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da ni podan pritožbeni interes tožene stranke, da je treba pritožbo zavreči ne glede na to ali je bila prvotno dovoljena, ker je tožena stranka sprožila zoper pravnomočno zaključen postopek obnove dva revizijska postopka II DoR 162/2019 in III DoR 585/2019. Če je tožena stranka vložila več (izrednih) pravnih sredstev in so nekatera ali celo vsa nedovoljena, je treba o tem odločiti s pravnomočno sodno odločbo, kar je v primeru vložene pritožbe možno le po instančni zavrnitvi in potrditvi sklepa sodišča prve stopnje.

6. V dejanskih okoliščinah te zadeve, kot bodo presojane v nadaljevanju, ne držijo očitki: (-) kršitve 22. člena Ustave RS, (-) pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, (-) da ni razumnega razloga, da bi se pravica do revizije zoper odločitev o predlogu za obnovo postopka presojala po drugih pravilih kot pravica do revizije zoper meritorno odločitev, (-) da čas izdaje odločbe ni ustavnopravno zadostni razlog za razlikovanje pri presojanju pravice do revizije, (-) da ni razumnega razloga, da bi bilo potrebno isti postopek in pravna sredstva presojati enkrat po starih, drugič po novih pravnih merilih, (-) da ni prevladujočega javnega interesa, zaradi katerega bi se stranki postopka, ki se je začel po starih pravilih pravdnega postopka, omejila pravica do revizije v primeru vložitve predloga za obnovo postopka, (-) da če prevladujoč javni interes ne obstaja, je ureditev ali njena razlaga arbitrarna in protiustavna, v nasprotju z 2., 14. in 23. členom Ustave RS, (-) da bi razlaga prvostopenjskega sodišča pripeljala do nelogične situacije, da bi se za vprašanje pravice do revizije in presoje revizije v zvezi s sklepom in sodbo z dne 11. 9. 2017 uporabljala stara pravila pravdnega postopka, od začetka uporabe ZPP-E za vprašanje pravice do revizije in presoje revizije v zvezi s sklepom z dne 24. 5. 2019 pa nova pravila pravdnega postopka, tudi ZPP-E. Iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS izhaja le pravica do dvostopenjskega sodnega postopka. Pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva proti drugostopenjski sodni odločbi Ustava ne zagotavlja in odločitvi zakonodajalca je prepuščeno, ali bo to pravno sredstvo dopustil ali ne. Zato samo po sebi ni ustavnopravno relevantno, ali je v določenem pravdnem postopku revizija dopustna ali ne1. To pomeni, da je ustavno skladno različno obravnavanje pravice do revizije v isti zadevi.

7. Prav tako ne drži, da ni obrazloženo z nobenim razlogom izpodbijanega sklepa in da gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da tožena stranka ni podala predloga za dopustitev revizije. V očitku gre pravzaprav za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar bo presojano v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno pomembna dejstva, da je 24. 5. 2019 izdalo sklep, s katerim je zavrglo kot nedovoljen predlog tožene stranke za obnovo postopka in da je sodišče druge stopnje potrdilo cit. sklep s sklepom z dne 28. 8. 2020 (1. in 2. točka obrazložitve sklepa). Teh ugotovitev tožena stranka ne izpodbija.

9. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E določa, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.

10. V tem primeru ima sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil potrjen sklep sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za obnovo, pravno naravo zaključka obnovitvenega postopka2. O nastanku pravice do revizije je mogoče govoriti šele po pravnomočnosti odločbe sodišča druge stopnje, saj lahko stranka revizijo pod pogojem, da ima pravni interes, vloži le zoper takšno sodno odločbo. Stranki ni nastala pravica do revizije z vložitvijo tožbe in ji med postopkom ni mogla biti odvzeta. Zato ne gre za nedopusten poseg v pridobljene pravice (155. člen Ustave RS)3. Prav tako ne drži, da zakonodajalec ni izrecno uredil tega vprašanja in da tretji odstavek 125. člena ZPP-E še ni judiciran. Predmet revizije v obravnavani zadevi je odločba, s katero je bil pravnomočno končan obnovitveni postopek: napaden je sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil potrjen prvostopenjski sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka. Za uporabo procesnega predpisa v postopku pred Vrhovnim sodiščem je odločilen trenutek izdaje prvostopenjskega sklepa. Zato je tudi v tem (revizijskem) postopku treba uporabiti ZPP kot velja po uveljavitvi novele ZPP-E4. 11. Prvi odstavek 367. člena ZPP določa, da zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, lahko stranke vložijo revizijo v 15 dneh po vročitvi sklepa vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije. O dopustitvi revizije odloči vrhovno sodišče na podlagi predloga stranke za dopustitev revizije, kar določa drugi odstavek 367.a člena ZPP. Nadalje prvi in drugi odstavek 367.b člena ZPP določata, da predlog za dopustitev revizije mora stranka podati v 30 dneh po vročitvi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje in da se predlog za dopustitev revizije se vloži pri vrhovnem sodišču. V skladu 384. členom ZPP lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ob vložitvi revizije ni predložila predloga in sklepa o dopustitvi revizije (3. točka obrazložitve sklepa). Sklep sodišča druge stopnje z dne 28. 8. 2019 ji je bil vročen po pooblaščeni odvetniški družbi 4. 9. 2019 (vročilnica pripeta listni št. 558 spisa). Reviziji z dne 4. 10. 2019 je priložila tri priloge (B129 do B131) in na prvi strani revizije navedla, da so priloge po seznamu prilog (listna št. 596 spisa) ter na zadnji strani revizije v seznamu prilog navedla: 1. pooblastilo, 2. letni razpored dela sodnikov […], 3. odredba o razporedu pritožbenih senatov […] (listna št. 602). Glede na to sklicevanje je pritožbena navedba, da se predlog za dopustitev revizije vodi pod III DoR 162/2019, ki ga tožena stranka ni priložila pritožbi5, pritožbena novota, za katero ni pojasnila zakaj je ni mogla podati pravočasno pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo te pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo nedovoljeno revizijo tožene stranke zoper sklep.

13. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

14. Tožena stranka ni uspela s pritožbo, tožeča pa je vložila odgovor na pritožbo, ki je bil potreben za postopek po prvem odstavku 155. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je priznalo nagrado za odgovor na pritožbo 800 točk po drugi točki tarifne št. 21 Odvetniške tarife, administrativne stroške 2 % oziroma 16 točk, DDV, skupaj 597,31 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS št. 1/2006. 1 Sklepi Ustavnega sodišča U-I-21/02-6, Up-156/97, Up-201/96. 2 Sklepi VSL I Cpg 372/2010, VS RS III DoR 116/2017-9, II Ips 208/96, II Ips 132/2019. 3 Sklepi Ustavnega sodišča RS U-I-21/02-6, Up-1156/05-8, VS RS III Ips 91/2006. 4 Sklep VS RS II Ips 132/2019. 5 To je storila z drugo revizijo z dne 24. 2. 2020 (list. št. 626 spisa).