Jedro

Vračilo lastne udeležbe po členu 153/1 SZ je mogoče zahtevati po izteku 2 letnega roka, predvidenega za odkup stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženim strankam naložilo, da morajo solidarno plačati tožeči stranki znesek 83.177,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.11.1993 dalje do plačila, v 15 dneh. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da omenjeni znesek predstavlja valoriziran znesek lastne udeležbe, ki ga je plačala tožeča stranka, ko je pridobila stanovanjsko pravico na družbenem stanovanju P. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da zahtevek tožeče stranke sicer ni utemeljen na določbi 153. čl. Stanovanjskega zakona - SZ, utemeljen pa je na določbi 5. točke pogodbe o plačilu obvezne lastne udeležbe v zvezi s pridobitvijo stanovanjske pravice z dne 13.4.1981. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe, podrejeno pa spremembo. Navaja, da sta izrek sodbe in obrazložitev v nasprotju. Tožnica je zahtevala valorizirano vrnitev lastne udeležbe po Stanovanjskem zakonu. Sodišče je ugotovilo, da ji lastna udeležba ne gre. Osnovo za vrnitev vtoževanega zneska je utemeljilo s 5. točko pogodbe z dne 13.4.1981. Ta točka pa določa, da gre za dolgoročno posojilo za dobo deset let, obrestovano s 3 % obrestno mero. Tega pa sodišče ni upoštevalo, ampak je prisodilo, da se vrne lastna udeležba v znesku 83.177,00 SIT, ki je bila izračunana s količniki, ki jih je na podlagi 153. čl. Stanovanjskega zakona določil republiški upravni organ, pristojen za stanovanjske zadeve. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna, saj bi bila tožnica v tem primeru neupravičeno obogatena. V višino zneska po pogodbi se sodišče ni spuščalo, pa bi se moralo, če je za vrnitev vzelo osnovo po določilu pogodbe. Znesek po pogodbi je bistveno manjši in znaša le 2,77 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, vendar iz drugih razlogov.

Prvi odst. 153. čl. SZ pravi takole: Če prejšnji imetnik stanovanjske pravice v roku iz 123. čl. tega zakona ne odkupi stanovanja, ima pravico do povrnitve lastne udeležbe, revalorizirane skladno s količniki, ki jih objavi republiški upravni organ, pristojen za stanovanjske zadeve. Prvi odst. 123. čl. pravi, da prejšnji imetnik stanovanjske pravice oziroma njegov ožji družinski član lahko uveljavlja pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti v dveh letih po uveljavitvi tega zakona. Ostale določbe tega člena za obravnavno zadevo niso pomembne.

Ni se mogoče strinjati z razlago, da bi morala tožnica podati zahtevo za povrnitev lastne udeležbe do 19.11.1993, ker da je takrat iztekel rok, v katerem bi lahko zahtevo podala. Nasprotno: Določbo tega člena je mogoče razumeti tako, da je šele takrat rok začel teči, saj bi vse do izteka dveletnega roka po uveljavitvi Stanovanjskega zakona, torej do 19.10.1993, tožnica lahko zahtevala odkup stanovanja. Dokler je imela pravico odkupiti stanovanje, ni mogel teči nobeden od rokov, po katerih bi izgubila pravico do povračila lastne udeležbe. Tožničina zahteva je torej pravočasna (po ugotovitvah sodišča prve stopnje podana 11.11.1993). Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna iz teh razlogov. Glede na to pa niso upoštevni pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na nepravilnost, ki naj bi jo bilo zagrešilo sodišče prve stopnje ob razlagi 5. čl. pogodbe, na katero se je sodišče prve stopnje oprlo. Znesek lastne udeležbe, izračunan po določbah Stanovanjskega zakona, namreč ni sporen. Ker gre torej tožnici vračilo lastne udeležbe po samem zakonu, pogodbene določbe niso bistvene.

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 Zakona o pravdnem postopku).