Jedro

Namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. To je samostojni dokaz, ki je ravno tako kot ostali izvedeni dokazi v postopku podvržen dokazni oceni v skladu z 8. členom ZPP. Postavitev novega izvedenca bi bila zato utemeljena zgolj v primeru, ko bi sodišče imelo dvom o njegovi strokovnosti oziroma strokovnosti in popolnosti njegovega mnenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v višini 3.964,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30.1.2002 dalje do plačila. Glede na neuspeh tožeče stranke v pravdi, ji je naložilo tudi plačilo stroškov pravdnega postopka nasprotne stranke v višini 46,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in naslovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča, ker temeljijo na napačnih dejanskih ugotovitvah. Nobenega dvoma namreč ni, da stopnice niso nevarna stvar, lahko pa takšno lastnost pridobijo v posebnih okoliščinah. Obstoj teh okoliščin je tožeča stranka dokazovala z zaslišanjem prič in postavitvijo izvedenca. V konkretnem primeru je prišlo do poškodbe pri prenašanju fasciklov oddanih depeš. To dejstvo pa je odločilno, saj utegne že manjše odstopanje glede ugodnega razmerja stopnic na eni strani, ob dejstvu, da so bili protizdrsni trakovi odstranjeni na drugi strani, povzročiti povečano nevarnost za nastanek padca zaposlenih. Sodišče prve stopnje je pri odločanju v konkretni zadevi povsem prezrlo navedena izhodišča. Smiselno izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede nameščenosti protizdrsnih trakov v času obravnavane nezgode pri delu. Meni, da glede na izvedene dokaze ne more biti dvoma o tem, da je šlo za opustitev zavarovanca tožene stranke, zaradi česar je prišlo do padca tožnika. Pri tem se sklicuje na sodbo VDSS Pdp 1235/99 z dne 9.3.2000. Navkljub drugačnemu dejanskemu stanju kot v obravnavanem primeru, pa je sodišče v citirani zadevi vendarle zapisalo, da je delodajalec krivdno odgovoren za škodo, ki jo je delavec utrpel zato, ker mu delodajalec ni zagotovil varnega dela. Delodajalec je torej dopuščal stanje, v katerem je bila možnost padca po stopnicah povečana. V okoliščinah, v katerih so se uporabljale stopnice z zgoraj opisanimi lastnostmi, pa so predstavljale nevarno stvar. Protivi se tudi odločitvi sodišča o zavrnitvi postavitve novega izvedenca, saj meni, da je sodišče postavljenega izvedenca nekritično presodilo in njegovemu delu poklonilo vero, kljub obrazloženim pripombam tožeče stranke na njegove ugotovitve. Sodišče bi moralo, zlasti zato, da se odpravi vsak razumen dvom v nepristranskost, imenovati novega izvedenca. Ponovno tudi opozarja na njegove drugačne izmere stopnic, na pravilen način izračunavanja pohodne ploskve, na enačbo za izračun optimalnega razmerja višine in širine stopnic ter na dejstvo, da je primernost stopnic treba presojati posebej za hojo navzdol. Tožeča stranka namreč vztraja, da je takšna nevarnost pri hoji navzdol občutno povečana. O teh okoliščinah pa sodba prve stopnje ne vsebuje nobenih razlogov, saj jih zaradi tudi v tem pogledu nepopolnega mnenja ne more. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, kakor tudi z njegovimi materialnopravnimi stališči, v katerih je tudi že vsebovan odgovor na pritožbene navedbe, zato se jim v izogib ponavljanju pridružuje in se nanje sklicuje. Glede na tožnikovo načelno strinjanje s stališčem prvostopenjskega sodišča, da stopnice same po sebi niso nevarna stvar, vendar istočasno pojasnjevanje, kako je njihovo nevarnost potrebno ugotavljati glede na posebne okoliščine, v katerih so se uporabljale, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je že prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da posebnih okoliščin, ki jih je v postopku na prvi stopnji zatrjeval tožnik, ni uspel dokazati. V svojem zaslišanju je namreč smiselno zanikal trditve o tem, da mu je nošeno breme (fascikli in mobilni aparat) pri hoji po stopnicah zmanjševalo vidno polje oziroma stabilnost hoje. Glede na pravni standard nevarne stvari, kot ga je zapolnila sodna praksa, zato v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o obstoju nevarne stvari, za katero bi njen imetnik objektivno odgovarjal. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno presodilo morebitno podanost krivdne odgovornosti tožene stranke za vtoževano škodo. Pri tem se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da že iz same trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja, da bi do poškodbe prišlo zaradi zdrsa na koncu stopnice, zato takšna opustitev, četudi dokazana, ni bila v vzročni zvezi z nastalo škodo. Ker torej eden od elementov civilnega delikta ni podan, tudi ni mogoče zaključiti o krivdni odgovornosti tožene stranke.

V zvezi s pritožbeno grajo izvedenskega mnenja pa pritožbeno sodišče poleg že dovolj izčrpnih razlogov prvostopenjskega sodišča še opozarja, da namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. To je samostojni dokaz, ki je ravno tako kot ostali izvedeni dokazi v postopku podvržen dokazni oceni prvostopenjskega sodišča v skladu z 8. členom ZPP. Postavitev novega izvedenca bi bila zato utemeljena zgolj v primeru, ko bi sodišče imelo dvom o njegovi strokovnosti oziroma strokovnosti in popolnosti njegovega mnenja. Tega pa v konkretnem primeru ni imelo, kar je tudi razumno in prepričljivo obrazložilo, zato tudi pritožbeno sodišče ni imelo razloga, da sodišču prve stopnje v takšni dokazni oceni ne bi sledilo. Še posebej zato, ker tudi pritožbene navedbe njene prepričljivosti ne uspejo omajati. Izračuni, ki jih v pritožbi ponuja tožeča stranka, so namreč predmet stroke, na katere je izvedenec vsled tožnikovim pripombam na izvedensko mnenje že odgovoril v dopolnitvi svojega mnenja in v katerem je tudi jasno in celovito pojasnil, zakaj glede na pravila stroke takšni izračuni niso utemeljeni, pri čemer se je ustrezno opredelil tudi do varnosti hoje po spornih stopnicah.

Ker torej pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, prav tako pa tudi ne kršitev, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).