Jedro

Sodišče prve stopnje je glede plačil, ki se nanašajo na čas od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije (v posledici ugotovitve nezakonitosti te odpovedi na podlagi pravnomočne sodbe), pravilno uporabilo 190. člen OZ. Ta v prvem odstavku določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Na podlagi tretjega odstavka pa je tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla, dolžan prejeto vrniti. Zaradi sodbe Vrhovnega sodišča RS, s katero je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezana reintegracijski in reparacijski zahtevek, je torej odpadla podlaga za priznanje delovnega razmerja v spornem času.

Tožeča stranka je toženca 11. 12. 2013 pozvala na delo in ga nato z 12. 12. 2013 napotila na čakanje na delo na domu, dne 16. 12. 2013 pa mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, z odpovednim rokom, ki se je iztekel 15. 1. 2014. Ker je bil toženec reintegriran v delovno razmerje, ni podlage za to, da bi moral toženec tožeči stranki povrniti izplačane zneske plače za to obdobje od 12. 12. 2013 do 15. 1. 2014 in odpravnine, ki mu je bila izplačana ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na podlagi 108. člena ZDR-1. Ker sodišče prve stopnje v izreku ni navedlo višine tožbenega zahtevka, ki ga je zavrnilo, preizkus sodbe ni mogoč, izrek sam pa je nerazumljiv. S tem pa je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. in VI. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke nasproti toženi stranki v višini 4.530,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2016 dalje (I. točka izreka) in obstoj toženčeve terjatve nasproti tožeči stranki v višini 2.586,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2014 dalje in v višini 174,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2015 (II. točka izreka). Terjatvi je med seboj pobotalo do višine vrednosti manjše terjatve (III. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.325,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2016 dalje do plačila (IV. točka izreka), višji zahtevek pa zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 16,01 EUR, v roku 15 dni (VI. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu iz razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini 4.530,84 EUR, ki jih je tožena stranka prejela na podlagi sodbe, ki je bila naknadno spremenjena tako, da je bil tožbeni zahtevek tožnika (sedaj toženca) v celoti zavrnjen. Zavrnilo pa je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izplačilo odpravnine in plače od 12. 12. 2013 do 15. 1. 2014, iz razloga, ker je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana še v času veljavnosti sodbe, s katero je bilo ugodeno zahtevku tožnika (sedaj toženca) in je bila zato izplačana na podlagi 108. člena ZDR-1, del tožbenega zahtevka pa se je nanašal na plačo od 12. 12. 2013 do 15. 1. 2014, ker to ni ena od drugih pravic iz delovnega razmerja, ki jih je zajemala takrat pravnomočna sodba. Sklicuje se na prvi odstavek 190. člena OZ. Ker je toženec na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. Pd 366/2012 z dne 7. 6. 2013 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 832/2013 z dne 22. 11. 2013 uspel z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom, je tožeča stranka pravnomočno sodbo tudi izvršila in toženca 11. 12. 2013 pozvala nazaj na delo. Dne 12. 12. 2013 ga je poslala na čakanje ter mu 16. 12. 2013 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj se je nad delodajalcem začel postopek likvidacije. Odpovedni rok se je iztekel 15. 1. 2014. Navaja, da je tožena stranka (sedaj tožeča stranka) zoper drugostopenjsko sodbo vložila revizijo in s sodbo opr. št. VIII Ips 42/2014 in VIII Ips 13/2016 uspela tako, da je bil tožbeni zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja od 1. 11. 2012 dalje zavrnjen, prav tako pa je zavrnjen tudi zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Navaja, da je bila na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. Pd 366/2012 v zvezi s sodbo opr. št. Pdp 832/2013 primorana toženca pozvati nazaj na delo in z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi. Po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi je toženca poslala na čakanje in mu pogodbo odpovedala, pri čemer se je odpovedni rok iztekel 15. 1. 2014. Meni, da je tožnik na podlagi zgoraj navedenih sodb, ki predstavljajo pravni temelj izpolnitve tožeče stranke, nekaj prejel, pravni temelj pa je s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 13/2016 z dne 22. 3. 2016, odpadel. Zatrjuje, da je upravičen tudi do vrnitve plače toženca za obdobje od 12. 12. 2013 do 15. 1. 2014, ko ga je bil dolžan pozvati nazaj na delo in sicer v višini 545,99 EUR iz naslova plače in 156,73 EUR iz naslova odpravnine, ki mu jo je izplačal. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožeče stranke v delu glede plače za obdobje od 12. 12. 2013 do 15. 1. 2014 in v delu glede odpravnine, neutemeljen, saj tako odpravnina kakor tudi plača za to obdobje niso ena od drugih pravic iz delovnega razmerja, ki jih je zajemala takrat pravnomočna sodba. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ko je zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izplačilo plače od 12. 12. 2013 do 15. 1. 2014 in posledično odpravnine, torej izplačila izvedena po reintegraciji do vnovičnega prenehanja delovnega razmerja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je med strankama tekel delovni spor zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in spremembe delodajalca opr. št. Pd 208/2014 z dne 5. 12. 2014, v katerem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 259/2015 z dne 3. 6. 2015 takšno odločitev potrdilo. Tožeča stranka je pravnomočno sodbo izvršila in tožencu za čas prenehanja delovnega razmerja od 1. 11. 2012 do reintegracije z dne 11. 12. 2013 izplačala neto plače v višini 3.718,43 EUR in regres za letni dopust za leto 2013 v višini 658,28 EUR ter zakonske zamudne obresti v višini 154,13 EUR, skupno torej 4.530,84 EUR. Tožeča stranka je toženca tudi pozvala na delo in ga nato z 12. 12. 2013 napotila na čakanje na delo doma, 16. 12. 2013 pa mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z enomesečnim odpovednim rokom, ki se je iztekel 15. 1. 2014. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka (tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu) vložila revizijo in Vrhovno sodišče RS je reviziji ugodilo in s sodbo opr. št. VIII Ips 13/2016 z dne 22. 3. 2016 sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 259/2015 in sodišča prve stopnje opr. št. Pd 208/2014 spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Sodišče prve stopnje je glede plačil, ki se nanašajo na čas od prenehanja delovnega razmerja z dne 1. 11. 2012 do reintegracije (v posledici ugotovitve nezakonitosti te odpovedi na podlagi pravnomočne sodbe), pravilno uporabilo 190. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Ta v prvem odstavku določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Na podlagi tretjega odstavka pa je tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla, dolžan prejeto vrniti. Zaradi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 13/2016, s katero je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezana reintegracijski in reparacijski zahtevek, je torej odpadla podlaga za priznanje delovnega razmerja v času od 1. 11. 2012 do reintegracije (do 11. 12. 2013). Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do toženca v skupni višini 4.530,84 EUR.

8. Tožeča stranka je toženca 11. 12. 2013 pozvala na delo in ga nato z 12. 12. 2013 napotila na čakanje na delo na domu, dne 16. 12. 2013 pa mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, z odpovednim rokom, ki se je iztekel 15. 1. 2014. Ker je bil toženec reintegriran v delovno razmerje, ni nikakršne podlage za to, da bi moral toženec tožeči stranki povrniti izplačane zneske plače za to obdobje od 12. 12. 2013 do 15. 1. 2014 in odpravnine, ki mu je bila izplačana ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na podlagi 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1). Tožencu je bila po reintegraciji odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (kar toženec ni sodno izpodbijal), zato ni podlage za vračilo odpravnine. Ta odpravnina, kakor tudi plača od 12. 12. 2013 do 15. 1. 2014 niso ena od drugih pravic iz delovnega razmerja, kot zmotno uveljavlja pritožba, ki jih je zajemala takrat pravnomočna sodba opr. št. Pdp 259/2015, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 13/2016 spremenjena in zahtevek zavrnjen. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da toženec ni dolžan vrniti neto plače od reintegracije 12. 12. 2013 do 15. 1. 2014 in odpravnine.

9. Izrek sodbe mora obsegati odločbo, s katero sodišče odloči o posameznih zahtevkih in sicer ne glede na to, ali jih je zavrnilo ali jim je ugodilo (tretji odstavek 324. člena ZPP). Že iz samega besedila ZPP sledi, da mora sodišče vsebino samega zahtevka povzeti v izrek sodne odločbe. Preizkus sodbe je mogoč le, če se lahko primerja izrek sodbe z razlogi. Sodbe ni mogoče preizkusiti, če izrek ne navede zahtevka, ki ga je zavrnilo. Zaradi preizkusa sodbe mora torej sodišče natančno navesti vsak postavljeni zahtevek in ga zavrniti ali pa mu ugoditi. V primeru delne zavrnitve zahtevka in delne ugoditve zahtevku je potrebno določno opisati, v katerem delu je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in enako določno tudi v katerem delu ga je zavrnilo, vse dokler o zahtevku ni odločeno v celoti, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

10. Prvostopenjsko sodišče je v izreku svoje sodbe ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke nasproti toženi stranki v višini 4.530,84 EUR (I. točka izreka), ugotovilo obstoj toženčeve terjatve nasproti tožeči stranki v višini 2.586,08 EUR in v višini 174,00 EUR (II. točka izreka) in terjatve medsebojno pobotalo do višine vrednosti manjše terjatve (III. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.325,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka)1. V točki V izreka je višji zahtevek zavrnilo, pri tem pa ni določno navedlo v kakšni višini ga je zavrnilo.

11. Ker sodišče prve stopnje v izreku ni navedlo višine tožbenega zahtevka, ki ga je zavrnilo, preizkus sodbe ni mogoč, izrek sam pa je nerazumljiv. S tem pa je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba utemeljeno uveljavlja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točkah V in posledično VI (stroškovni del) ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

12. Ker v zvezi s preostalo odločitvijo niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Pri čemer ne obstoji razlika, ki jo je sodišče v izreku pobotalo.