Jedro

Ker tožnica živi in dela v Nemčiji, kjer je življenjski standard višji od življenjskega standarda v Sloveniji, in ker so v Nemčiji tudi življenjski stroški posameznika posledično višji, upravni organ svoje odločitve ne bi smel opreti zgolj na merila Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev, ki določajo način izračuna plačilne sposobnosti zavezanca, pač pa bi moral glede na posebne okoliščine na strani zavezanke (življenje in delo v tujini) uporabiti določbi petega odstavka 100. člena ZSV in drugega odstavka 31. člena navedene uredbe, ki upravni organ pooblaščata, da zavezancu določi višjo oprostitev, kot bi jo določil ob uporabi splošnih določb uredbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Centra za socialno delo Slovenska Bistrica št. 1223-2/2011-2/1 z dne 14. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo Slovenska Bistrica (v nadaljevanju center za socialno delo) A.A. oprostil plačila storitve institucionalnega varstva v višini 221,20 EUR od 7. 1. 2011 dalje. Tožnice center za socialno delo ni oprostil prispevka k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko, zaradi česar znaša po ugotovitvi organa njen prispevek k plačilu 221,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila dalje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe center za socialno delo pojasnjuje, da je A.A. kot upravičenka do storitve institucionalnega varstva pri centru za socialno delo vložila zahtevo za oprostitev plačila storitve. Po prvem odstavku 100. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati storitve institucionalnega varstva. Na zahtevo upravičenca pa center za socialno delo, ki je pristojen za upravičenca, odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve v skladu z merili, ki jih je predpisala Vlada Republike Slovenije v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba). Uredba določa mejo socialne varnosti kot znesek, ki mora upravičencu in zavezancu ter njunim družinskim članom ostati za preživljanje po plačilu prispevka za opravljanje storitev. Po 2. členu Uredbe so kot zavezanci določene osebe, ki niso družinski člani po ZSV, če jih z upravičencem veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in druge pravne in fizične osebe, ki jih k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva upravičenca zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel. K znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost oziroma njegova preživninska obveznost, je dolžan prispevati zavezanec (prvi odstavek 18. člena Uredbe). A.A. je po ugotovitvi centra za socialno delo sklenila dogovor o izvajanju storitve institucionalnega varstva v vrednosti 628,10 EUR. Oprostitev upravičenke glede na njeno ugotovljeno plačilno sposobnost znaša 221,20 EUR. Ta znesek je po ugotovitvi centra za socialno delo na podlagi 3. točke 2. člena Uredbe v povezavi s 124. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) dolžna plačati tožnica, ki prejema dohodek v višini 1.359,97 EUR, njena meja socialne varnosti pa znaša 637,51 EUR, kar pomeni, da znaša plačilna sposobnost tožnice 722,46 EUR.

Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila kot neutemeljena zavrnjena z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije št. 12207-27/2011/2 z dne 7. 4. 2011. V tožbi in njenih dopolnitvah tožnica izpodbijani odločitvi nasprotuje ter navaja, da center za socialno delo pri izračunu njene plačilne sposobnosti ni upošteval dejstva, da je življenjski standard v Nemčiji, kjer tožnica stalno prebiva in dela, višji od življenjskega standarda v Sloveniji. Zato ji je bilo plačilo prispevka z izpodbijano odločbo po njenem mnenju neupravičeno naloženo v skladu s slovensko zakonodajo. Organ ni upošteval, da znaša meja socialne varnosti v Nemčiji okoli 1.500,00 EUR, iz česar izhaja, da tožnica s plačo, ki jo prejema, ne more prispevati k plačilu storitev domske oskrbe, ne da bi bila socialno ogrožena tudi sama. Tožničin dohodek, ki ga prejema v tujini, je primerljiv s slovenskim dohodkom višine približno 450,00 EUR. Tožnica se sklicuje še na 42. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, ki določa, da se v primeru, če so starši in otroci državljani različnih držav in tudi nimajo stalnega prebivališča v isti državi, za razmerja med starši in otroci uporabi pravo države, katere državljan je otrok. Ker je tožnica nemška državljanka, bi po njenem mnenju moral prvostopni organ pri odločanju upoštevati mejo socialne varnosti, ki velja v Nemčiji in tožnico oprostiti plačila prispevkov institucionalnega varstva za mater.

V odgovoru na tožbo toženka navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dohodek tožnice v višini 1.359,97 EUR ter izračunal mejo socialne varnosti tožnice kot samske osebe v višini 637,51 EUR, kar pomeni, da znaša njena plačilna sposobnost 722,46 EUR. Glede ugovora, da je v Nemčiji življenjski standard višji od življenjskega standarda v Sloveniji, pa tožena stranka poudarja, da bi prvostopni organ sicer lahko upošteval določila Uredbe za določitev višje oprostitve, vendar pa tožnica med postopkom na prvi stopnji ni navajala nobenih posebnih razlogov, ki bi po mnenju ministrstva utemeljevali višjo oprostitev. Kot še dodaja ministrstvo, pa je prispevek tožnice tudi sicer določen precej nižje, kot znaša njena plačilna sposobnost (za 501,26 EUR nižje). Organ zato zaključuje, da tožnica zaradi prispevka k plačilu storitve za upravičenko ne bo socialno ogrožena.

Tožba je utemeljena.

Tožnica v tožbi nasprotuje odločitvi centra za socialno delo, ki je z izpodbijano odločbo določil višino zneska, ki ga mora prispevati k plačilu socialnovarstvenih storitev za upravičenko A.A. (tožničino mater). Po mnenju tožnice bi moral upravni organ pri odločanju zaradi višjega življenjskega standarda v Nemčiji, kjer tožnica dela in živi, upoštevati mejo socialne varnosti, določeno z nemškimi predpisi.

Podlago za oprostitev ter za določitev prispevka zavezanca k preživljanju upravičenca (koristnika socialnovarstvenih storitev) predstavlja 100. člen ZSV, ki določa, da so socialnovarstvene storitve dolžni plačati upravičenci in drugi zavezanci, merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance v celoti ali delno določijo oprostitve pri plačilu storitev, pa določi Vlada RS (prvi in tretji odstavek 100. člena ZSV). Po ZSV in po Uredbi Vlade RS, ki določa merila za oprostitev, lahko upravičencu oziroma zavezancu v posameznem primeru center za socialno delo določi tudi višjo oprostitev od predpisane v primeroma naštetih situacijah, to je v primeru, ko upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja, v primeru, ko mu storitev ne bi bila omogočena, ali če to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca (peti odstavek 100. člena ZSV in drugi odstavek 31. člena Uredbe).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da center za socialno delo pri odločanju v obravnavani zadevi ni uporabil pooblastila, ki mu ga dajeta peti odstavek 100. člena ZSV in drugi odstavek 31. člena Uredbe. O oprostitvi in prispevku tožnice k plačilu socialnovarstvenih storitev je namreč odločil na podlagi splošnih meril Uredbe, ki določajo način izračuna plačilne sposobnosti zavezanca, upoštevaje ugotovljen dohodek, zmanjšan za predpisano mejo socialne varnosti zavezanca (prvi odstavek 15. člen Uredbe). Pri izračunu meje socialne varnosti zavezanca, ki je samska oseba, pa se med drugim upošteva tudi znesek minimalnega dohodka (12. in 13. člen Uredbe), za katerega se šteje, da zagotavlja zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb posameznika v Republiki Sloveniji (pred tem veljaven 19. člen v zvezi z 22. členom ZSV in sedaj veljaven 8. člen Zakona o socialnovarstvenih prejemkih). Ker tožnica živi in dela v Nemčiji, kjer je življenjski standard (kot je splošno znano) višji od življenjskega standarda v Sloveniji, in ker so v Nemčiji tudi življenjski stroški posameznika posledično višji, upravni organ svojo odločitev ne bi smel opreti zgolj na merila Uredbe o izračunu plačilne sposobnosti zavezanca, pač pa bi moral glede na posebne okoliščine na strani zavezanke (življenje in delo v tujini) uporabiti določbi petega odstavka 100. člena ZSV in drugega odstavka 31. člena Uredbe, ki upravni organ pooblaščata, da zavezancu določi višjo oprostitev, kot bi jo določil ob uporabi določb Uredbe. Upravni organ na prvi stopnji je bil namreč pri odločanju seznanjen s podatkom, da tožnica živi in dela v tujini, saj je tožnica to dejstvo navedla v obrazcu prošnje za oprostitev plačila prispevka, prošnji pa je priložila tudi ustrezna dokazila.

Ker je izpodbijana odločitev zaradi nepravilne uporabe materialnega prava nezakonita, je sodišče tožbi na podlagi 4. alineje prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in vrnilo zadevo upravnemu organu v ponoven postopek.

Upravni organ bo moral pri ponovnem odločanju o oprostitvi tožnice oziroma o določitvi njenega prispevka k plačilu socialnovarstvenih storitev svojo odločitev opreti na določbi petega odstavka 100. člena ZSV in drugega odstavka 31. člena Uredbe. Nov upravni akt je organ dolžan izdati v roku 30 dni od dneva prejema te sodbe.