Jedro

V zadevi gre za odločanje po določbah ZOPDA, ki v 2. odstavku 2. člena kot upravičence po tem zakonu šteje tudi osebe, zaposlene v gospodarskih družbah, ki uporabljajo in odstranjujejo azbestne izdelke, na delovnih mestih, kjer so bile izpostavljene azbestu. Pravilno je tolmačenje Komisije, da je treba najprej (na predpisan način) ugotoviti, da upravičenec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do odškodnine, nato pa sledi predlog upravičencu in delodajalcu za sklenitev sporazuma o odškodnini. Odločba Komisije, ki se izpodbija v tem sporu, je tako le podlaga za sklenitev sporazuma. Če sporazuma z upravičencem tožnik kot delodajalec ne bo sklenil, mu z odločbo obveznost ni naložena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. 01210-18/2009-3 z dne 14. 9. 2009, je Vlada RS, Komisija za odpravljanje posledic dela z azbestom, (v nadaljevanju Komisija) odločila, da je upravičenec A.A. (v nadaljevanju: upravičenec), upravičen do izplačila odškodnine za poklicno bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu - bolezen plevre, v znesku 9.937,20 EUR (1. točka izreka); da Republika Slovenija izplača upravičencu znesek odškodnine v višini 5.962,32 EUR v dveh mesecih po datumu, ko sporazum podpišejo stranke sporazuma (2. točka izreka); da delodajalec B.B. s.p. (tožnik) izplača upravičencu znesek odškodnine v višini 3.974,88 EUR v dveh mesecih po datumu, ko sporazum podpišejo stranke sporazuma (3. točka izreka); da se predloga sporazuma o odškodnini posredujeta upravičencu in delodajalcu in da stroški niso nastali (4. in 5. točka izreka).

V obrazložitve izpodbijane odločbe Komisija najprej navaja, da je upravičenec na podlagi 5. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradni list RS, št. 15/07-UPB1 in 51/09, v nadaljevanju ZOPDA) vložil vlogo za priznanje pravice do odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu s priloženim Mnenjem o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (v nadaljevanju Mnenje) z dne 3. 10. 2009. Iz vloge in Mnenja je razvidno, da je vlogo vložila oseba iz 2. člena ZOPDA in da je interdisciplinarna skupina strokovnjakov upravičencu verificirala poklicno bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu. Iz Mnenja je tudi razvidno, da je bil upravičenec izpostavljen azbestu pri tožniku kot delodajalcu. Nadalje se Komisija sklicuje na določbe ZOPDA, kjer so v 1. odstavku 5. člena določeni pogoji za izplačilo odškodnine, in sicer: - da je vlogo za odškodnino vložila oseba iz 2. člena tega zakona pri medresorski komisiji, - da je oseba iz prejšnje alinee pridobila Mnenje, - da je bilo v postopku pred medresorsko komisijo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izplačilo odškodnine upravičencu; in - da je bil med strankami dosežen sporazum o izplačilu odškodnine. Ker je Komisija ugotovila, da upravičenec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu iz 1. in 2. alineje 5. člena ZOPDA je sprejela sklep, da se upravičencu izplača odškodnina zaradi izpostavljenosti azbestu v višini 9.937,20 EUR. Pojasni še, da so na podlagi novele ZOPDA (Uradni list RS, št. 51/09) do pravic po tem zakonu upravičene tudi osebe, zaposlene pri drugih delodajalcih, ki so na podlagi pravnega posla opravljale delo pri delodajalcih iz prejšnjega odstavka ter so bile izpostavljene azbestu pri delu (2. odstavek 2. člena ZOPDA). Upravičenec je opravljal vzdrževalna dela v družbi C. d.d., kjer se je predelovalo, skladiščilo, vgrajevalo, uporabljalo ali odstranjevalo azbest oziroma azbestne izdelke, kar pa je bilo mogoče le na podlagi pravnega posla med C d.d. in delodajalcem. Višina odškodnine (9.937,20 EUR) je določena v skladu s 6. členom Pravilnika o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine (Uradni list RS, št. 61/07 in 92/08). Po določbi 2. odstavka 10. člena ZOPDA pa Republika Slovenija krije odškodnino v višini 60 % na podlagi ZOPDA določenega zneska. Sporazum o odškodnini z upravičencem je dosežen, ko ga ta podpiše. Po določbi 3. odstavka 10. člena ZOPDA krije delodajalec odškodnino v višini 40 % na podlagi ZOPDA določenega zneska. Sporazum o odškodnini je med upravičencem in delodajalcem dosežen, ko ga podpišeta obe stranki. Predlog sporazuma o izplačilu odškodnine na podlagi 1. odstavka 10. člena ZOPDA se pošlje upravičencu in delodajalcu v podpis. Upravičencu se na podlagi 7. odstavka 10. člena ZOPDA plača odškodnina v dveh mesecih po datumu, ko sporazum podpišejo stranke sporazuma.

Tožnik se z navedeno odločbo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo v delu, ki se nanaša na njegovo obveznost plačila odškodnine, ker meni, da za izdajo take odločbe ni pravne podlage. Skupaj z odločbo je tožnik prejel v podpis tudi sporazum o odškodnini. Meni, da je osnova za izdajo odločbe podpisan sporazum in ne obratno. Meni, da pogoji za izplačilo odškodnine niso izpolnjeni, saj med strankami ni bil dosežen sporazum o izplačilu odškodnine. Tožnik sporazuma ni podpisal in ga tudi ne namerava podpisati, saj je prepričan, da njegova odškodninska odgovornost ni podana. Ni sporno, da je bil upravičenec pri tožniku zaposlen vse do upokojitve leta 1990. Prav tako ni sporno, da je tožnik opravljal slikopleskarska dela v poslovnih prostorih C. d.d., kjer se je skladiščil, predeloval, vgrajeval in uporabljal azbest. Po prepričanju tožnika pa tudi ni sporno, da tožnik za škodo, ki jo je utrpel upravičenec v zvezi z izpostavljenosti azbestu ne more odgovarjati. V zvezi s tem je tudi sodna praksa že zavzela svoje stališče, in sicer, da bi delodajalec, ki je svojega delavca poslal na delo v objekt, kjer je bil izpostavljen azbestu, lahko odgovarjal le krivdno. Po navedenem bi v tem primeru morali tožniku dokazati, da je kršil predpise o varnosti pri delu in opustil ukrepe za varnost delavcev pri delu. V zvezi z varnim delom z azbestom pa pred letom 1990 ustrezne zakonodaje sploh ni bilo, saj je bil Zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno sprejet šele v letu 1996. Tudi tožnika ni nikoli nihče seznanjal v zvezi z nevarnostmi azbesta. Glede na sprejeto sodno prakso nosi vso odgovornost v zvezi z izpostavljenostjo azbestu imetnik nevarne stvari. Tožnik pa v postopku sporazumevanja tudi ni imel možnosti sodelovanja, odločba pa ne bi smela biti izdana pred sklenitvijo sporazuma. Tudi sklicevanje na 3. odstavek 10. člena ZOPDA v tem primeru ne pride v poštev. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na obveznost tožeče stranke in toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih in prereka tožbene navedbe. Dodaja, da je namen ZOPDA v zagotavljanju socialne varnosti delavcev in pomoč delodajalcem, ki so odškodninsko odgovorni. Tožena stranka pomaga delodajalcu le, kadar oseba, ki je potencialni upravičenec, zahteva odškodnino od delodajalca, pri tem pa upravičenec zahteva odškodnino pri toženi stranki na podlagi zakona po predvidenem postopku. Sicer pa je delodajalec tisti, ki je odgovoren za izpostavljenost upravičenca azbestu. Nasprotuje izjavi, da je podpisan sporazum osnova za izdajo odločbe in navaja določbe ZOPDA. Komisija po tem, ko ugotovi, da upravičenec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do odškodnine, pisno predlaga upravičencu in delodajalcu sklenitev sporazuma o odškodnini. Ker po 3. odstavku 5. člena ZOPDA Komisija odloča po določbah ZUP, mora biti odločba izdana pred sklenitvijo sporazuma. Glede navedbe, da je bil upravičenec izpostavljen azbestu pri družbi C. d.d., medtem, ko je bil zaposlen pri tožniku, poudari, da take situacije ureja ZOPDA v 2. odstavku 2. člena. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Upravičenec kot stranka z interesom v tem sporu, na tožbo ni odgovoril. Tožba ni utemeljena.

V zadevi gre za odločanje po določbah ZOPDA, ki v 2. odstavku 2. člena kot upravičence po tem zakonu šteje tudi osebe, ki so zaposlene v gospodarskih družbah, ki uporabljajo in odstranjujejo azbestne izdelke, na delovnih mestih, kjer so bile izpostavljene azbestu. Tožeča stranka se zato, ko gre za odločanje na podlagi ZOPDA, ne more sklicevati na splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Podlaga za vodenje postopkov sporazumevanja za izplačilo odškodnine in priznavanje pravice do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji je v ZOPDA, kjer je v 8. členu določeno, da za postopke sporazumevanja za izplačilo odškodnine in priznavanje pravice do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po tem zakonu Vlada RS imenuje medresorsko komisijo. Prav tako je v ZOPDA, kot je navedla že Komisija, določeno, da se v postopku pred Komisijo (medresorsko komisijo), kjer se ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za izplačilo odškodnine upravičencu (3. alinea 1. odstavka 5. člena) uporabljajo določbe predpisov o splošnem upravnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Čim je pa tako, je tudi po presoji sodišča pravilno tolmačenje Komisije, da je potrebno najprej (na predpisan način) ugotoviti, da upravičenec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do odškodnine, nato pa sledi predlog upravičencu in delodajalcu za sklenitev sporazuma o odškodnini (1. odstavek 10. člena ZOPDA). Ker je v 2. odstavku 10. člena ZOPDA določeno, da Republika Slovenija krije odškodnino v višini 60 % na način iz 6. člena tega zakona določenega zneska, v 3. odstavku istega člena pa, da delodajalec krije odškodnino v višini 40 % na enak način določenega zneska, v obeh primerih pa je sporazum dosežen, ko ga podpiše upravičenec (2. odstavek) ali upravičenec in delodajalec (3. odstavek), gre pri tem po presoji sodišča za dva dela sporazuma. Odločba, ki se izpodbija v tem sporu je tako le podlaga za sklenitev sporazuma. V primeru, če sporazuma z upravičencem tožnik kot delodajalec ne bo sklenil, tožniku z odločbo obveznost ni naložena.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče tudi ni našlo. Zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.