Jedro

Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih od izteka leta, v katerem je taksna obveznost nastala (9/1 ZST), zastaranje pa prekine vsako uradno dejanje organa, ki je namenjeno plačilu oziroma izterjavi takse. Absolutni zastaralni rok pa je 4 leta od taksne obveznosti (9/2 ZST). Glede na to v obravnavanem primeru tožnika neutemeljeno ugovarjata zastaranje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi odločba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 860/2000-20 z dne 28.1.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje tožečim strankam odmerilo sodno takso, ker tožnika nista plačala sodne takse za tožbo v znesku 5.100,00 tolarjev in sodne takse za opomin v znesku 1.700,00 tolarjev, skupaj 6.800,00 tolarjev, in jo opozorilo, da bo sodna taksa prisilno izterjana, če je stranki v določenem roku ne bosta plačali. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na 1. odstavek 9. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list SRS, št. 30/78, 36/83, 46/86, 34/88, 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91, 38/96, 20/98, 50/98-odl.US, 70/00 in 93/01), po katerem zastara pravica zahtevati plačilo sodne takse v dveh letih po preteku leta, v katerem je bilo treba takso plačati, pri čemer zastaranje oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse, zastaranje pa nastopi v vsakem primeru šele tedaj, ko potečejo 4 leta od takrat, ko je nastala obveznost plačila sodne takse (2. odstavek). V obravnavani zadevi je bila tožba, za katero tožnika nista plačala sodne takse, vložena 18.5.2000. Zastaranje te obveznosti bi nastopilo s 1.1.2003, če sodišče do 31.12.2002 tožečih strank ne bi terjalo za njihovo plačilo. Vendar pa je sodišče 5.6.2002 prvotožeči stranki poslalo opomin ter je vročitev z dne 6.6.2002 izkazana, s čemer je bilo zastaranje prekinjeno. Ni pa še nastopilo zastaranje po 2. odstavku 9. člena ZST, ker 4 letni rok od vložitve tožbe še ni potekel. Pritožnika v pritožbi vztrajata pri svojih trditvah iz ugovorov na opomin za plačilo sodne takse, to je, da je taksa za tožbo zastarala. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se zahtevana taksa in stroški opomina tožnikoma ne naložijo in ne izterjajo prisilno.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je pritožbeno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Tožnika se motita, ko menita, da pravica zahtevati plačilo sodne takse za tožbo zastara v dveh letih od vložitve tožbe. V 1. odstavku 9. člena ZST je jasno navedeno, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem je bilo treba takso plačati, in da pri tem zastaranje oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Glede na to zakonsko določbo je torej pravilno stališče prvostopnega sodišča, da bi zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse za tožbo nastopilo s 1.1.2003, če sodišče ne bi 5.6.2002 poslalo opomina za plačilo sodne takse, ki je bil prvotožniku vročen 6.6.2002. S tem pa je bilo zastaranje prekinjeno. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja, da absolutni zastaralni rok po 2. odstavku 9. člena ZST v obravnavanem primeru še ni potekel. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ker je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni ter da ne obstojajo razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).