Jedro

Toženec je s podanim ugovorom, da je šlo v konkretnem primeru za poseganje v konstrukcijo obstoječega objekta, ker sanacija počenih temeljev presega golo vzdrževanje, trditveno breme prenesel nazaj na tožečo stranko in sodišču je zato ni bilo treba opozarjati, da mora dodatno navesti dejstva, ki bi omogočala sklepa, da je šlo za posel rednega upravljanja. Gola navedba, da je šlo za tak posel, ne da bi stranka pri tem natančno navedla oziroma vsaj prerekala trditve nasprotne stranke, da ne gre za gre poseg v konstrukcijo stavbe, ne zadošča. To je namreč pravno, ne dejansko vprašanje. Da bi lahko sodišče, ki mu je pridržana pravna presoja, odločilo o pravnem vprašanju, pa mora stranka ponuditi ustrezno trditveno podlago.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi VL 6455/2017 s 27. 1. 2017 razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8., 10. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagani dokaz, zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke. Posledično ni izvedlo glavne obravnave, čeprav bi jo moralo. V nadaljevanju nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je njena trditvena podlaga pomanjkljiva in da bi morala dela, ki spadajo v okvir rednih vzdrževalnih del, natančno navesti in opisati. Če bi sodišče prve stopnje ocenilo, da je trditvena podlaga pomanjkljiva, bi jo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati k dopolnitvi. Zaradi navedenega je omenjena sodba zanjo sodba presenečenja. Sodišče prve stopnje je, po tem, ko je vseeno, kljub temu da je najprej ugotovilo, da je trditvena podlaga nezadostna, vsebinsko presojalo trditev, da gre za redna vzdrževalna dela, in napačno uporabilo materialno pravo, saj tožeča stranka ni posegla v konstrukcijo objekta, temveč jo je le vzdrževala. Gre za posel, ki je nujen za ohranitev stvari v funkciji in osnovnega standarda bivanja. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišča prve stopnje je presodilo, da gre v konkretnem primeru za upravljanje s klasično solastnino, saj na stavbi, ki je predmet spora, ni niti zemljiškoknjižne niti dejanske etažne lastnine. S to presojo pritožbeno sodišče soglaša. 6. Stvar, ki jo imajo solastniki v solastnini, imajo pravico skupno upravljati. Za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari je potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti. To so posli, ki ne posegajo v sama lastninskopravna upravičenja solastnikov in ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena (67. člen SPZ). Ko je to soglasje doseženo, veže odločitev vse solastnike. Pri tem je tem treba spoštovati načelo, da večina ne sme zlorabljati svojih pravic. Za posle, ki presegajo redno upravljanje in ki posegajo v lastninskopravna upravičenja solastnikov, pa se zahteva soglasje vseh solastnikov (t. i. posli izrednega upravljanja). Od tega, za katero vrsto posla gre, je torej odvisno, kakšno soglasje se zahteva za izvedbo določenih del na stavbi, ki je v solastnini.

7. Tožeča stranka je navajala, da je šlo pri spornih delih za posel rednega upravljanja oziroma za redna in nujna vzdrževalna dela. V pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je v okviru materialnega procesnega vodstva ni opozorilo na pomanjkljivo trditveno podlago (285. člen ZPP). Kot izhaja iz sodne prakse,1 materialno procesno vodstvo ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in tudi ni potrebno tedaj, ko procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo. Tožeča stranka je zatrdila, da je bilo treba v konkretnem primeru "nujno izvesti redna vzdrževalna dela, in sicer je bilo ugotovljeno, da se stavba poseda zaradi počenih temeljev, prav tako pa je bilo ugotovljeno, da so kanalizacijski priključki nujno potrebni zamenjave. Poleg navedenega je bilo na stavbi nujno izvesti še več ostalih vzdrževalnih del". Tem trditvam je toženec nasprotoval, saj je šlo po njegovem mnenju za poseganje v konstrukcijo obstoječega objekta, ker sanacija počenih temeljev presega golo vzdrževanje. Toženec je s podanim ugovorom trditveno breme prenesel nazaj na tožečo stranko in sodišču je zato ni bilo treba opozarjati, da mora dodatno navesti dejstva, ki bi omogočala sklepa, da je šlo za posel rednega upravljanja. Gola navedba, da je šlo za tak posel, ne da bi stranka pri tem natančno navedla oziroma vsaj prerekala trditve nasprotne stranke, da ne gre za gre poseg v konstrukcijo stavbe, ne zadošča. To je namreč pravno, ne dejansko vprašanje. Da bi lahko sodišče, ki mu je pridržana pravna presoja, odločilo o pravnem vprašanju, pa mora stranka ponuditi ustrezno trditveno podlago. Tožeča stranka bi zato morala opisati nujna vzdrževalna dela in navesti tudi dejstva, ki bi omogočila presojo, ali gre za posle (iz)rednega upravljanja.2 Če posli niso zadostno opredeljeni, sodišče ne more opraviti preizkusa, za kakšne vrste posel je šlo. Kot je pravilno ugotovilo in pojasnilo sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve, trditvena podlaga tožeče stranke ni zadoščala za to presojo, ali je šlo pri spornih delih za posel rednega upravljanj, zato je tožbeni zahtevek iz tega razloga pravilo zavrnilo.

8. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je, po tem, ko je že zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, vsebinsko odločilo o tem, da tudi, če bi bila trditvena podlaga zadostna, pri spornih delih ne gre za redna vzdrževalna dela, so brezpredmetne, saj je tovrstno hipotetično vsebinsko opredeljevanje sodišča prve stopnje brezpredmetno in nepotrebno. Pritožbenemu sodišču se v zvezi s tem torej ni treba opredeliti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev postopka. Iz določbe 451. člena ZPP jasno izhaja, da mora v postopku v sporih majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, v pripravljalni vlogi pa lahko odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo (tretji odstavek 452. člena ZPP). V konkretnem primeru je tožeča stranka predlagala zaslišanje njenega zakonitega zastopnika šele v prvi pripravljalni vlogi in ne v tožbi, kot bi bilo pravilno. Sploh pa izvedba dokazov ne more nadomeščati manjkajoče trditvene podlage, zato je ob dejstvu, da je bila ta pomanjkljiva, zavrnitev izvedbe dokazov pravilna tudi s tega vidika. V primeru pomanjkljive trditvene podlage in ob dejstvu, da izvedbe naroka ni predlagala nobena stranka, tudi ni razloga, da bi ga izvedlo sodišče na lastno pobudo, sploh ker je tožeča stranka zaslišanje predlagala prepozno. Tudi ta pritožbeni očitek torej ni utemeljen.

10. Ker niso podane ne pritožbeno uveljavljane kršitve in ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v skladu s 154. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.

1 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 46/2010 s 15. 10. 2013. 2 Primerjaj sklep VSL I Cp 3107/2014 s 25. 1. 2015.