Jedro

Drugi tožnik premalo pozna samo podjetje, v katerem naj bi opravljal delo, saj ni vedel ne imena podjetja, niti ni vedel naziva delovnega mesta, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, poleg tega pa tudi ni vedel, da je sam tožnik lastnik 100% lastniškega deleža, ampak je navedel, da je njegov poslovni delež v navedenem podjetju zgolj 51%. Navedeno že samo po sebi daje zadostno podlago za ugotovitev, da obstajajo zadostni razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Nosilec pravice, o kateri se odloča v postopku za izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, je tujec, ki je glede na stvarno legitimacijo, ki mu jo daje materialni predpis, po povedanem edini lahko stranka postopka v skladu z 42. členom ZUP. Obenem navedeno hkrati tudi pomeni, da na podlagi argumenta „a contrario“ o nasprotnem razlogovanju položaja stranke v postopku ne more imeti njegov delodajalec, ki ima glede na individualne konkretne okoliščine posameznega primera kvečjemu lahko položaj stranskega udeleženca v smislu določil 1. in 2. odstavka 43. člena ZUP. S tem stališčem sodišče spreminja dosedanje stališče, da delodajalec tujca ne more imeti v postopku niti položaja stranskega udeleženca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se zavrne prošnja prvega tožnika - podjetja P. d.o.o. iz Ljubljane za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje drugega tožnika iz razloga zaposlitve v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bilo navedenemu tujcu izdano dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela z najmanj 51 % udeležbo v kapitalu gospodarske družbe pri družbi P. d.o.o. iz Ljubljane za obdobje od 1. 4. 2015 do 31. 3. 2016. Imenovani tujec (sedaj drugi tožnik) je ustanovitelj in 100 % lastnik navedene gospodarske družbe P. d.o.o. iz Ljubljane, katere direktor je G.H. iz Ljubljane, družba pa je bila vpisana v sodni register dne 12. 6. 2012. 3. Nadalje v obrazložitvi povzema določila 31., 33., 37. ter 1. odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), izpostavlja pa tudi določila 1. odstavka 9. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), skladno s katerimi je bilo opravljeno ustno zaslišanje tujca F.G. na Veleposlaništvu RS v Prištini dne 12. 6. 2015. Tedaj je drugi tožnik izpovedal, da je H.G. lastnik podjetja, v katerem bo drugi tožnik delal in da se predmetno podjetje imenuje Vevška pekarna, njegov ustanovitelj pa je H.G., medtem ko ima drugi tožnik v lasti 51 % navedenega podjetja. Prav tako je izpovedal, da je podpisal pogodbo o zaposlitvi in da jo je razumel, a se ne spomni, za katero delovno mesto je to pogodbo sklenil, delovno dovoljenje pa mu je bilo izdano za peka in da bo pekel kruh. Prav tako mu ni bilo znano, ali ima podjetje prokurista, glede osebe po imenu M.N. pa je izpovedal, da je to njegov prijatelj iz domače vasi. V postopku je bilo ugotovljeno, da F.G. ne pozna osnovnih podatkov o podjetju, saj ni vedel, da se njegovo podjetje, katerega 100 % lastnik je on sam, imenuje P. d.o.o., niti ni vedel, da ima navedeno podjetje prokurista z osebnim imenom M.N., čeprav je na zaslišanju izpovedal, da je M.N. njegov prijatelj iz domače vasi; izpovedal je še, da je ustanovil podjetje zato, da bi lažje prišel v Slovenijo ter da so mu pomagali urediti dokumentacijo in mu nudili informacije njegov oče H.G. in sorodnik H.G. Glede na navedeno in zaradi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj je tožena stranka ugotovila, da obstaja utemeljen sum, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, svojo odločitev pa je oprla na 5. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. 4. Tožnika vlagata skupno tožbo, ker je po njunem mnenju izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, kršena pa naj bi bila tudi pravila postopka, češ da je bila le drugemu tožniku dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, ne pa tudi prvemu tožniku, podjetju P. d.o.o. iz Ljubljane, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v povezavi s 3. odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Kršeno naj bi bilo tudi načelo kontradiktornosti, češ da se tožena stranka v svoji obrazložitvi ni opredelila do vseh strankinih navedb. Pri tem še pojasnjujeta, da je drugi tožnik sicer pomešal naziv svoje gospodarske družbe, vendar poudarjata, da pred upravnim organom ni izjavil, da je družbo ustanovil z namenom, da bi lažje pridobil delovno dovoljenje. A tudi, če bi to držalo, s tem ni storil nič nezakonitega, češ da je veljavna zakonodaja dopuščala izdajo dovoljenja za zaposlitev tujca z najmanj 51 % udeležbo v kapitalu gospodarske družbe brez kontrole trga dela, kar pa še ne pomeni, da gre za zlorabo. Toženi stranki še očitata, da naj ne bi izkazala, na podlagi česa sklepa, da se drugi tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, češ da k takemu zaključku naj ne bi mogle voditi niti sistematične zlorabe dovoljenj za prebivanje, saj naj le-te še ne bi mogle pomeniti, da namerava drugi tožnik zlorabiti pravni red; k takemu zaključku naj tudi ne bi moglo voditi njegovo nepoznavanje pojma prokurist, niti manjši spodrsljaji pri odgovorih. Le-tem naj bi tožena stranka dala premočno težo, brez da bi ugotavljala dejstva, kot so spoštovanje pravnega reda matične države, predhodna kaznovanost, podatki o storjenih prekrških in podobno, temveč naj bi iskala le tista dejstva, ki bi lahko vodila k zaključku, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu. To naj bi bilo v nasprotju z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP, kakor tudi, da naj tožena stranka ne bi upoštevala narave in trdnosti družinskega razmerja drugega tožnika ter dolžine njegovega prebivanja v RS in obstoja družinskih, kulturnih in socialnih vezi z matično državo, upoštevaje določilo 5. odstavka 55. člena ZTuj-2, češ da sploh ni ugotavljala navedenih okoliščin, navkljub navedbi, da ima drugi tožnik v Sloveniji očeta in brata, do česar se naj ne bi niti opredelila. Vse navedeno pa naj bi jo vodilo k napačnemu sklepu o dejanskem stanju in k napačni uporabi materialnega prava. V tožbenem zahtevku tožnika predlagata, da naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi prošnji za izdajo zaprošenega dovoljenja za prvo prebivanje drugega tožnika v RS, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki, hkrati pa zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da se tujcu izda dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela le v primeru, če izpolnjuje vse pogoje iz 33. in 37. člena ZTuj-2 in če ni razlogov za zavrnitev po 55. členu ZTuj-2, saj mora, če tujec želi prebivati v Sloveniji, izpolnjevati kumulativno vse predpisane zakonske pogoje iz 3. in 4. odstavka 33. člena ter 1. odstavka 37. člena ZTuj-2. Dodatno še pojasnjuje, da v okviru svojih pristojnosti obravnava številne prošnje tujcev, ki kupijo že ustanovljeno podjetje z namenom, da lahko v Sloveniji lažje pridejo do dovoljenja za delo, delodajalec pa mora ob zaposlitvi tujca, ki ni iz držav članic Evropske unije, načeloma upoštevati trg delovne sile in najprej preveriti, ali so v evidenci brezposelnih oseb prijavljene osebe, ki ustrezajo potrebam delodajalca. V primeru, če take osebe obstajajo, delodajalec ne more pridobiti delovnega dovoljenja za tujca, pač pa se slednji lahko zaposli brez preverjanja trga dela, če se zaposli v slovenski družbi, katere večinski lastnik je on sam, oziroma, če njegov poslovni delež znaša več kot polovico, to je vsaj 51 %. Tujci lahko v Sloveniji ustanavljajo podjetja le, če imajo osebno delovno dovoljenje, to je po 20 mesecih dela v RS, vendar se temu lahko izognejo, če v Sloveniji ustanovijo ali kupijo slovensko podjetje, pod pogojem, da niso edini zastopniki družbe. Za te družbe pa se kasneje pri podaljševanju dovoljenj za začasno prebivanje tujcev nemalokrat ugotovi, da so bile ustanovljene le fiktivno, da dejansko ne poslujejo, da tujci dejansko ne prebivajo v Sloveniji oziroma ne prebivajo v skladu z namenom, zaradi katerega so zaprosili za izdajo dovoljenja ali ne opravljajo dela, za katerega so prišli v Slovenijo. Glede na to, da se drugi tožnik ni spomnil, za katero delovno mesto je sklenil pogodbo o zaposlitvi in da ni poznal osnovnih podatkov o podjetju, niti ni vedel, katere osebe so pooblaščene za zastopanje njegovega podjetja, oziroma, da ni vedel, ali ima njegovo podjetje prokurista, po ugotovitvi tožene stranke obstaja utemeljen sum, da gre za ustanovitev fiktivnega podjetja z namenom pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje, ki omogoča prosto gibanje po državah članicah EU, iz česar nadalje izhaja tudi utemeljen sum, da drugi tožnik ne namerava prebivati v Sloveniji v skladu z namenom, zaradi katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, kar predstavlja zadosten razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Posebej poudarja, da skladno z določili ZTuj-2 za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja zadostuje že zgolj sum, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu, zato meni, da ni potrebno še dodatno ugotavljanje drugih dejstev, kot so spoštovanje pravnega reda matične države in morebitna predkaznovanost ali podatki o storjenih prekrških. Glede na zakonsko določena strožja merila namreč zadostuje že sum, ki je bil po oceni tožene stranke v konkretnem primeru izkazan, zato poudarja, da ne bo spremenila svoje odločitve, ker obstajajo zadržki za izdajo zaprošenega prvega dovoljenja za začasno prebivanje in zato tudi sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru gre za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Navedeno dovoljenje se tujcu izda, če izpolnjuje vse pogoje po 33. členu ZTuj-2 in če izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za posamezne vrste dovoljenja za prebivanje in če ni razlogov za zavrnitev po 55. členu ZTuj-2. Prvi odstavek 37. člena ZTuj-2 določa, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje.

8. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje navedla 5. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

9. Po presoji sodišča je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno ugotovila, da drugi tožnik ni vedel niti pravilnega imena svojega podjetja, katerega izključni lastnik 100% poslovnega deleža je prav drugi tožnik, ki tudi tega očitno ni vedel, saj je na zaslišanju izpovedal, da je v njegovi lasti zgolj 51% poslovnega deleža navedenega podjetja, za katero prav tako tudi ni vedel, da ima prokurista. Za osebo pa, ki je v njegovem podjetju prokurist, pa je drugi tožnik na posebno vprašanje navedel zgolj to, da je njegov prijatelj iz domače vasi, ni pa navedel, da je (prav ta oseba po imenu M.N.) prokurist v tožnikovem podjetju. Razen tega tudi ni vedel, za katero delovno mesto je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Na podlagi vseh navedenih ugotovitev, ki jih v tožbi tožnika niti ne izpodbijata, pač pa le navajata, da gre zgolj za „manjše spodrsljaje pri odgovorih“, sodišče njunemu stališču ne more slediti, ker navedenih podatkov za razliko od tožnikov sodišče ne šteje za minorne, temveč za pravno relevantne, ker so odločilno povezani z nameravanim začasnim bivanjem drugega tožnika v Sloveniji. Zato se sodišče tudi strinja s stališčem tožene stranke, da so po povedanem podani zadostni razlogi za sum, da se drugi tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, s čimer je podan razlog iz 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 za zavrnitev zaprošenega dovoljenja.

10. Ker je, kar zadeva navedeni razlog iz citirane zakonske določbe 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 presodilo, da je tožena stranka pravilno ocenila, da je v konkretnem primeru ta razlog podan, sodišče skladno z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno navedla že tožena stranka skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, temveč se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Pri tem le še dodaja, da na podlagi navedb drugega tožnika, kot izhajajo iz zapisnika o njegovem zaslišanju na Veleposlaništvu RS v Prištini z dne 12. 6. 2015, ki ga je brez pripomb tudi sam lastnoročno podpisal, drugi tožnik tudi po mnenju sodišča premalo pozna že samo podjetje, v katerem naj bi opravljal delo, saj ni vedel ne imena podjetja, niti ni vedel naziva delovnega mesta, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, poleg tega pa tudi ni vedel, da je sam tožnik lastnik 100% lastniškega deleža, ampak je navedel, da je njegov poslovni delež v navedenem podjetju zgolj 51%. Navedeno že samo po sebi daje zadostno podlago za ugotovitev, da obstajajo zadostni razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS.

11. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi logično, prepričljivo in jasno navedla svoje razloge za domnevo, da se tožnik v Sloveniji ne bo podrejal pravnemu redu. Sodišče se strinja tudi s stališčem tožene stranke, da za sum nepodrejanja pravnemu redu ni treba, da bi bila izkazana tudi kakšna konkretna okoliščina v zvezi z dotedanjo nekaznovanostjo tujca na podlagi kazenskih ali prekrškovnih predpisov. Svojo odločitev je tudi ustrezno in logično prepričljivo obrazložila. Izpodbijana odločba prav tako tudi ni v nasprotju z dosedanjo sodno prakso Upravnega sodišča, saj je to sodišče doslej že večkrat navedlo, med drugim v sodbi št. I U 1506/2013 in I U 763/2015, da prosilcu sicer res ni potrebno poznati vseh podrobnosti o družbi, v kateri se bo zaposlil, vendar je hkrati navedlo tudi, da mora prosilec poznati vsaj bistvene podatke o družbi, v kateri naj bi delal, kot tudi o pogodbi o zaposlitvi, ki pa jih tožnik v konkretnem primeru ni poznal. 12. Prav tako po mnenju sodišča ni podlage za očitano bistveno kršitev pravil postopka, ker prvi tožnik kot delodajalec drugega tožnika, ki je po svojem pravnem statusu pravna oseba, ni bil v upravnem postopku dodatno še posebej zaslišan, poleg drugega tožnika, ki je bil ustno zaslišan na Veleposlaništvu RS v Prištini dne 12. 6. 2015, ob upoštevanju določil 31. člena ZTuj-2. Skladno z določbo 31. člena ZTuj-2 dovoljenje za prebivanje tujcu, ki mu je bilo izdano, omogoča vstop v državo in prebivanje za določen čas in za določen namen ali prebivanje za nedoločen čas. Prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca v RS (ki je eno izmed različnih vrst dovoljenj za prebivanje) lahko po 1. odstavku 33. člena ZTuj-2 vloži tujec ali druga fizična ali pravna oseba, torej tudi njegov delodajalec; če jo vloži slednji, lahko opravlja tudi druga dejanja v postopku v skladu s tujčevim pooblastilom, ne more pa se mu vročiti izdanega dovoljenja za prebivanje (7. odstavek 33. člena ZTuj-2). Iz citiranih določb ZTuj-2 tako po presoji sodišča izhaja, da je nosilec pravice, o kateri se odloča v postopku za izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, tujec, ki je glede na stvarno legitimacijo, ki mu jo daje materialni predpis, po povedanem edini lahko stranka postopka v skladu z 42. členom ZUP. Obenem navedeno hkrati tudi pomeni, da na podlagi argumenta „a contrario“ o nasprotnem razlogovanju položaja stranke v postopku ne more imeti njegov delodajalec, ki ima glede na individualne konkretne okoliščine posameznega primera kvečjemu lahko položaj stranskega udeleženca v smislu določil 1. in 2. odstavka 43. člena ZUP. S tem stališčem sodišče spreminja dosedanje stališče, da delodajalec tujca ne more imeti v postopku niti položaja stranskega udeleženca (kot med drugim izhaja iz sklepa št. I U 153/2015 z dne 15. 5. 2015). Namreč po 1. odstavku 43. člena ZUP ima položaj stranskega udeleženca le oseba, ki izkaže pravni interes, ker zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po določbi 2. odstavka 43. člena ZUP je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist, kar z drugimi besedami pomeni, da gre za pravno korist, če jo pravo kot tako priznava in varuje; neposredna pa je, če se z odločitvijo v upravnem postopku v njo neposredno posega. V konkretnem primeru torej korist prvega tožnika, četudi v opisanem smislu ni takšne narave, pač pa gre predvsem za poslovno, ekonomsko, finančno ali drugo korist, ki se v materialno-pravni sferi izraža predvsem kot morebitna korist delodajalca tujca kot vlagatelja vloge za izdajo zaprošenega dovoljenja za začasno prebivanje tujca – sedaj drugega tožnika, pa ne zadostuje za status stranke v upravnem postopku, ki ji, kot rečeno, stvarno legitimacijo daje materialni predpis, ki določa, kdo ima določeno pravico, obveznost oziroma pravno korist (42. člen ZUP). S tem, ko materialni predpis (1. odstavek 33. člena in 6. odstavek 37. člena ZTuj-2) sicer omogoča delodajalcu tujca, da za izdajo (oziroma za podaljšanje) dovoljenja za začasno prebivanje tujca lahko zaprosi kot njegov delodajalec, vendar pa mu je s tem dana zgolj procesna legitimacija, ki pa nima podlage v stvarni materialno-pravni legitimaciji (pravici do prebivanja). Navedeno z drugimi besedami pomeni, da prvemu tožniku, ki se postopka v obravnavani sporni zadevi torej ni udeleževal v svojstvu stranke s pripadajočo materialno-pravno stvarno legitimacijo, posledično tudi ni moglo biti poseženo v pravico do zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki gre zgolj stranki z ustrezno materialno-pravno legitimacijo. Zato v konkretnem primeru tudi ni podlage za očitek absolutne bistvene kršitve pravil postopka.

13. Ker je po povedanem odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki 2:

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.