Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so ravnanja tožene stranke (odreditev dela obsežnega izpolnjevanja obrazcev v izredno kratkem roku 5 dni; stalno neodzivanje na tožničine dopise; ravnanje ob prošnji za izhod na glavno obravnavo določenega dne - zavrnitev prošnje za izdajo dovolilnice za izhod; nezagotavljanje dela v daljšem časovnem obdobju ter izločitev tožnice iz delovnega okolja ob selitvi na drugo lokacijo) v obdobju od septembra 2007 do septembra 2010 predstavljala ponavljajoče se, sistematično, graje vredno ter očitno negativno in žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti tožnici, torej trpinčenje na delovnem mestu oziroma mobbing v skladu s četrtim odstavkom 6.a člena ZDR. Zato je tožnica upravičena do odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - razveljavi v delu I. točke izreka sodbe, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od 20. 4. 2010 do izteka 15-dnevnega roka od dneva pravnomočnosti sodbe, ter - delno spremeni v I. točki izreka tako, da se v tem delu glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 6.050,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka od pravnomočnosti sodbe dalje do plačila.“, - delno spremeni v II. točki izreka tako, da se višina stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici, zniža na 729,41 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna v roku 15 dni po prejemu sodbe toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 171,80 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 8.550,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.736,69 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo tožbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti stroškovno zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, saj je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici zamudne obresti od zneska 8.550,00 EUR od dne 20. 4. 2010 dalje, čeprav takšnega zahtevka tožnica sploh ni postavila. Zatrjuje prekoračitev tožbenega zahtevka in meni, da bi zamudne obresti glede na postavljeni zahtevek pripadale tožnici v primeru utemeljenosti zahtevka šele od poteka 15-dnevnega roka. Dalje navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni ponovno zaslišalo tožnice glede okoliščin, ki so privedle do razveze, kar je po mnenju tožene stranke vplivalo na njeno psihično stanje, za katerega je sodišče zaključilo, da je posledica negativnega in žaljivega ravnanja tožene stranke do tožnice na delovnem mestu. V zvezi s temeljem zahtevka tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi tožnice in priče A.A., ni pa obrazložilo, zakaj ne verjame pričama B.B. in C.C.. Navaja, da je bil B.B. nadrejeni delavec tožnice, ki je bila njegova tajnica, odnos direktor - tajnica pa mora temeljiti na zaupnem odnosu, ki ga med njima ni bilo. Trdi, da je tožena stranka skušala storiti vse, da bi se zadeva uredila in bi tožnica opravljala ustrezno delo, in če bi tožnica sodelovala, sploh ne bi prišlo do nobenih tožb. Po njenem mnenju uvedeni disciplinski postopki in ponudbe pogodb o zaposlitvi za druga delovna mesta oziroma dela ne morejo pomeniti šikaniranja. Navaja, da tožnica v času bolniškega staleža in čakanja na delo ni trpela. Zatrjuje, da je bila njena reakcija na celotno dogajanje drugačna od reakcije povprečnega človeka, kar pripisuje njenim osebnim lastnostim. Navaja tudi, da je (glede na razvezo) tožnica očitno imela slabe odnose v domačem okolju, kar je lahko vplivalo na njeno duševno stanje. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da s poravnavo, ki je bila sklenjena v izvršilnem postopku 12. 4. 2013, niso bile urejene vse odprte zadeve. Sklicuje se na III. točko izvensodne poravnave, ki po njenem mnenju jasno pomeni, da so na podlagi tega sporazuma med strankama rešena vsa sporna vprašanja, stranki pa nimata druga do druge več nobenih obveznosti. Meni, da v kolikor bi stranki menili drugače, bi sklenili sodno poravnavo v zadevi In 747/2011, teh navedb pa tožnica v svojih vlogah sploh ni zanikala. Nadalje navaja, da ni ravnala protipravno, saj so bila vsa dejanja, ki jih sodišče prve stopnje ocenjuje kot negativna in žaljiva, izvedena samo zato, da bi se nastala situacija nezmožnosti sodelovanja direktorja in tožnice razrešila, ne pa z namenom šikaniranja. Trdi, da je sodišče prve stopnje nekritično prisodilo tožeči stranki odškodnino po vseh postavkah in v celotni zahtevani višini. V zvezi s postavko duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in neugodnosti v času zdravljenja navaja, da je pri tej postavki tožnica skombinirala dvoje vrst pravno priznane škode. Trdi, da morajo biti duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti takšne, da trajno vplivajo na kakovost življenja posameznika, česar pri tožnici ni, kar je potrdil tudi izvedenec. Glede neugodnosti navaja, da niso bile takšne, da bi bila tožnica upravičena do tako visokega zneska, saj bi bil s tem namen odškodnine popolnoma izničen. Dalje meni, da bi bilo treba zahtevano odškodnino za primarni in sekundarni strah v celoti zavrniti, saj ne gre za dolgotrajen in intenziven strah, ki bi pustil pri tožnici kakšne posledice. Zaskrbljenost, ki jo je ugotovil izvedenec, po njenem mnenju ni podlaga za tovrstno odškodnino. Dalje meni, da temelj za plačilo nepremoženjske škode zaradi prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena ni podan. Navaja, da ravnanja tožene stranke, ki jih opisuje sodišče, v nobenem primeru ne pomenijo razžalitve časti in dobrega imena, biti bi morala objektivno utemeljena in ne subjektivna, priznanje denarne odškodnine za to pa bi bilo v nasprotju z namenom odškodnine, saj bi vzbudilo vtis, da so osebnostne dobrine dobrine v prometu in imajo svojo tržno ceno. Po njenem mnenju enako velja tudi za 4. postavko - doslej prestane in bodoče okrnitve osebnostnih pravic. Sklicuje se na mnenji izvedenca, da tožnica nima nobenih težav več, ker so se zadeve uredile in bodočih duševnih bolečin sploh ne more biti. Zatrjuje, da zadnji postavki pomenita eno in isto vrsto nepremoženjske škode, kar pomeni, da jo tožnica neutemeljeno zahteva dvakrat. Zatrjuje tudi, da bi zamudne obresti od 20. 4. 2010 dalje pomenile neupravičeno valorizacijo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo pravočasno odgovarja in prereka navedbe iz pritožbe tožene stranke.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o odškodnini za nepremoženjsko škodo zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu tožnice v obdobju od septembra 2007 do septembra 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so ravnanja tožene stranke predstavljala ponavljajoče se, sistematično, graje vredno ter očitno negativno in žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti tožnici, torej trpinčenje na delovnem mestu oziroma mobbing v skladu s četrtim odstavkom 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR). Tožnici je priznalo odškodnino v skupnem znesku 8.550,00 EUR, in sicer za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in neugodnosti v času zdravljenja 5.000,00 EUR, za strah 850,00 EUR, za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena 1.400,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic 1.300,00 EUR. Tožnici je prisodilo zakonske zamudne obresti od skupnega zneska prisojene odškodnine od 20. 4. 2010 dalje.

7. Trpinčenje na delovnem mestu je v spornem časovnem obdobju prepovedoval četrti odstavek 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR), iz katerega izhaja tudi definicija trpinčenja na delovnem mestu. To je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Skladno s 44. členom ZDR mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Podlago za odškodninsko odgovornost delodajalca pa daje četrti odstavek 45. člena ZDR, ki določa, da je delodajalec delavcu v primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem, odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Splošna pravila civilnega prava, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost, so urejena v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ). V nasprotju s splošnimi pravili odškodninskega prava je v sporu o odškodninski odgovornosti zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu delodajalec dolžan dokazati tudi, da ni ravnal protipravno (drugi odstavek 45. člena ZDR).

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da skupek ravnanj tožene stranke, predvsem tožnici nadrejenega B.B., v časovnem obdobju od leta 2007 do leta 2012 predstavlja trpinčenje tožnice v skladu definicijo, navedeno v prejšnji točki. Ob tem se je v obrazložitvi med drugim sklicevalo tudi na sodbo, izdano v drugem, predhodnem sodnem postopku (št. I Pd 1238/2007), ki je potekal med tožnico in toženo stranko, po kateri je bila tožena stranka dolžna tožnici omogočiti delo na delovnem mestu ... referent III/3-administrativne smeri v organizacijski enoti ... - vodstvo sekcije D., pri čemer iz obrazložitve pravnomočne sodbe izhaja, da je tožena stranka tožnico nezakonito odstranila z njenega delovnega mesta in na njeno mesto premestila E.E..

9. Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam sodišča, da so se zatrjevana dejanja tožene stranke res zgodila, navedba, da se ne strinja z razlogi sodbe, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, pa je presplošna, da bi lahko vplivala na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje sledilo le izpovedi tožnice in priče A.A., pri tem pa ni obrazložilo, zakaj ni verjelo pričama B.B. in C.C.. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Iz sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnice in priče A.A. in ne na izpovedi prič B.B. in C.C., pri čemer je treba poudariti, da več zatrjevanih dejanj tožena stranka ni zanikala (jih je pa opravičevala z namenom poskusa razrešitve situacije) oziroma so tudi sicer med strankama nesporna ali pa njihov obstoj izhaja iz dokaznih listin.

10. Tožena stranka meni, da ni ravnala protipravno. V pritožbi ponavlja, da je ravnala na ugotovljeni način zato, da bi razrešila situacijo tako, da bi lahko imel direktor tajnico, ki ji zaupa, tožnica pa ustrezno delovno mesto. Pritožbeno sodišče tem trditvam ne more slediti vsaj v zvezi z ugotovljenimi dejanji odreditve dela obsežnega izpolnjevanja ... obrazcev v izredno kratkem roku 5 dni, stalnim neodzivanjem na tožničine dopise, ravnanjem ob prošnji za izhod na glavno obravnavo 19. 5. 2009, nezagotavljanjem dela v daljšem časovnem obdobju ter izločitvi tožnice iz delovnega okolja ob selitvi na drugo lokacijo. Iz teh dogodkov, ki imajo v povezavi z drugimi kot celota naravo trpinčenja na delovnem mestu, ni razvidno, kako naj bi ta dejanja privedla do razrešitve situacije na način, skladen z zakonom. Tudi sicer na ugotovitev o tem, da je prišlo pri toženi stranki do trpinčenja tožnice na delovnem mestu, ne more vplivati domnevno dober namen tožene stranke. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je za učinkovito delo potrebno vsaj korektno sodelovanje med nadrejenim in njegovo tajnico. Če tega ni, delodajalec lahko ukrepa, vendar mora ukrepati v mejah predvidenih institutov po ZDR, ne pa z dejanji, ki kot celota pomenijo trpinčenje delavke na delovnem mestu. V zvezi z željo tožene stranke, da bi tožnica podpisala pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je to mogoče le s soglasjem tožnice, dejanja tožene stranke, s katerimi je očitno želela tožnico k temu prisiliti, pa so protipravna. Tožena stranka zmotno meni, da je protipravnost njenega ravnanja izključena, ker se tožnica ni želela dogovoriti za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je tožnica vztrajala pri tem, da bo opravljala delo po veljavni pogodbi o zaposlitvi, in njeno odklanjanje podpisa spremenjene pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo neskladno z željami tožene stranke, ne spremeni očitno negativne in žaljive narave dejanj tožene stranke, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ni mogoče slediti pritožbenemu stališču tožene stranke, da je tožnica sama vzdrževala protipravno stanje s tem, da se ni zaposlila na drugem delovnem mestu. Delavec ima pravico, da na delovnem mestu ni izpostavljen trpinčenju in od njega ni mogoče zahtevati, da škodo zmanjša s tem, da si poišče zaposlitev drugje oziroma pristane na podpis nove pogodbe o zaposlitvi (prim. tudi sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1257/2009 z dne 21. 4. 2010).

11. V pritožbi tožena stranka poudarja, da uvedeni disciplinski postopki ne morejo pomeniti šikaniranja, prav tako tudi ne ponudbe delovnih mest in opravljanja dela, ki bi bilo v skladu z izobrazbo in delovnimi možnostmi tožnice. Drži sicer, da uporaba delovnopravno dopustnih institutov ni protipravna, vendar pa to velja le, če ne gre za zlorabo teh institutov. Prav to (zlorabo instituta disciplinskega postopka) pa je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka pa v pritožbi temu ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je ugotovljeni potek disciplinskih postopkov in premeščanja tožnice v izpodbijani sodbi natančno pojasnilo, zato teh razlogov pritožbeno sodišče ne ponavlja, saj pritožba konkretnih pritožbenih navedb v zvezi s tem nima.

12. Ne drži, da so bile s poravnavo, sklenjeno v izvršilnem postopku 12. 4. 2013 urejene vse odprte zadeve med strankama, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Protispisna je pritožbena navedba, da temu stališču tožene stranke tožnica ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, zakaj splošno in v sodnih poravnavah standardno določilo III. točke izvensodne poravnave o tem, da so med strankama rešena vsa sporna vprašanja, ne pomeni, da bi moralo sodišče v predmetni zadevi zavrniti tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče ponavlja, da je iz I. in II. točke te izvensodne poravnave jasno razvidno, da se nanaša (le) na izvršilni postopek pod opr. št. In 747/2011, predmetni individualni delovni spor pa v njej ni omenjen, čeprav je bil že sprožen. Da bi imela poravnava učinek tudi na ta sodni spor, bi morala to izrecno določati, iz besedila navedene izvensodne poravnave pa niti smiselno ni mogoče razbrati, da bi se nanašala na predmetni individualni delovni spor.

13. Tožena stranka zatrjuje relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni dopustilo dokaza s ponovnim zaslišanjem tožnice v zvezi z vplivom razlogov za razvezo njene zakonske zveze na njeno zdravstveno stanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko predlaganega dokaza ni izvedlo, ni zagrešilo kršitve po prvem odstavku 339. člena v povezavi z drugim odstavkom 213. člena ZPP, saj glede na druge izvedene dokaze (zdravniški izvidi in mnenje izvedenca) to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

14. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na trditev o osebnostnih lastnostih, zaradi katerih je bila reakcija tožnice na ravnanja tožene stranke drugačna, kot bi bila reakcija povprečnega človeka. Ob oceni, da je bila tožnica žrtev trpinčenja, ni bistveno, kakšne posledice bi trpinčenje pustilo na drugem (običajnem, povprečnem) delavcu. Kot oškodovalec odgovarja za škodo, ki je bila povzročena z nedopustnim ravnanjem, četudi bi do škode prišlo zaradi subjektivne občutljivosti oškodovanca (prim. s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 735/2010 z dne 16. 12. 2010), pri čemer pri tožnici izvedenec česa takega niti ni ugotovil. 15. Pritožba pa je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnica je zahtevala odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in neugodnosti v času zdravljenja v skupni višini 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje ji je kljub ugotovitvi, da so bile njene življenjske aktivnosti zmanjšane le začasno, priznalo odškodnino v celotnem zahtevanem znesku. Ne drži sicer, da je mogoče priznati odškodnino za nepremoženjsko škodo le ob trajnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti (prim. sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1257/2009 z dne 21. 4. 2010 in sodbo št. Pdp 1047/2010 z dne 10. 3. 2011), za kar se zavzema tožena stranka. Pravilno pa pritožba uveljavlja, da je glede na ugotovljeno začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice (ob ugotovljenem daljšem trajanju in drugih okoliščinah) in ugotovljene neugodnosti v času zdravljenja (obstoja katerih pritožba ne zanika) pravična denarna odškodnina za navedeni postavki 2.500,00 EUR. Glede na to je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijani I. točki spremenilo in odškodnino znižalo za 2.500,00 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

16. Pritožba pa ni utemeljena glede drugih postavk odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno priznalo odškodnino za strah, za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter zaradi okrnitve osebnostnih pravic. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi se odškodnina za duševne bolečine zaradi strahu lahko priznala le za strah v zvezi z ogroženostjo življenja in strah za izid zdravljenja. Kot posledica trpinčenja na delovnem mestu se lahko pojavi tudi drug strah, ki je take intenzitete, da upravičuje denarno odškodnino (prim. sodbama Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1047/2010 z dne 10. 3. 2011 in št. Pdp 938/2011 z dne 23. 3. 2012), do česar je v obliki dolgotrajne zaskrbljenosti za izid dogodkov in lastno eksistenco pri tožnici zaradi trpinčenja na delovnem mestu dejansko prišlo. Tožena stranka ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo v daljšem časovnem obdobju zaradi občutij negotovosti in zaskrbljenosti tožničino duševno ravnovesje porušeno. Prisojena odškodnina v višini 850,00 EUR iz tega naslova je tako pravična denarna odškodnina in predstavlja pravično zadoščenje, skladna pa je tudi s prisojenimi odškodninami za tovrstno nepremoženjsko škodo v podobnih primerih.

17. Tožena stranka še navaja, da njena ravnanja ne pomenijo razžalitve časti in dobrega imena ter da bi ta morala biti objektivno utemeljena in ne subjektivna. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo stališče, da mora biti za obstoj posega v pojem časti in dobrega imena podano subjektivno doživljanje kršitve in protipravnost dejanja v objektivnem pogledu ter ugotovilo obstoj obojega. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe o tem in še dodaja, da zgolj s splošno navedbo, da tožnica ni trpela duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena, tožena stranka ne more omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s to obliko odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tudi višina odmerjene odškodnine 1.400,00 EUR zanjo je primerna, in sicer tako s stališča trajanja in intenzivnosti posledic ter občutij tožnice kot tudi glede na sodno prakso v podobnih primerih (prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1038/2011 z dne 22. 12. 2011). Prav tako neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožnici neupravičeno priznalo še odškodnino za škodo iz naslova okrnitve osebnostnih pravic. Pri navedenih dveh postavkah ne gre za isto vrsto nepremoženjske škode, kot zmotno uveljavlja tožena stranka, saj je predmet varstva različen (čast oziroma dobro ime in pravica do osebnostne nedotakljivosti oziroma duševne celovitosti). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je priznalo tožnici tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi posega v njeno duševno integriteto v višini 1.300,00 EUR, ta znesek pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina (prim. s sodbama Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1078/2011 z dne 19. 4. 2012 in št. Pdp 938/2011 z dne 23. 3. 2012).

18. V zvezi s posameznimi vrstami škode, ki jo je zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke pretrpela tožnica, pritožbeno sodišče dodaja, da so pri trpinčenju na delovnem mestu po 6a. členu ZDR različne vrste škode med seboj tako prepletene, da je pri določenih posledicah trpinčenja težko na prvi pogled oceniti, za katero izmed pravno priznanih vrst škode gre. To odseva tudi sodna praksa glede dosojenih odškodnin za škodo, ki izhaja iz trpinčenja na delovnem mestu, saj se v primeru njihove izkazanosti priznavajo različne vrste nepremoženjske škode za med seboj podobne situacije. Glede na to je treba primerjati celotni dosojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin, ki jih je povzročilo trpinčenje na delovnem mestu, z dosojenimi zneski v drugih podobnih primerih, in tako ugotoviti, ali je odmerjena odškodnina primerna glede na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. Tožnici prisojena odškodnina v celotnem znesku (s strani pritožbenega sodišča znižana na 6.050,00 EUR) je primerljiva z drugimi odškodninami, priznanimi za pretrpljeno nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu po 6.a členu ZDR, ustrezna glede na ugotovljene okoliščine primera in ne podpira teženj, ki niso združljive z naravo in namenom denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Stališče tožene stranke, da ni mogoče priznati denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin, ker bi sicer to vzbudilo vtis, da so osebnostne dobrine v prometu in imajo svojo ceno, je brez podlage v OZ in v slovenski sodni praksi, zato je tudi to pritožbeno navedbo treba zavrniti kot neutemeljeno. Prav tako je neutemeljena pavšalna pritožbena navedba, da tožnica ni trpela v času bolniškega staleža in čakanja na delo. Sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče sta pri odmeri pravične denarne odškodnine upoštevali dolgotrajnost trpinčenja na delovnem mestu tožnice, v zvezi s pritožbeno navedbo pa pritožbeno sodišče odgovarja, da so bile zdravstvene težave tožnice, zaradi katerih je bila tudi v bolniškem staležu, posledica tega trpinčenja, tako da ni mogoče trditi, da v tem času tožnica ni imela duševnih bolečin. Kar zadeva čas čakanja na delo, pa eventualna nižja stopnja duševnih bolečin tožnice v tem času ne vpliva na odmerjeno višino odškodnine.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena še pritožbena navedba tožene stranke, da tožnica ni zahtevala zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine že od 20. 4. 2010 dalje. Glede na to je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi ter razveljaviti odločitev o prisojenih zakonskih zamudnih obrestih od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od 20. 4. 2010 dalje do prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (357. člen ZPP). Zakonske zamudne obresti je tako skladno s stališčem pritožbe priznalo tožnici šele od prvega dne po izteku paricijskega roka.

20. Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju o preostalem delu tožničinega tožbenega zahtevka delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, v preostalem pa njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo, saj glede tega dela sodbe niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

21. Ker je tožena stranka s pritožbo glede višine prisojene odškodnine deloma uspela (29 %), je pritožbeno sodišče moralo spremeniti tudi odločitev glede priznanih stroškov tožnice v postopku na prvi stopnji (154. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno priznalo naslednje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje: nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – ZOdvT) v višini 378,30 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 349,20 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 164,45 EUR ter izvedenino v višini 824,74 EUR, skupaj 1.736,69 EUR.

Toženi stranki je za postopek na prvi stopnji treba skladno s 155. členom ZPP priznati naslednje priglašene stroške: nagrado za postopek v višini 378,30 EUR, nagrado za narok v višini 349,20 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR, 22 % DDV v višini 164,45 EUR ter izvedenino v višini 824,74 EUR, skupaj 1.736,69 EUR.

Glede na uspeh postopka je tožnica upravičena do povrnitve 71 % stroškov, tožena stranka pa do povrnitve 29 % stroškov, tako da je po medsebojnem pobotanju tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 729,41 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

22. Tožena stranka je v postopku s pritožbo delno uspela, zato ji mora tožnica skladno s 154. členom ZPP v povezavi s 165. členom ZPP povrniti njene pritožbene stroške v skladu z uspehom s pritožbo. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 465,60 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV v višini 106,83 EUR, skupaj torej 592,43 EUR. Glede na njen uspeh v pritožbenem postopku (29 %), ji je tožnica v roku 15 dni dolžna plačati 171,80 EUR pritožbenih stroškov.