Jedro

Ena od pravic delavca iz delovnega razmerja, vzpostavljenega s pogodbo o zaposlitvi, je število ur dela, ki jih mora opraviti v določenem časovnem obdobju. V primeru, da delodajalec te pravice ne spoštuje in mora delavec opraviti večje število ur, krši svojo pogodbeno obveznost. Če ima to za posledico škodo, jo je delodajalec dolžan delavcu povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (140. člen ZJU; 179. člen ZDR-1), pri čemer je Vrhovno sodišče RS kot zmotno opredelilo določitev odškodnine v višini 11 ur in pojasnilo, da je delavec upravičen do zneska glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu ni bilo plačano.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 12.885,48 EUR z obrestmi od 30. 4. 2016 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 25.116,48 EUR z obrestmi (drugi odstavek I. točke izreka) in za plačilo razlike dodatka za nevarne naloge za obdobje od 19. 9. 2013 do 15. 12. 2013 (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne 164,74 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper drugi odstavek I. točke in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno štelo, da naj bi bil pri dnevnem počitku vsakokrat prikrajšan le za ure, za kolikor mu je bil ta skrajšan, ne pa za vseh 11 ur. Pri dnevnem počitku gre za vsebinsko enovito pravico, ki je namenjena regeneraciji zaposlenega, zato ni pravilno stališče, da je upravičen le do razlike ur. Gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen, ker ni mogel izrabiti prostih ur počitka. V primeru pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, pa bi to moralo za petke in sobote upoštevati prikrajšanje za tri ure in pol dnevno, s pomočjo koledarja ugotoviti, koliko je bilo petkov in sobot, koliko pa ostalih dni in izračunati število nezagotovljenih ur počitka. Neutemeljeno mu je priznalo razliko le za 162 dni (486 ur) ter se sklicevalo na vezanost na tožbeni zahtevek. Ker je zahteval odškodnino za 1.782 ur, bi bila tudi odškodnina za 616 ur (176 dni x 3,5 ur) v okviru tožbenega zahtevka. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke druga odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče sklicuje na sodno prakso, ki stališča o spornem vprašanju niti ne vsebuje. Posledično je zmotno uporabilo materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper prvi odstavek I. točke in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je kot dokaz o tožnikovi dnevni in tedenski obremenitvi ter počitku predložila evidence. Iz njih je razvidno, da so bili prosti dnevi načrtovani in da jih je tožnik koristil, kar je potrdil s podpisom. Tožnik je vodil evidence, ki jim sedaj oporeka in podpise predstavlja kot neverodostojne. To pomeni, da je kot vodja vojaške policije napačno poročal za vse štiri pripadnike vojaške policije, kar je sodišče prezrlo. Zoper evidence ni ugovarjal po službeni poti. Ker je izpovedal, da jih je vodil "kar tako" oziroma da mu je pravnica A. A. rekla, da nič ne pomenijo, obstaja resen dvom v verodostojnost vseh tožnikovih navedb. Sodišče je nekritično ocenilo njegovo izpoved, ki je prilagojena potrebam tega spora, kot tudi usklajene izpovedi vseh tožnikovih prič, ki so tudi same vložile tožbo v identičnih sporih. Ocena dokazov je pristranska, površna in se je ne da preizkusiti. Tožbeni zahtevek ni zadostno substanciran. Ker sodišče tožbe zaradi nesklepčnosti ni zavrglo oziroma zavrnilo tožbenega zahtevka, je kršilo 7. člen ZPP oziroma 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik bi moral konkretno navesti, katere zadolžitve je imel v dneh oziroma urah, ko je bil sicer po evidenci prost. Ker ostaja to nerazjasnjeno, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je moral delati po ukazu. Če je delo opravil samovoljno ali prostovoljno, to ne more iti v škodo toženke. Sodišče ni upoštevalo, da je sam organiziral delo. Dosegljivost na telefon ne pomeni kršenja počitka. Sodišče ni sledilo izpovedi B. B., da so za nadzor vojaške discipline v nastanitvenih objektih skrbeli nadrejeni poveljniki, podčastniki in častniki ter vodje skupin, ne pa vojaška policija, ter da ni bilo potrebe, da vsi štirje pripadniki vojaške policije izvajajo nadzor nad celotno bazo. Izpoved C. C. je upoštevalo le v delu, ki je pripomogel k ugodilni sodbi. Razlogi sodbe so v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženke, da je življenje na vojaški misiji prilagojeno pravilom misije, varnosti pripadnikov, vojaški hierarhiji, zato je pravica do tedenskega počitka temu prilagojena. Nasprotuje stališču sodišča, da se toženka neutemeljeno sklicuje na izredne razmere v povezavi s sodbo Sodišča EU (C-742/19). Zmotna je višina prisojene odškodnine. Mesečno plačo je treba deliti s povprečjem mesečnih ur (174 ur), tako dobljeno vrednost ene ure pa pomnožiti s 8, kar je vrednost 24-urnega počitka na misiji. Vrednost 11-urnega dnevnega počitka je 11/24 tedenskega počitka, od te vrednosti pa se nadalje izračuna vrednost ene ure. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je toženka napotila tožnika na opravljanje vojaške službe v tujino na mednarodno misijo zaradi opravljanja nalog na dolžnosti podčastnik vojaški policist. Tožnik zahteva odškodnino za premoženjsko škodo zaradi nezagotovljenega tedenskega in dnevnega počitka (155. in 156. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji; drugi odstavek 97.f člena Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji). Sodišče mu je zaradi nezagotovljenih 27 tedenskih počitkov prisodilo 3.970,08 EUR odškodnine, zaradi onemogočenega dnevnega počitka za 162 dni oziroma za 486 ur več opravljenega dela na ta račun (za vsak dan v trajanju 3 ure) pa odškodnino v višini 8.915,40 EUR.

**K pritožbi tožnika**

8. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker se je sodišče prve stopnje v zvezi z načinom ugotovitve škode sklicevalo na judikat Pdp 761/2018, ki naj bi razlogov o tem sploh ne vseboval. Ta judikat ni bil predložen kot listina v postopku, zato že iz tega razloga ne more biti podana očitana kršitev, ki predpostavlja nasprotje med odločilnimi razlogi sodbe o vsebini listin (ki sta jih predložili stranki) in med samimi temi listinami.

9. Neutemeljeno je zavzemanje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi moralo upoštevati stališče sodne odločbe Pdp 307/2020 o tem, da gre pri dnevnem počitku za vsebinsko enovito pravico, ki je namenjena regeneraciji zaposlenega, in da tožniku odškodnine ne bi smelo prisoditi le za tolikšno število ur dela, za kolikor mu je bil ta počitek onemogočen. Citirana sodna odločba je bila namreč s sklepom VIII Ips 9/2021 z dne 28. 6. 2022 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem sklepu je Vrhovno sodišče RS v zvezi z revizijsko navedbo o upoštevanju dnevnega počitka kot "enovite pravice" obrazložilo, da odškodnina za škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od vrste in obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predmet obravnavanega spora premoženjska škoda, pri čemer pritožba zmotno vztraja, da je tožnik upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo za vseh 11 ur dnevno, ne pa le za toliko ur, za kolikor je bil vsakokratni dnevni počitek zaradi opravljanja dela krajši od 11 ur. Kot izhaja iz citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS, je ena od pravic delavca iz delovnega razmerja, vzpostavljenega s pogodbo o zaposlitvi, število ur dela, ki jih mora opraviti v določenem časovnem obdobju. V primeru, da delodajalec te pravice ne spoštuje in mora delavec opraviti večje število ur, krši svojo pogodbeno obveznost. Če ima to za posledico škodo, jo je delodajalec dolžan delavcu povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (140. člen Zakona o javnih uslužbencih - ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji; 179. člen ZDR-1), pri čemer je Vrhovno sodišče RS kot zmotno opredelilo določitev odškodnine v višini 11 ur in pojasnilo, da je delavec upravičen do zneska glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu ni bilo plačano.1 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pravna stališča, na katera je sodišče prve stopnje oprlo odločitev v obravnavani zadevi, enaka navedenim stališčem Vrhovnega sodišča RS. Presoja, da tožniku pripada odškodnina za premoženjsko škodo le za toliko ur, za kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil vsakokratni dnevni počitek na račun več opravljenega dela krajši od 11 ur, je zato materialnopravno pravilna.

10. Pritožbene navedbe, da tudi pri tedenskem počitku pripadniki niso prikrajšani za cel dan počitka, pa so po sodni praksi upravičeni do nadomestila, kot da bi bili, ne vpliva na drugačno odločitev. Dnevni in tedenski počitek nista vsebinsko povsem identični pravici, zato je odločanje o odškodninski odgovornosti v primeru njunih kršitev podvrženo ugotavljanju vsakokratnih okoliščin primera tako glede temelja kot glede višine odškodnine.

11. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je tožnik zatrjeval, da je bil na misiji 210 dni, izvzemši dneve misijskega dopusta in dneve tedenskega počitka pa je zahteval odškodnino v zvezi z več opravljenim delom na račun dnevnega počitka le za 162 dni, čeprav je bil na misiji dejansko 224 dni (in bi mu posledično dnevni počitek izvzemši dneve misijskega dopusta in dneve tedenskega počitka pripadal za 176 dni). Upoštevajoč trditveno podlago tožnika mu je pravilno dosodilo odškodnino za 162 dni, tri ure za vsak dan. Pritožba neutemeljeno navaja, da je uveljavljal odškodnino za 1.782 ur (kar je zmnožek 162 x 11 ur) in da je zato upravičen do odškodnine za 176 dni oziroma 616 ur (176 x 3,5 ur), ker naj bi bilo to znotraj tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je bilo vezano na njegov tožbeni zahtevek (in trditveno podlago), zato bi priznanje odškodnine za 176 dni pomenilo odločanje preko tožbenega zahtevka.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se lokali v vojaški bazi ob petkih in sobotah zapirali pol ure kasneje in bi bil tožnik v teh dneh upravičen do odškodnine za 3,5 ur več opravljenega dela na račun neizkoriščenega dnevnega počitka. Ker pa tožnik ni po dnevih specificiral zahtevka iz naslova več opravljenega dela na račun neizkoriščenega dnevnega počitka (torej ločeno za petke in sobote na eni strani, ter na drugi strani za preostale dneve v tednu) in ker tudi ni datumsko opredelil, za katere dneve na račun že upoštevanega tedenskega počitka ne zahteva odškodnine v zvezi z dnevnim počitkom, sodišče prve stopnje s pomočjo koledarja ni moglo in tudi ni bilo dolžno samo ugotavljati, koliko je bilo petkov in sobot ter samovoljno določiti, ali in kateri del vtoževane glavnice se nanaša na petke in sobote, kot to neutemeljeno predlaga pritožba.

**K pritožbi toženke**

13. Pritožba neutemeljeno očita, da tožba ni sklepčna. Tožnik je podal trditveno podlago, ki je predstavljala ustrezen okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev. Trditveno breme obsega odločilna dejstva, ne pa tudi vseh konkretnih okoliščin primera. Te se lahko ugotavljajo v sodnem postopku. Navajal je, da je delo opravljal kot vojaški policist ter opredelil vsakodnevne naloge, ki mu niso omogočale izrabe tedenskega in dnevnega počitka. Navedel je, da se je njegov delovnik začel ob 7.30 uri s primopredajo in seznanitvijo z delom, sledile so redne policijske naloge znotraj matične baze in zunaj, na območju celotnega Kosova, med 22.30 in 23.30 uro pa je opravil še obhod oziroma nadzor zapiranja gostinskih lokalov in obhod bivalnih objektov pripadnikov KFOR. Upoštevajoč zatrjevanje, da je šlo za vsakodnevno opravljanje nalog vojaške policije, torej tudi na dan, ko naj bi bil po evidencah prost, se pritožba v zvezi s substanciranjem zadolžitev po dnevih neutemeljeno sklicuje na zadevo VIII Ips 21/2018, ki se nanaša na vprašanji zagotovitve pravice do tedenskega počitka v času povišane pripravljenosti in pravno naravo terjatve v primeru kršitve te pravice, in na zadevo VIII Ips 32/2019, v kateri je bila ugotovljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V teh zadevah Vrhovno sodišče RS ni zavzelo stališč glede ustreznosti trditvene podlage. Ker je tožnik podal ustrezno trditveno podlago, tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ker tožbe ni zavrglo oziroma ni zavrnilo tožbenega zahtevka, kršilo 7. člen in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je dokazna ocena glede opravljanja dela tekom tedenskega in dnevnega počitka pristranska, površna in se je ne da preizkusiti. Sodišču prve stopnje namreč ni mogoče očitati, da ni ustrezno ocenilo vsakega relevantnega dokaza posebej in vseh skupaj. Toženka je predložila tedenske načrte dela za skupino VP SVNKON ... KFOR, iz katerih naj bi izhajalo, da je bil za pripadnike vojaške policije, torej tudi tožnika, predviden tedenski počitek, in s strani tožnika podpisane mesečne evidence dnevne delovne obremenjenosti pripadnikov VP skupine. Do predloženih listin se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo in izčrpno pojasnilo, zakaj podatki o predvidenih prostih dneh tožnika in ostalih treh pripadnikov vojaške policije v tedenskih načrtih in podatki o dnevni obremenjenosti (v obsegu 8 ur) v mesečnih evidencah niso verodostojni in ne odražajo pravilnega dejanskega stanja ter zakaj je tožnik s svojo izpovedjo in zlasti z izpovedjo prič D. D. in E. E., ki ju je sodišče prve stopnje prepričljivo dokazno ocenilo, dokazal, da kljub drugačnim tedenskim načrtom in mesečnim evidencam ni mogel izrabiti tedenskega počitka in niti dnevnega počitka v obsegu ur več opravljenega dela. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče bolj verjame pričam in tožniku kot pa listinskim dokazom, ter da naj bi tožnik in priči le zasledovali finančne koristi. Zgolj zato, ker sta D. D. in E. E. vložila istovrstni zahtevek zoper toženko, jima ni mogoče odreči verodostojnosti.

15. Sodišče prve stopnje je povzelo izpoved tožnika, da je mesečne evidence pripravljal naknadno in vanje "kar tako" napisal datume prostih dni, čeprav dejansko na te dni niso bili prosti, saj mu je pravnica na misiji A. A. rekla, da te evidence nič ne pomenijo. Kot je pojasnil, je šlo za vnaprej pripravljene obrazce toženke, ki jih je izpolnil potem, ko ga je na to pozvala A. A., ter da je v vnaprej pripravljene obrazce toženke le nekaj "naklofal". Pritožba zaradi takšnega tožnikovega izpolnjevanja evidenc, ki po njegovi izpovedbi niso odražale resničnega stanja, pod vprašaj postavlja celotne tožnikove trditve, vendar neutemeljeno. Tožnikove navedbe in izpoved sta namreč potrdila D. D. in E. E. (na predmetni misiji vojaška policista v skupini VP, ki jo je vodil tožnik), ki sta pojasnila, da mesečne evidence niso odražale dejanskega stanja, saj noben dan niso bili prosti. Zaključke glede vpisov v evidence je sodišče prve stopnje oprlo tudi na izpoved F. F., poveljnika kontingenta in tožniku nadrejenega, ki je potrdil, da mu je tožnik v začetku misije izpostavil, da je premalo vojaških policistov, da so preobremenjeni, da se preveč pričakuje od njih, priča pa je v zvezi s tem tudi neuspešno poskusila zagotoviti večje število vojaških policistov. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno verjelo tožniku, da mesečne evidence delovne obremenjenosti niso odražale dejanskega stanja glede dela in počitka, čeprav jih je tožnik sam pripravil in podpisal. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da tožnik med misijo ni ugovarjal po službeni poti oziroma izpostavil kršitve pravice počitka. To namreč ne pomeni, da ne more v tem sporu dokazovati kršitve pogodbe o zaposlitvi na račun nezagotovljenega tedenskega počitka oziroma več opravljenega dela na račun dnevnega počitka.

16. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik s podpisovanjem evidenc zavajal toženko, da bi si zagotovil sodno varstvo v tem odškodninskem sporu. Pravilnost dokazne ocene glede neverodostojnosti evidenc namreč dodatno potrjuje to, da se je toženka v postopku neuspešno sklicevala na ureditev v SOP: Rutina za pripadnike SVNKON ... KFOR v delu, ki določa delovni čas od ponedeljka do petka praviloma med 8. in 12. uro ter med 14. in 18. uro, v soboto med 8.30 in 12. uro ter med 14. in 18. uro, in da je nedelja praviloma namenjena počitku. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je namreč tožnik dokazal, da so vojaški policisti zaradi večernega obhoda gostinskih lokalov, ki so bili med tednom odprti do 23.00 ure, v petek in soboto pa do 23.30 ure, ter obhodov nastavitvenih objektov, z delom zaključili približno ob 24.00 uri, v petek in soboto pa ob 00.30 uri, torej bistveno kasneje, kot je določal SOP.

17. Glede na vse obrazloženo tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da so izpovedi tožnika in prič usklajene in vnaprej pripravljene, da jih sodišče prve stopnje ni kritično dokazno ocenilo, da je ocena dokazov pristranska, površna in se je ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik na dneve, ki so bili evidentirani kot prosti, ni bil prost. Ključna je ugotovitev, da je moral vsak dan opravljati zadolžitve vojaške policije. Delovni dan vojaških policistov oziroma tožnika se je po ugotovitvi sodišča prve stopnje začel ob 8.00 uri zjutraj, ko so opravili primopredajo ter se nato odpravili izvajat redne delovne naloge policije. Ena patrulja je odšla na teren, druga pa je ostala v bazi v G. (Kosovo), pri čemer je prav tako izvajala vse redne delovne naloge znotraj baze oziroma tam, kjer so jo potrebovali. Zaradi količine dela je morala tudi ta patrulja, ki je bila v pripravljenosti, redno izvajati vse redne policijske kontrole v bazi oziroma na drugi lokaciji v času, ko je bila druga na terenu. Delo vojaških policistov oziroma tožnika se ni zaključilo ob 18.00 uri, temveč so vsak dan vsi vojaški policisti zvečer opravljali obhode gostinskih lokalov in nastanitvenih objektov. Z navedenim delom so pričeli ob zapiranju gostinskih lokalov, in sicer ob petkih in sobotah ob 23.30 uri, druge dni v tednu pa ob 23.00 uri. Po obhodu gostinskih lokalov (ki je trajal okoli pol ure) je sledil še obhod nastanitvenih objektov. Kot je izpovedal tožnik, so z delom tako zaključili šele okoli 00.30 ure zjutraj ob petkih in sobotah, okoli 24.00 ure pa ostale dni v tednu. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik že zaradi izvajanja vsakodnevnih večernih obhodov gostinskih lokalov in nastanitvenih objektov na misiji ni imel prostih dni v trajanju 24 ur neprekinjeno, niti počitka v trajanju 11 ur nepretrgano med dvema zaporednima delovnima dnevoma, oziroma da je na račun dnevnega počitka opravil več dela v trajanju vsakokratnih treh ur (delo treh ur in pol ob petkih in sobotah na odločitev o višini tožbenega zahtevka ne vpliva, kar je bilo obrazloženo že k pritožbi tožnika).

18. Ker je torej za vsak dan ugotovljeno, da je tožnik opravljal obhode gostinskih lokalov in nastanitvenih objektov in tudi časovni obseg tega dela, ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni za vsak dan konkretno in po urah ugotovilo, kaj je tožnik delal. V zvezi s tem je zato neutemeljeno očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodba ne imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma naj bi bila odločitev v nasprotju z listinami v spisu.

19. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so morali štirje vojaški policisti nadzorovati 350 slovenskih pripadnikov, kar jim je onemogočalo počitek, ter da je tudi patrulja, ki naj bi bila v pripravljenosti, dejansko izvajala vse naloge vojaške policije, niso utemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik tisti, ki je bil zadolžen za organiziranje dela vojaških policistov in da bi moral poskrbeti za počitek vseh štirih vojaških policistov. Ker so naloge opravljali na podlagi ukaza nadrejenega C. C., ki je zahteval nadzor gostinskih lokalov in nastanitvenih prostorov v večernih urah, saj je bila njihova dolžnost, da zagotovijo javni red in mir, tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik naloge izvajal samoiniciativno in da je sodišče izpoved C. C. upoštevalo le selektivno. V zvezi z njegovo izpovedjo je bistveno, da je jasno potrdil, da je dal ukaz za obhode nastanitvenih objektov, da pa se v tožnikovo delo ni vmešaval in ga ni opozoril, da mora vsem vojaškim policistom zagotoviti dnevni počitek. Pritožbena navedba, da je C. C. izpovedal, da ni zahteval, da se obhodi izvajajo vsakodnevno, ni odločilna, saj glede tega tožniku tudi ni dal jasnega navodila oziroma ukaza, da se obhodi ne smejo izvajati vsak dan.

20. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prezrlo izpoved B. B., poveljnika nacionalnega podpornega elementa, da ni bilo potrebe, da bi večerni obhod opravljali štirje vojaški policisti. B. B. je namreč izpovedal, da je z vojaškimi policisti in tožnikom sodeloval bolj malo, da so se sicer videvali, službeno pa niso sodelovali, prav tako tudi, da ni vedel, kakšne so bile konkretno tožnikove naloge. Zato je sodišče utemeljeno upoštevalo tožnikovo izpoved, da je bilo potrebno obhode izvajati z vsemi štirimi policisti, kar je tudi ustrezno obrazložilo s tem, da se je tako policistom zagotovila večja stopnja varnosti, kot če bi to izvajala le dva vojaška policista. Glede na to tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da bi tožnik kot vodja skupine lahko delo razporedil tako, da bi zagotovil počitek tako sebi, kot tudi svojim trem podrejenim vojaškim policistom (npr. tudi tako, da bi le dva vojaška policista izvajala večerne obhode). Ker je C. C. izpovedal, da so se obhodi nastanitvenih objektov izvajali in da je vojaška policija na misiji izpolnila svoje naloge, pritožba neutemeljeno izpostavlja izpoved B. B., da sam ni nikoli opazil, da bi vojaška policija izvajala nadzor bivalnih prostorov.

21. Ne držijo pritožbene navedbe, da vojaškim policistom ni bilo treba izvajati nalog nadzora nastanitvenih objektov, ker naj bi iz izpovedi B. B. izhajalo, da so za nadzor vojaške discipline v nastanitvenih objektih skrbeli nadrejeni poveljniki, podčastniki in častniki ter vodje skupin, in ne vojaška policija. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so poleg C. C. (kar je obrazloženo zgoraj) tudi vse priče potrdile, da so večerne obhode vsak večer morali opravljali tudi vojaški policisti.

22. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke, da je življenje na vojaški misiji prilagojeno pravilom misije, varnosti pripadnikov, vojaški hierarhiji, zato je pravica do tedenskega počitka temu prilagojena. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, katere so bile delovne obveznosti tožnika na misiji, ki so mu onemogočale izrabo počitka oziroma predstavljajo na ta račun več opravljeno delo, in na te ugotovitve oprlo svojo odločitev. Bistveno je, da odločitve ni oprlo na pravila reda in obnašanja (ki se zahtevajo v takšnih sredinah, kot je vojaška baza) in ki ne pomenijo delovnih obveznosti oziroma kršitve pravice do počitka, o čemer obstaja obsežna sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (npr. postroj, pripravljenost, ki ni aktivirana, nošenje orožja, krajši sestanki o nalogah prihodnjega dne, raznašanje vode ...).2

23. Zmotno je sklicevanje pritožbe na sodbo Sodišča EU št. C-742/19. V njej je sodišče presojalo, katere so tiste dejavnosti v okviru opravljanja vojaške službe, kjer se Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 3. 2003 o določenih vidikih delovnega časa ne uporablja.

24. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zatrjevane specifične razmere na obravnavani misiji v smislu povečanih kršitev vojaške discipline (prekomerno uživanje alkohola) ne predstavljajo takih izrednih okoliščin, zaradi katerih bi bila toženka dolžna tožniku zagotoviti potrebni počitek le v trajanju, kot so to dopuščale razmere na misiji.

25. Pritožba neutemeljeno nasprotuje načinu izračuna odškodnine za več opravljeno delo na račun dnevnega počitka. Ker je tožnik upravičen do odškodnine glede na dejanske ure več opravljenega, a neplačanega dela, pritožba nepravilno navaja, da urna postavka, ki je izračunana ob upoštevanju tožnikove plače in povprečne mesečne obveznosti 174, ni pravilna.

26. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na drugačne odločitve oziroma stališča sodišča prve stopnje v nekaterih drugih nepravnomočnih zadevah (IV Pd 458/2019, IV Pd 585/2019), saj sodišče prve stopnje v tem sporu nanje ni bilo vezano.

27. Ker s pritožbama tožnika in toženke uveljavljani razlogi niso utemeljeni, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter stroškovno odločitev (353. člen ZPP).

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta sami svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor tožnika na pritožbo toženke ni prispeval k razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, tožnik krije sam tudi te stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Podobna stališča izhajajo iz sklepa VIII Ips 45/2021 z dne 28. 6. 2022. 2 Prim. odločbe VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 32/2019, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 22/2020, VIII Ips 40/2020 idr.