Jedro

Vrednost spornega predmeta po nasprotni tožbi in pravica do revizije in dovoljenost revizije zoper sklep o stroških postopka.

Izrek

Revizija se zavrže. Zahteva za povrnitev stroškov revizijskega odgovora nasprotne tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da imata tožnika za gospodarsko izkoriščanje parcele 211/8 služnostno pravico hoje in vožnje s traktorjem s prikolico in manjšimi vozili po parceli 200/22, vložna št. 358 k.o..., ki je v solasti tožencev, in sicer za vsakega do 1/2 v celotni dolžini in širini 2,5 m. Sodišče prve stopnje je nadalje ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je navedena služnostna pravica prenehala ter zato prepovedalo nasprotnima tožencema poseganje v lastninsko pravico nasprotnih tožnikov. V preostalem delu je sodišče tožbena zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank zoper odločitev o glavni stvari.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo nasprotna toženca zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji predlagata, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Izpodbijata odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku in stroškovni izrek.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (375. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Nasprotna tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni dovoljena.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v premoženjskih sporih, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT. ZPP se uporablja za vse zadeve, v katerih je bila prvostopenjska odločba izdana po uveljavitvi tega zakona. Zakon je začel veljati 14.07.1999, sodba prve stopnje pa je bila izdana 17.10.2000. Nasprotna tožena stranka izpodbija odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku. Nasprotna tožba je bila vložena 22.05.1998. V njej nasprotna tožeča stranka ni navedla vrednosti spornega predmeta.

Vrednost je prvič navedla v pritožbi zoper sodbo, ki je bila pozneje razveljavljena (sodba z dne 15.06.1999, opr. št. P 236/97), in sicer 167.500,00 SIT. Sodišče prve stopnje je v uvodu svoje sodbe navedlo kot vrednost spornega predmeta za nasprotno tožbo 67.500,00 SIT, medtem ko te vrednosti v drugostopenjski sodbi ni. V reviziji in odgovoru na revizijo stranki navajata kot vrednost spornega predmeta 100.000,00 SIT.

Ne glede na to, ali bi bila označitev vrednosti v navedenih vlogah in sodbi sploh pravočasna (drugi odstavek 40. člena in drugi odstavek 186. člena ZPP iz leta 1977), revizijsko sodišče ugotavlja, da nobena od navedenih vrednosti ne presega 1.000.000,00 SIT. Zato revizija zoper odločitev o glavni stvari ni dovoljena.

Nedovoljena je tudi revizija zoper izrek o pravdnih stroških. Po 384. členu ZPP sicer stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar le, če je bil postopek z njim pravnomočno končan. Stroškovni izrek ne sodi med takšne sklepe. Ne glede na to pa je za dovoljenost revizije zoper odločitev o stranskih terjatvah, kamor sodijo tudi pravdni stroški (primerjaj 39. člen ZPP), odločilno, da mora biti dovoljena zoper odločitev o glavni stvari.

Nedovoljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče po 377. členu ZPP zavreči. O stroških revizijskega postopka nasprotne tožene stranke revizijsko sodišče ni odločalo, ker stroškov tega postopka revident ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP). Stroškov revizijskega odgovora pa revizijsko sodišče nasprotni tožeči stranki ni priznalo, ker odgovor na nedovoljeno revizijo, v katerem ta stranka predlaga njeno zavrnitev, ni bil potreben (155. člen ZPP).