Jedro

Protipravnost je objektivni element motenja posesti in je odločilnega pomena v sporih zaradi motenja posesti, saj se posest lahko moti le z dejanji, ki nasprotujejo pozitivnim predpisom in pravnemu redu oziroma z dejanji in ravnanji, za katera pravni subjekt nima pooblastila, temelječega na obstoječi pravni podlagi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje in tudi v bodoče omogočiti nemoteno dobavo pitne vode preko obstoječega vodovnega sistema, ki se napaja iz vodovodnega izvira „izvir“, za potrebe stanovanjskega objekta na naslovu Ž., parc. št. 369, k.o. X. in na naslovu R., parc. št. 3793, k.o. X.. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 749,40 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP). Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni presojalo sorazmernosti ukrepa tožene stranke s težo posega v ustavno pravico do zasebne lastnine tožeče stranke, zato izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in je obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je sorazmernost spornega ukrepa prekinitve dobave pitne vode ocenjevalo zgolj z vidika podzakonskih aktov, kar pa ni pravilno. Prekinitev dobave vode, predstavlja poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine, kar izhaja tudi iz sklepa I Cp 1286/2004 z dne 6. 10. 2004. Opozarja, da tožečim strankam ni mogoče naprtiti posledic, če tožena stranka do vodnega sistema „izvir“ ne vzdržuje več. Zmotna in protispisna je obrazložitev izpodbijanega sklepa, da naj bi bila v upravnem postopku z dokončnimi in pravnomočnimi odločbami tudi S. Š. odrejena priključitev stavbe na javni vodovod. Prvostopenjsko sodišče nepravilno utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka s sklicevanjem na odločbe o priključitvi na novo javno vodovodno omrežje, saj te odločbe v nobenem primeru ne morejo biti podlaga za sporno motilno dejanje – popolno prekinitev dobave pitne vode. Opozarja tudi na neustreznost obveščanja; obvestili iz leta 2009 sta nerelevantni, ker je do spornega motilnega dejanja prišlo v letu 2012, pa tudi javnega poziva v Posavskem obzorniku ni mogoče šteti za zakonsko podlago, ki bi lahko predstavljala temelj motilnega dejanja v smislu tretjega odstavka 33. člena SPZ. Izpostavlja, da posestnik v primeru motenja posesti nima pravnega varstva zgolj v primeru, če odvzem posesti temelji na zakonu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter v celoti ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo podala odgovor. V odgovoru pritrjuje stališčem, argumentaciji in pravnim naziranjem sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje celotno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter ni zagrešilo zatrjevanih kršitev določb postopka.

6. V skladu z določbo prvega odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (2) (v nadaljevanju: SPZ) daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Posestnik pa v skladu z določbo tretjega odstavka 33. člena SPZ nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu.

7. V obravnavani pravdi zaradi motenja posesti tožeča stranka zatrjuje, da je tožena stranka 28. 3. 2012 prekinila dobavo pitne vode iz vodovodnega vira „izvir“. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da zatrjevano motilno dejanje ni bilo samovoljno in protipravno. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno presojalo sorazmernost ukrepa tožene stranke z zasledovanim ciljem. Pojasnilo je, zakaj raba pitna voda iz spornega vodnega vira ni dopustna in se sklicevalo na 22. člen Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (v nadaljevanju: Pravilnik), 8. člen odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Brežice (3) (v nadaljevanju: Odlok). Odločba Ustavne sodišča UP-156/98, na katero se sklicuje tožeča stranka, obravnava bistveno drugačno situacijo in za obravnavani primer ni uporabljiva. V citirani zadevi je namreč šlo za prekinitev dobave vode, do katere je prišlo zaradi neplačevanja dobavljene vode drugih oseb, ki so bivale v isti stavbi. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka ravnala v skladu z zakonodajo. Oskrba s pitno vodo je na podlagi 149. člena Zakona o varstvu okolja obvezna občinska gospodarska javna služba varstva okolja. Zakon o gospodarskih službah v petem členu določa, da je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi javnimi službami, obvezna, če zakon ali na njegovi podlagi izdan dopis za posamezne primere ne določa drugače. Tudi prej citirani pravilnik zavezuje lastnika stavbe, da mora zagotoviti izvedbo priključka stavbe na sekundarni vodovod, če se objekt nahaja na poselitvenem območju, kjer se zagotavlja oskrba s pitno vodo s storitvami javne službe.

8. Tožeči stranki je tožena stranka omogočila, da se priključi na javni vodovod, kar je bila tožeča stranka, upoštevaje citirano zakonodajo, dolžna storiti. Tožeča stranka je bila tudi pravočasno obveščena o tem, da se bo prekinila distribucija oskrbe s pitno vodo iz starega vodovodnega sistema in da je treba urediti priklop na javno vodovodno omrežje. Zmotno je zato pritožbeno zatrjevanje tožeče stranke, da ne bi bili obvestili iz leta 2009 nerelevantni, ker je do spornega motilnega dejanja prišlo v letu 2012. Ravno ti dve obvestili izkazujeta, da je bila tožeča stranka pravočasno obveščena na spremenjeno oskrbo s pitno vodo. Zavzemanje tožene stranke, da tožeča stranka ne bi ostala brez pitne vode, pa nenazadnje izkazujeta tudi odločbi Medobčinskega inšpektorata, s katerim je bila toženi stranki odrejena priključitev na javni vodovod. Dejstvo, da odločba za S. Š. še ni dokončna in pravnomočna, je v obravnavani zadevi povsem irelevantno. Podlago za ravnanje tožene stranke med drugim predstavlja tudi prej citirani 5. člen Zakona o gospodarskih javnih službah, na katerega se sodišče prve stopnje sicer ni sklicevalo, skupaj z določbami prej citiranega pravilnika in odloka.

9. Po stališču sodne prakse je protipravnost objektivni element motenja posesti in je odločilnega pomena v sporih zaradi motenja posesti, saj se posest moti lahko le z dejanji, ki nasprotujejo pozitivnim predpisom in pravnemu redu oziroma z dejanji in ravnanji, za katera pravni subjekt nima pooblastila, temelječega na obstoji pravni podlagi (4). Prvostopenjsko sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj zatrjevano motilno dejanje ni samovoljno in protipravno, obenem pa je bila tožeči stranki dana možnost priklopa na javni vodovod, pri čemer je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi javnimi službami celo obvezna, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na sklep I Cp 1286/2004 z dne 6. 10. 2004, ki ni primerljiv z obravnavano zadevo, saj obravnava povsem drugačno situacijo.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, postopek na prvi stopnji in sklep sodišča pa tudi nista obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep. Odločitev ima podlago v 2. točki 365. člena ZPP.

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sama nositi pritožbene stroške. Ker je bil odgovor na tožbo nepotreben in ni prispeval k razjasnitvi zadevi, nosi tožena stranka stroške pritožbenega postopka sama (člen 154 v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami

(2) Ur. l. RS, št. 87 – 4360/2002

(3) Ur. l. RS, št. 40/2009

(4) Tone Frantar, Stvarno pravo, (Poglavje o posestnem varstvu)