Jedro

Če se spremenijo potrebe upravičenca, na podlagi katerih je bila preživnina določena, lahko sodišče na zahtevo upravičenca zviša z izvršilnim naslovom določeno preživnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je že določeno mesečno preživnino, katera je sicer bila valorizirana v znesku 98,45 EUR mesečno, zvišalo na znesek 120,00 EUR mesečno. Ugotovilo je namreč, da so nastopile spremenjene razmere glede preživninskih potreb tožnice, katera je študentka stara 24 let, ker ne more živeti pri starših, mora živeti sama in ima zato povečane višje stroške za svoje preživljanje, kot pa jih je imela v času, ko je sodišče prve stopnje določilo preživnino zanjo, to pa je bilo v letu 1997. Tožnica živi sama, nihče drug ji ne prispeva k njenemu preživljanju, razen tožene stranke in to le v znesku 98,00 EUR. Na drugi strani je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se razmere na strani toženca spremenile v toliko, da mora plačevati poleg preživnine za brata tožnice še preživnino za tri otroke, katere pa ima z I. K. Zaradi povečanja preživninskih obveznosti zato ni v celoti sledilo zvišanju preživnine na zahtevanih 200,00 EUR, vendar pa je na drugi strani ugotovilo, da ima toženec nepremično premoženje, da zato le delno zvišanje preživnine ne bo ogrozilo njegovo preživljanje in da bo tudi tako zvišana preživninska obveznost do skupnih otrok toženca in D. Ž. pravično razdeljeno med oba starša. O pravdnih stroških je odločeno na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec po svoji pooblaščenki. Po mnenju pritožbe bi tožnica lahko živela doma, saj je prej že živela doma in se je kljub eni sobi lahko učila doma, tudi v primeru pa če je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstvo, da se je tožnica morala odseliti od toženca, pa je sodišče vseeno zmotno ugotovilo dejansko stanje, da ne živi sama, temveč da živi skupaj z D. B., kar pomembno vpliva k stroškom tožeče stranke. Ta priča je zdrava in mlada oseba, torej sposobna pridobivati dohodke, zato lahko prispeva za stroške stanovanja, ker živita skupaj s tožečo stranko, ne glede na to, v kakšnih odnosih sta. Tožeča stranka razpolaga tako z osebnim vozilom kot z motorjem, kar je sposobna vzdrževati in zato očitno še dela in je zatorej zamolčala svoje prihodke. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede stroškov tožeče stranke zmotno in nepopolno in v previsoki meri ugotovilo. Tožnica ima sedaj socialno pomoč, štipendijo in subvencionirano stanovanje. Poleg tega pa zaradi specifičnosti opravljanja izpitov in možnosti lastne organizacije časa, ki bo porabljen za učenje, ima tudi možnost pridobivanja dodatnega zaslužka. Sodba vsebuje le navedbe, da so se povečali stroški tožeče stranke, vendar ne vsebuje razloge o tem, zakaj so se povečali in zaradi česa so se povečali. Prav tako bi morala mati tožnice plačevati več kakor samo 10,00 EUR. Z izpodbijano sodbo je sodišče neenakomerno obravnavalo otroke tožene stranke. Sodišče ni pravilno ugotovilo povečanje potreb tožeče stranke. Glede na trditev tožeče stranke, da vse te stroške zmore plačevati, je sodišče napačno presodilo dejansko stanje, da tožeča stranka potrebuje višjo preživnino, saj iz tega izhaja, da je ne potrebuje. Tožeča stranka je stara 24 let, pa še vedno obiskuje 1. letnik višje šole. Tožnica bi morala zahtevati zvišanje preživnine tudi od matere, podana je tudi kršitev pri določitvi stroškov postopka. Predlaga, da se sodba razveljavi in se tožbeni zahtevek, zavrne kot neutemeljen.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob reševanju pritožbe tožene stranke, že pri pregledu pritožbenih navedb ne izhaja trditev tožene stranke, da ne bo zmogel plačevati za 20,41 EUR zvišano preživnino, kar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bo zmogel, glede na dejstvo, da poseduje nepremičnine večjih vrednosti, pa tudi premičnine, s katerimi lahko ustvarja določen dohodek. Pritožba se omejuje zgolj na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s povečanimi potrebami tožeče stranke, katere je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato, ker pritožba v nobenem delu ne omenja, da pritožnik te, le nekoliko zvišane preživnine ne bo zmogel plačevati, se pritožba izkaže za neutemeljeno. Toženec je do sedaj preživninske obveznosti poravnaval na takšen način, da je preko preživninskega sklada oziroma v izvršilnih postopkih bil primoran prodajati nepremično premoženje, česar pa mu ne bi bilo potrebno, če bi preživnine za otroke redno plačeval tudi z lastno prodajo premoženja, ne pa v izvršbi, kjer se doseže nižja cena za nepremičnine. Glede povečanih preživninskih potreb tožnice, pa je sodišče prve stopnje v tej zvezi pravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovilo, da je od določitve preživnine, pa do ponovnega odločanja preteklo daljše časovno obdobje in da ima sedaj tožnica kot 24-letna študentka, katera ne more živeti ne pri očetu, ne pri materi, znatno povečane preživninske stroške, kot jih je imela, ko je še živela pri svojem očetu. Očitno, zaradi nerazumevanja z očetom pri njemu ne more prebivati, zato si je morala najeti stanovanje, za katerega sicer plačuje subvencionirano najemnino. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da bi tudi B. moral prispevati k stroškom bivanja, se pritožbeno izkaže za neutemeljeno, saj sodišče po izvedenem dokaznem postopku ni ugotovilo, da bi bil D. B. v izvenzakonski skupnosti s tožnico. Iz spisovnega gradiva izhaja, da ima zaradi ureditve razmer določeno podstanovanjsko pravico, vendar je brezposeln in je prejemnik denarne socialne pomoči, ni lastnik nobenih nepremičnin in nima registriranega motornega ali priklopnega vozila. V tej zvezi je tako sodišča prve stopnje, dejansko stanje pravilno ugotovilo.

6. Sodišče prve stopnje ni v celoti priznalo vseh preživninskih potreb kot jih je navedla tožeča stranka. Ugotovilo je, da za zadovoljevanje njenih rednih potreb znašajo njeni stroški okrog 450,00 EUR mesečno. Glede premoženjskih razmer tožnice pa je sodišče ugotovilo, da znašajo njeni mesečni prejemki v višini 298,49 EUR, torej ostane nepokritih obveznosti za okoli 150,00 EUR. Po zaključku sodišča druge stopnje, ocenjene preživninske potrebe v višini 450,00 EUR niso pretirane, in si tako torej tožnica tudi z okoli 20,00 EUR zvišano preživnino ne bo mogla bistveno izboljšati svojih preživninskih potreb, katere pa so se dejansko spremenile, glede na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve. Zato je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 132 ZZZDR, da lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z že izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je prišlo do zvišanja življenjskih potreb tožeče stranke, po drugi strani je ugotovilo, da tožnica nima več možnosti dodatnega zaslužka in da sicer redno opravlja svoje študijske obveznosti. Glede na tako ugotovljene spremenjene preživninske potrebe, bi sodišče lahko določilo še višjo preživnino, ki bi jo bil dolžan plačevati toženec, saj je mogoče zaključiti, da je tožnica najstarejša med vsemi otroki in da torej potrebuje največ sredstev za vsakodnevno preživetje. Pritožbene navedbe v tej zvezi, glede neenakega obravnavanja otrok, tako niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da mati tožnice ni sposobna plačevati višjo preživnino, saj je tudi sama praktično brez sredstev za preživljanje.

7. Glede na obrazloženo, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se preživninske razmere pri tožeči stranki spremenile, in so se torej zvišale in znašajo sedaj 450,00 EUR mesečno, je pravilna odločitev, da je poseglo v že pravnomočno določeno preživnino in je le-to minimalno zvišalo. Kot je že povedano, iz pritožbenih navedb tožene stranke ne izhaja, da toženec tako zvišane preživnine z dejavnostmi, katere je opisalo sodišče prve stopnje, ne bo zmožen plačevati. Vsa pritožba je usmerjena v to, da je sodišče prve stopnje v previsoki meri odmerilo in ovrednotilo vsakodnevne stroške za bivanje tožeče stranke, da bi se morala odpovedati določenim ugodnostim, na kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno odgovorilo, da bi tudi D. B. moral prispevati za preživljanje tožnice oziroma vsaj k njenim stroškom, kar sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Sodišče je torej obrazložilo, zakaj je le neznatno povečalo preživnino, katero bo od sedaj naprej moral plačevati toženec. Sodišče je tudi pojasnilo, zakaj ne more mati plačevati večje preživnine, na drugi strani pa sodišče druge stopnje ponovno poudarja, da toženec v pritožbi ne podaja takšnih pritožbenih navedb da tako zvišanje preživnine, za nekaj več kot 20,00 EUR, ne bo sposoben plačevati.

8. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na to ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Pravilna je tudi odločitev o stroških, nastalih na prvi stopnji, saj se je v tej zvezi sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 413. člena ZPP, po katerem v postopku z zakonskimi spori ter v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku. Ta standard je tudi sodišče prve stopnje pravilno zapolnilo.

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).