Jedro

Če je v pravilniku delodajalca določeno, da je hujša kršitev delovnih obveznosti "storitev ali poskus storitve kaznivega dejanja na delu", mora biti, če je bilo dejanje storjeno, to ugotovljeno s pravnomočno sodbo sodišča. Pomemben vpliv na izbiro disciplinskega ukrepa imata višina škode (vrednost prisvojene stvari), ki je bila povzročena delodajalcu in morebitne olajševalne okoliščine, ki jih mora ugotoviti sodišče.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Senat Disciplinske komisije (v nadaljevanju: DK) tožene stranke je z odločbo z dne 11.5.2001 na podlagi 28. točke 23. člena ("Storitev ali poskus storitve kaznivega dejanja na delu") Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke (v nadaljevanju: Pravilnik) izrekel tožnici disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker je storila hujšo kršitev delovnih obveznosti s tem, "da je dne 11.12.2000 med 15,15 uro in 20,25 uro vzela vrečko mila iz milnika v ženskem stranišču v prvem nadstropju stare stavbe šole." V zvezi z okoliščinami kršitve je DK ugotovila, da "je bil bistveno otežen delovni proces v šoli, .... zaradi česar je bilo bistveno oteženo delovanje šole. Zaradi neprestanih tatvin je bilo slabo delovno vzdušje. Otežen je bil pedagoški proces v šoli .... "Svet šole (v nadaljevanju: SŠ), kot drugostopni organ, je s sklepom z dne 4.6.2001 tožničin zagovor zavrnil. Na drugi strani obrazložitve sklepa (za katere vsebino ni jasno, ali gre za navedbe v ugovoru ali za ugotovitve SŠ) je navedeno: "DK šteje, da je bil delovni proces bistveno otežen, saj so morale delavke šole neprestano kontrolirati izginevanje vreč in je bilo zaradi tatvin slabo delovno vzdušje. Navedene okoliščine ni mogoče upoštevati kot kvalifikatorne okoliščine, saj je bila delavki očitana le enkratna kršitev, ki naj bi bila storjena dne 11.12.2000." Na peti strani obrazložitve pa je navedeno: "Drži, da je delovni proces bistveno otežen, če je potrebno izvajati ukrepe kontroliranja in 'zasledovanja', saj se tako nedvomno poslabšajo odnosi med zaposlenimi in je v takem ozračju delo bistveno oteženo". Ugotovljeno je tudi, "da se lahko začne epidemija med otroki ....da bi dejanje delavke lahko imelo za šolo hude posledice ....da je obstajala nevarnost povzročitve večje škode in da so bili delavki izrečeni disciplinski ukrepi za različne kršitve delovnih obveznosti ..." Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnice ugodilo, izpodbijana sklepa razveljavilo in ji priznalo pravice iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je prejšnji DK pretekel mandat, novo izvoljena DK pa ni ponovno izvedla dokazov, ki so bili pomembni za odločitev. S tem je bilo kršeno načelo neposrednosti. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

To sodišče je s sodbo VIII Ips 158/2005 z dne 11. oktobra 2005 revizijo tožene stranke zavrnilo. Ugotovilo je, da je po sodni praksi treba določbe postopka pri delodajalcu šteti kot določbe materialnega prava. Ni torej mogoča analogna uporaba določbe 302. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP). Z dokaznim sklepom na seji nove DK so dokazi, ki jih je izvedla prejšnja DK, pridobili značaj dokazov in je bilo na njihovi podlagi pravno pravilno odločeno. Iz obrazložitve sklepa SŠ je Vrhovno sodišče (v nadaljevanju: VS) sklepalo, da posebne (kvalifikatorne) okoliščine niso bile ugotovljene, kar pomeni, da ni bilo pogojev za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: US) je z določbo, Up-1262/05 z dne 14.9.2006 sodbo VS razveljavilo, ker je ugotovilo, da so bile v odločbah tožene stranke ugotovljene posebne (kvalifikatorne) okoliščine in da z odločitvijo bila VS kršena določba 22. člena Ustave Republike Slovenije. Zadevo je vrnilo VS v novo sojenje.

VS je ponovno obravnavalo revizijo tožene stranke, v kateri je ta sodbo sodišča druge stopnje izpodbijala "iz razlogov 370. člena ZPP". Predlagala je razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da v tem, da so bili na prejšnji DK izvedeni dokazi na seji nove DK prebrani, ni bilo kršeno načelo neposrednosti in da je bil zmotno razlagan 302. člen ZPP. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo in se tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb, je pa tudi ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. DK ni bila nepravilno sestavljena. Sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da so nepravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila seznanjena s posebnimi (kvalifikatornimi) okoliščinami. Te okoliščine je na seji DK dne 17.1.2001 zatrjeval predlagatelj postopka, zastopnik tožnice pa jim je ugovarjal. Na disciplinski obravnavi na SŠ dne 11.5.2001 niso bile zatrjevane nobene nove posebne okoliščine.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, ki jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji, ki so določeni v 367. členu ZPP, in zaradi razlogov, ki jih določa 370. člen ZPP. Po 371. členu ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Navedena določba 371. člena ZPP nalaga revidentu, da določno navede, katere revizijske razloge uveljavlja, v katerem delu izpodbija pravnomočno drugostopno sodbo in da svoje razloge tudi utemelji. Iz navedb v reviziji na drugi in tretji strani, kjer revidentka uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena, prvi odstavek 339. člena ZPP), izhaja, da se te navedbe nanašajo na postopek pred organi tožene stranke, torej na uporabo materialnega prava. Ker torej ta revizijski razlog ni obrazložen, revizijske navedbe pa se ne nanašajo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v zvezi s tem revizijskim razlogom sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. V zvezi z načinom izvajanja dokazov na seji DK je to sodišče v sodbi, VIII Ips 158/2005 z dne 11. oktobra 2005, ugotovilo: "Pravilno oblikovana DK je na seji dne 11.5.2001 (zapisnik - listina B22) sprejela sklep, da bo prebrala zapisnike o zagovoru tožnice, o zaslišanju prič in o izvedbi drugih dokazov, ki so bili izvedeni na seji DK (ki ji je potekel mandat) z dne 17.1.2001. Pravilno vabljena tožnica se seje DK ni udeležila. S tem se je sama odrekla možnosti, da bi se izrekla o načinu izvedbe dokazov. Dokazi, ki so bili izvedeni na seji DK, ki ji je potekel mandat in ki zato niso imeli značaja dokazov, so s takim sklepom DK pridobili značaj pravno veljavno sprejetih izvedenih dokazov. Bili so torej veljavna podlaga za odločitev DK. Ugotovitve v izpodbijani sodbi, da izvedeni dokazi na seji nove DK niso imeli značaja dokazov in torej dokaznega gradiva in da je bilo kršeno načelo neposrednosti, so torej pravno zmotne. Odločitev disciplinskih organov je torej pravilna z vidika izvajanja dokazov in dokazne podlage za izrečeni disciplinski ukrep." US v zvezi s temi stališči v navedeni odločbi ni imelo pomislekov.

Na revizijski stopnji pa je v ponovnem postopku ostalo odprto še vprašanje presoje posebnih (kvalifikatornih) okoliščin in morebitnih olajševalnih okoliščin, kot so določene oziroma izhajajo iz takrat veljavnih tretjega odstavka 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/90 in 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) ter 89. in 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR/90), kar vse sodi v uporabo materialnega prava.

V 58. členu Pravilnika je določeno, da se za disciplinsko kršitev, ki je bila izrečena tožnici, lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, če so za to izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 57. člena ("... povzročitev ali nevarnost povzročitve večje škode, ogrožanje ali nevarnost ogrožanja življenja in zdravja učencev in delavcev in drugih ljudi, bistveno oviranje delovnega procesa posebej pa pedagoškega procesa v šoli, kako drugače bistveno oteženo delo šole."). V izpodbijanem sklepu SŠ so te okoliščine navedene, vendar obrazložitev ni jasna, ker na drugi strani obrazložitve sklepa SŠ ugotavlja, da posebnih (kvalifikatornih) okoliščin ni, poznejša utemeljitev pa kaže, da bi naj SŠ ugotovil, da so te okoliščine podane. Sodišče prve stopnje se je do teh okoliščin opredelilo na sedmi in osmi strani obrazložitve. Ugotovilo je, da s temi okoliščinami tožnica ni bila seznanjena in da bi morale biti navedene v zahtevi za začetek disciplinskega postopka. Ugotovilo je tudi, da je zaradi kraje ene vrečke mila navajanje posebnih okoliščin pretirano. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da posebne (kvalifikatorne) okoliščine za odločitev niso bistvene (tretja stran obrazložitve), ker zaradi nepravilnega izvajanja dokazov na DK izpodbijani odločitvi nista zakoniti. Sodišče druge stopnje torej v izpodbijani odločbi ni odgovorilo na bistveno vprašanje o navedenih okoliščinah in je že samo zaradi tega izpodbijana sodba nepravilna.

Vrednost in količina mila, ki si ga je prisvojila tožnica, nista bila ugotovljena v izpodbijanih odločbah tožene stranke, pa tudi ne v sodbah sodišč druge in prve stopnje. Iz listinskih dokazov (listine, ki se nanašajo na kazenski postopek: B 19, 20, 23 in zapisnika na list št. 118 in 123 spisa) bi naj izhajalo, da je bila vrednost mila 800,00 SIT. Ta ugotovitev lahko pomembno vpliva na odgovor na vprašanje, ali so zaradi morebitne majhne vrednosti prisvojene stvari podane posebne (kvalifikatorne) okoliščine za izrek najhujšega ukrepa, ki so navedene v izpodbijanih odločbah.

Tožnici je bilo očitano, da je storila kaznivo dejanje na delu. Da je podan zakonit pogoj za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja zaradi storitve kaznivega dejanja, je bistveno, da organi delodajalca v izpodbijanih odločbah navedejo in utemeljijo, katero kaznivo dejanje bi naj bilo storjeno. Kvalifikacija, ki je v zvezi s tem navedena v Pravilniku ("Storitev ali poskus storitve kaznivega dejanja na delu."), pomeni, da mora biti s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je delavec storil kaznivo dejanje, da mu je utemeljeno izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja (tako v sodbah tega sodišča, VIII Ips 4/2004 in VIII Ips 330/2006). Organi tožene stranke, pa tudi sodišči druge in prve stopnje, niso ugotovili, ali je bila tožnica pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje. Tudi spisu priložene listine tega dejstva ne potrjujejo. V zvezi s kaznivim dejanjem je pomembna določba 14. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94, 23/99, v nadaljevanju: KZ), ki določa, da "ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki ima sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, je pa majhnega pomena." Kdaj je dejanje majhnega pomena, ureja navedena določna KZ V postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno, kako okoliščina, da je bila tožnica doslej trikrat v disciplinskem postopku, lahko vpliva na izbiro in izrek ustreznega disciplinskega ukrepa. Dne 12.11.1998 je bil tožnici izrečen ukrep javni opomin (listina B6), dne 31.5.1999 in 12.4.2000 pa ji je bil izrečen ukrep denarne kazni (listini B2 in B10). Ukrep, ki je naveden v listini B2, ji je bil izrečen zaradi malomarnega opravljanja dela in odklonitve dela, v ostalih listinah pa ni navedeno, kakšne / katere kršitve je tožnica storila, navedena pa je njihova kvalifikacija. V zvezi s tem je vprašljivo, ali je tožena stranka med posebnimi okoliščinami utemeljeno tudi navajala, da je bilo zaradi neprestanih tatvin slabo delovno vzdušje, tožnica pa glede na zbrane dokaze doslej zaradi tatvine ni bila v disciplinskem postopku.

Po navedenem revizijsko sodišče ugotavlja, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, zato je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje.

Sodišče prve stopnje bo moralo v dopolnjenem dokaznem postopku predvsem razjasniti vsebinsko nejasno obrazložitev v sklepu SŠ, ki je navedena zgoraj, ali je torej navedeni organ ugotovil, da so podane posebne (kvalifikatorne) okoliščine. Ugotoviti bo tudi vrednost mila, ki si ga je prisvojila tožnica oziroma preveriti, ali je podatek (800,00 SIT) točen. Glede na to bo treba presoditi, ali lahko, če je bila vrednost majhna ali celo neznatna, tatvina vpliva na razmerja in razmere pri toženi stranki v tolikšni meri, kot je to navedeno v izpodbijanih odločbah. Presoditi bo tudi, ali je glede na prejšnje kršitve, ki jih je storila tožnica, bil izrečen ustrezen ukrep. Zaradi določbe 28. točke 23. člena Pravilnika, po kateri je bilo kvalificirano tožničino dejanje, bo treba ugotoviti, ali je bila tožnica pravnomočno obsojena.

Ugotavljanje olajševalnih okoliščin je glede na določbe ZDR/90 uporaba materialnega prava. Te okoliščine sodišče ugotavlja kljub temu, da jih organi delodajalca v izpodbijanih odločbah niso ugotavljali.

Določbe ZTPDR je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.

O stroških revizijskega postopka je bilo odločeno na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP.