Jedro

Za priznanje azila ne zadostujejo splošne navedbe o razmerah v izvorni državi; s takšnimi navedbami ni mogoče izkazati razlogov, zaradi katerih se prosilec ne more varno vrniti v izvorno državo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2251/2000-14 z dne 14.2.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 18.10.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila prošnje tožeče stranke in njenih mladoletnih otrok A.K. in A.K. za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da morajo tožeča stranka in njena mladoletna otroka zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočnosti odločbe, ker niso izpolnjeni pogoji iz 2. niti iz 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (ZAzil), prošnja tožeče stranke pa temelji tudi na zavajanju oziroma zlorabi postopka zaradi lažne predstavitve razlogov, na katere se tožeča stranka sklicuje, in namernega uničenja potnega lista med postopkom.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je v predhodnem preizkusu ugotovilo, da je tožena stranka v postopku popolno in pravilno ugotovila dejansko stanje. Zato je odločilo brez glavne obravnave, tudi sicer pa te tožeča stranka ni zahtevala. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o preganjanju, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju ter da je strah tožeče stranke pred preganjanjem neutemeljen. Življenjske razmere, ki jih zatrjuje tožeča stranka (v tujini živi njen zakonec in je normalno, da se družina združi, kjerkoli je), pa tudi po presoji sodišča prve stopnje ne predstavljajo preganjanja v smislu ZAzil. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da fizična intergriteta ali varnost tožeče stranke ob vrnitvi v Iran ne bi bila ogrožena. Že iz podatkov upravnih spisov izhaja, da ni zadostnih razlogov za priznanje azila tožeči stranki na podlagi pogojev, ki jih za priznanje azila določata 2. oziroma 3. odstavek 1. člena ZAzil, tudi sicer pa temu v tožbi tožeča stranka ne ugovarja. Po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS stranke v upravnem sporu ne smejo predlagati dokazov, če so imele možnost predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Zato na odločitev sodišča v tem primeru ne morejo vplivati neizkazane tožbene navedbe, da naj bi tožeča stranka velikokrat poskusila izročiti toženi stranki dokazila (diplome), saj sodišče ne dvomi, da bi jih tožnik toženi stranki lahko poslal po pošti skladno z določbo 2. odstavka 64. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Tožbeni ugovor, da naj bi tožena stranka a priori dvomila v vsako navedbo tožeče stranke, izhajajoč iz domneve, da tožeča stranka ni vojaška oseba, ni utemeljen in je v nasprotju z obrazložitvijo odločbe, v kateri tožena stranka podrobno navaja razloge za zavrnitev prošenj za azil. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor v zvezi s presojo odgovora na vprašanje, kaj je to "variometer". V obravnavanem primeru ni pravno pomembno, ali je pomen tega izraza, ki ga je navedla tožena stranka po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (pravilno Slovarju tujk, F.V.), edini pomen ali ne, niti ni potrebna prisotnost izvedenca vojaške stroke za presojo odgovora tožeče stranke, da tega izraza ne pozna.

V pritožbi uveljavlja tožeča stranka vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je v upravnem postopku in upravnem sporu ostalo neugotovljeno, ali je tožeča stranka civilna ali vojaška oseba. Splošno znano je, da veljajo v islamskih državah, kamor sodi tudi Iran, strožji principi sankcioniranja ravnanja vojaških oseb. Zato jo je lahko utemeljeno strah pred preganjanjem in pred izvedbo sankcij zaradi nezvestobe vojaške osebe do države. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dokazov, katere je predložila neposredno sodišču prve stopnje. Te dokaze je uspela pridobiti šele po vložitvi tožbe. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na določbe 3. odstavka 14. člena ZUS. Ni res, da je bila tožeča stranka v postopku ustrezno pravno podučena o možnosti pošiljanja dokazov po pošti.

Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja iz podatkov upravnih spisov, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo izpodbijane odločbe pravilno in popolno ugotovljeno glede vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev. Da v obravnavnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 2. niti iz 3. odstavka 1. člena ZAzil, je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo tožeči stranki in utemeljeno zavrnilo vse tožbene ugovore. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v ugotovitvenem postopku podrobno presodila navedbe iz prošenj za azil in izjave tožeče stranke ter opravila tudi njihovo primerjavo z dokumenti mednarodnih organizacij. Svojo odločitev je podrobno obrazložila z vidika izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje azila, pri čemer pa odločujoč razlog za njeno odločitev ni vprašanje, ali je tožeča stranka civilna ali vojaška oseba, pač pa vprašanje, ali je bila tožeča stranka v svoji državi preganjana v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil oziroma ali obstojijo razlogi iz 3. odstavka 1. člena Zazil, zaradi katerih se ne more varno vrniti v izvorno državo. Glede teh vprašanj pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, ki je svojo odločitev oprla tudi na izjave tožeče stranke, da od 15.2.1998, ko naj bi bila izpuščena iz zapora, do odhoda iz Irana, torej do dne 18.2.2000, ni bila preganjana od iranskih oblasti; da je iz Irana odšla zato, ker naj bi predhodno odšel njen zakonec; da je pred odhodom uradno prepisala svoje premoženje na starejšega sina, ki je ostal v Iranu; da je neovirano odšla s potnim listom na svoje ime in z letalsko karto, ki jo je rezervirala dva dni prej pri turški agenciji, čez vse uradne kontrole na letališču. Ker za priznanje azila ne zadostujejo splošne navedbe o razmerah v Iranu, tožeča stranka s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti pri izkazovanju svojega strahu pred vrnitvijo v izvorno državo.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo presojo listin, ki jih je v upravnem sporu predložila tožeča stranka. Pri tem se je pravilno sklicevalo na določbo 3. odstavka 14. člena ZUS in pravilno presodilo, da tožeča stranka ni izkazala, da teh listin brez svoje krivde ni mogla predložiti v postopku do izdaje izpodbijane odločbe. Pritožbeni ugovor, da v tem postopku ni bila pravno podučena o možnosti pošiljanja dokazov po pošti, je neutemeljen. Z vabilom na zaslišanje z dne 5.7.2000, ki ji je bilo vročeno dne 17.7.2000, je bila seznanjena tudi s pravico in dolžnostjo predložitve dokazov, dne 16.7.2000 pa je sama v postopku podala pisno izjavo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 73. člena ZUS, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.