Jedro

Dejstvo, da je delodajalka tožencev tema naročila izvršitev določenega dela, samo po sebi ne izključuje tožencev kot motilcev: vkolikor sta se zavedala, da odkazano delo pomeni motenje tožnikove posesti ter da gre za samovoljno in protipravno dejanje, sta torej s svojim dejanjem posegla v tožnikovo posest. Dejstvo, da sta delovnem oziroma pogodbenem razmerju, bi utegnilo biti relevantno le pri presoji utemeljenosti restitucijskega dela zahtevka, ki je seveda za posestno tožbo kot dajatveno tožbo bistvenega pomena, saj se prav z njim uresničuje posestno varstvo. Vkolikor bi toženca po nalogu delodajalke tožniku odvzela posest stvar in bi bila ta v njeni posesti (prim. 71. čl. ZTLR), bi zoper njiju ne bil utemeljen restitucijski zahtevek. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za odvzem, temveč motenje posesti, nikakršnih ovir pa ni za ugoditev (ob predpostavki, da je utemeljen) prepovednemu delu zahtevka, ki je prav tako kot restitucijski dajatven.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka motila tožečo v soposesti predprostora na parc. št. 530/14 k.o. M. in posesti parcele št. 530/35 vl. št. 2077 k.o. M. ter da sta dolžna vrniti tožniku odvržene predmete na prvotno mesto, v bodoče pa se vzdržati takšnih ali podobnih dejanj; v primeru ponovitve pa naj bi se jima za vsako dejanje motenja določila denarna kazen 50.000,00 Sit. Tožeči stranki je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 62.775,00 Sit. Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče se je oprlo na izjavo edine priče M.Š. - delodajalke enemu od tožencev, ki je izjavila, da v vsakem konkretnem primeru izrecno naroči tožencema, kaj morata postoriti. Sodišče je njeno izjavo upoštevalo kljub ugotovitvi, da so v teku številni spori med to pričo in tožečo stranko. Priča torej ni nepristranska in toženca sta motenjsko dejanje storila po lastni volji in odločitvi.

Sodišče je spregledalo, da je motenjsko ravnanje tudi razmetavanje predmetov, ki so v lasti tožeče stranke po njenem zemljišču in hoja toženih strank po istem zemljišču kljub izrecni prepovedi tožeče stranke, torej da gre v konkretnem primeru za motenje posesti na zemljišču parc. št. 530/35 k.o. M. v lasti tožeče stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno graja uporabo materialnega prava s strani sodišča prve stopnje. To je namreč za napačno materialno pravno izhodišče vzelo 71. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki določa, kdo nima posesti in torej ne uživa posestnega varstva, ne pa, kdo je (ni) lahko motilec posesti.

Dejstvo, da je M.Š. kot delodajalka tožencev tema naročila izvršitev določenega dela, samo po sebi ne izključuje tožencev kot motilcev: vkolikor sta se zavedala, da odkazano delo pomeni motenje tožnikove (so)posesti ter da gre za samovoljno in protipravno (protipravnost je namreč objektivni element motenja posesti) dejanje, sta torej s svojim dejanjem posegla v tožnikovo (so)posest. Dejstvo, da sta v delovnem oziroma pogodbenem razmerju z M.Š., bi utegnilo biti relevantno le pri presoji utemeljenosti restitucijskega dela zahtevka, ki je seveda za posestno tožbo kot dajatveno tožbo bistvenega pomena, saj se prav z njim sploh uresničuje posestno varstvo. Vkolikor bi toženca po nalogu delodajalke tožniku odvzela posest stvar in bi bila ta v posesti M.Š. (prim. 71. čl. ZTLR), bi zoper njiju ne bil utemeljen restitucijski zahtevek. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za odvzem, temveč motenje (soposesti predprostora delavnice s prenosom določenih stvari iz delavnice na tožnikovo parc št. 530/35 in posesti parcele št. 530/35 s hojo po tej parceli kljub izrecni prepovedi), nikakršnih ovir pa ni za ugoditev (ob predpostavki, da je utemeljen) prepovednemu delu zahtevka, ki je prav tako kot restitucijski dajatven. Sodišče prve stopenje samo pravilno zaključuje, da se tožbo zaradi motenja posesti naperi proti tistemu, ki je posest odvzel, lahko pa tudi proti tistemu, v čigar korist je bilo motilno dejanje storjeno in ki ima stvar v posesti namesto tistega, ki jo je izgubil in je torej lahko pasivno legitimiran tudi tisti, ki sam ni odvzel stvari, ampak jo je pridobil od drugega - spregleda pa, da toženca nista pridobila nobene posesti, prav tako pa tudi ne M.Š., čeprav naj bi bilo dejanje storjeno po njenem naročilu.

Zaradi takšnega napačnega materialnopravnega izhodišča pa je ostalo dejansko stanje v postopku pred sodiščem prve stopnje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje relevantnih dejstev za odločitev v posestnem sporu niti ni ugotavljalo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijan sklep razveljavilo na podlagi določila 3. tč. 380. čl. Zakona o pravdnem postopku in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali so izpolnjeni vsi pogoji za posestno varstvo, torej ali je bil toženec soposestnik predprostora med staro in novo delavnico in parcele št. 530/35, vl. št. 35 k.o. M., ali je bil v svoji posesti moten na način, kot zatrjuje v tožbi, ali sta bila motilca toženca in ali gre za samovoljen in protipraven poseg v posest tožnika. Šele na podlagi tako ugotovljenih dejstev bo mogoče odločiti o uveljavljanem tožbenem zahevku.