Jedro

Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je bila kazen zaplembe premoženja A.V. st. izrečena na podlagi Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Ur. list DFJ, št. 40/45. Res je sicer, da iz 4. člena Zakona izhaja, da se sme konfiscirati samo imovina tiste osebe, ki je obsojena na kazen konfiskacije, vendar pa je pristojni organ v luči tedanjih družbenopolitičnih razmer sprejel avtentično tolmačenje 4. in 5. člena Zakona (Ur. list FLRJ, po katerem se, kadar je s kaznijo na konfiskacijo celokupne imovine obsojen oče, konfiscira celokupna imovina razen prinovka sinov v pokrajinah, kjer ta institut obstaja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom slenilo, da mora Republika Slovenija A.V. vrniti zaplenjeno premoženje (ob podržavljanju vl. št. 1695 k.o. K.) v obliki odškodnine v višini

23.942,34 DEM (12.248,91 EUR) v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan izdaje sklepa, in sicer v obveznicah RS, izdanih na podlagi Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplenjenega premoženja in Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja z obrestmi od 1.7.1992 do izdaje obveznic v višini vlog na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev v RS, od dneva izdaje obveznic do izročitve pa z obrestmi, kot jih določa citirana uredba. V delu, ki se nanaša na odločanje o vrnitvi vl. št. 1695 k.o. K. (ob podržavljenju), takrat v lasti A.V., se je izreklo za nepristojno in je predlog zavrglo.

Predlog za postavitev začasnega skrbnika A.V. ml. je zavrnilo.

Odločilo je še, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

Proti 2. točki izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil prvi predlagatelj A.V. ml., ki predlaga naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da se s stališčem sodišča prve stopnje ne strinja, saj bi v posledici izgubil pravico do vračila podržavljenega premoženja. Če se je sodišče že izreklo za nepristojno, bi moralo zadevo odstopiti v obravnavanje pristojnemu upravnemu organu. Predlagatelj je bil obsojen, in sicer mu je bila izrečena kazen zaplembe premoženja kot glavna kazen, kar je bilo možno na podlagi določb Zakona o vrstah kazni (Ur. list DFJ št. 48/45 in Ur. list FLRJ št. 66/46). Zaplemba je razvidna iz zaplembenega zapisnika Zp 375/45 z dne 5.3.1946. Družbena lastnina na nepremičnini vl. št. 1697 k.o. K. je bila vknjižena na podlagi zaplembenega postopka pod Zp 4000/46 zoper T.P., čeprav takrat ni bila več lastnica premoženja. Osnova za podržavljenje je bila sodba Vojaškega sodišča opr. št. Sod 1508/45 z dne 28.8.1995, s katero je bila izrečena kazen zaplembe premoženja njegovemu očetu.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z nosilnim razlogom sodišča prve stopnje, da je pravni naslov za vrnitev zaplenjenega premoženja v sodnem postopku po določilih Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list SRS, št. 17/78 - Ur.

list RS 59/2002, ZIKS) le razveljavljena kazen zaplembe premoženja, izrečena obsojenemu, saj temelji na napačni predpostavki, da je bila kazen zaplembe lahko izrečena samo za tisto premoženje, katerega lastnik je bil obsojeni, ne pa tudi zoper premoženje njegovega sina. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je bila kazen zaplembe premoženja A.V. st. izrečena na podlagi Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Ur. list DFJ, št. 40/45, objavljeno v knjigi Predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in zaplembah premoženja, ČZ Ur. list RS, Ljubljana 1992, stran 239). Res je sicer, da iz 4. člena Zakona izhaja, da se sme konfiscirati samo imovina tiste osebe, ki je obsojena na kazen konfiskacije, vendar pa je pristojni organ v luči tedanjih družbenopolitičnih razmer sprejel avtentično tolmačenje 4. in 5. člena Zakona (Ur. list FLRJ, št. 56/45, objavljeno v citirani knjigi, stran 247), po katerem se, kadar je s kaznijo na konfiskacijo celokupne imovine obsojen oče, konfiscira celokupna imovina razen prinovka sinov v pokrajinah, kjer ta institut obstaja.

Ker sodišče prve stopnje ni uporabilo ustreznih določb Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije, je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sklep v izpodbijanem delu (2. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s

37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje raziskati, kakšen je bil obseg premoženja, zaplenjenega A.V. st., konkretneje, ali je zaplemba zajemala tudi sinovo premoženje. Odredba o zaplembi nepremičnine vl. št. 1697 (zaplembeni zapisnik Zp 375/45 z dne

5.3.1946) in okoliščina, da je A.V. ml. nepremičnino pridobil od svojega očeta z izročilno pogodbo (kar bi lahko utemeljevalo enoten režim očetovega premoženja in nepremičnine, ki jo je izročil sinu), upoštevajoč široko razlago 4. člena Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije, nakazujeta, da je odgovor na zastavljeno vprašanje pritrdilen. Če si bo sodišče prve stopnje ustvarilo prepričanje, da je bilo s kaznijo, ki je bila sicer izrečena samo njegovemu očetu, poseženo tudi na premoženje A.V. ml., potem kot predpostavke za vrnitev premoženja po ZIKS ni mogoče zahtevati, da je bila razveljavljena kazen zaplembe premoženja A.V. ml., ampak zadošča že razveljavitev te kazni v razmerju do A.V. st. V ponovljenem postopku bo na strani nasprotnih udeležencev nastopala le občina, saj prva nasprotna udeleženka Republika Slovenija ni zavezanka za vrnitev premoženja v naravi, predlog zoper ostale nasprotne udeležence pa je predlagatelj na naroku

22.11.2001 umaknil.