Jedro

Pravica do izvedbe dokazov je sestavni del pravice do izjave strank v postopku, zagotovljene v okviru 22. člena Ustave. V 22. členu Ustave zagotovljena pravica do enakega varstva pravic ne zavezuje zgolj sodišča, temveč tudi druge državne organe, organe lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil. Ta ustavna določba se na zakonski ravni odraža tudi v določbah ZUP; 9. in 146. člen.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, št. 4920-5/2021/24 z dne 7. 12. 2021, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju toženka) je dne 7. 12. 2021 izdala sklep in odločbo, št. 4920-5/2021/24 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katerima je sklenila, da se postopka na podlagi zahtev A. A. (v nadaljevanju tožnica), pod št. 4920-5/2021, in B. B. (v nadaljevanju tožnik), pod št. 4920-6/2021, ki se nanašata na uveljavljanje odškodnine zaradi posledic kaznivega dejanja po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD), združita v en postopek pod zadevo št. 4920-5/2021, ter odločila, da se zahteva tožnice in tožnika za odškodnino za duševne bolečine zaradi izgube bližnjega zaradi posledic kaznivega dejanja zavrne (1. in 2. točka izreka odločbe) in da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka odločbe).

2.V obrazložitvi odločbe in sklepa toženka uvodoma pojasni, da sta tožeči stranki dne 11. 2. 2021 na Ministrstvo za pravosodje vložili zahtevi na podlagi ZOZKD, s katerima uveljavljata odškodnino za škodo, ki jima je nastala ob izgubi sina C. C. (v nadaljevanju pokojni), ki je bil dne 2. 10. 2019 žrtev kaznivega dejanja umora, ter da vsak zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega v višini 10.000 EUR.

3.V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da sta tožeči stranki zahtevi vložili na ustreznih obrazcih in jima priložili izjavi o uveljavljanju odškodnine iz drugega pravnega naslova z dne 9. 2. 2021, pooblastili odvetniški družbi z dne 24. 4. 2020 ter kopijo obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici, št. Kt/18854/2019/53/AŽ-sb z dne 20. 1. 2020, v postopku pa so bili pridobljeni: odgovor Okrožnega sodišča v Novi Gorici v zadevi opr. št. I K 51566/2019-618 z dne 19. 2. 2021, ter odgovori Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, OE Nova Gorica (v nadaljevanju ZPIZ), št. 10344-29506/2021 z dne 19. 2. 2021, št. 10390-31842/2021 z dne 29. 4. 2021 in št. 10344-29506/2021 z dne 28. 4. 2021. Toženka je na podlagi navedenih listin ugotovila, da zahtevi tožečih strank nista utemeljeni.

4.Toženka pojasnjuje, da sta tožeči stranki uveljavljali odškodnino po ZOZKD kot svojca pokojnega ter da je zato v postopku ugotavljala, ali tožeči stranki izpolnjujeta pogoje za status svojca, določene v drugi alineji 2. člena ZOZKD.

5.Toženka navaja, da je tožnica mati pokojnega, ki je imela ob dogodku 60 let ter je živela v skupnem gospodinjstvu s tožnikom in pokojnim. Toženka je na podlagi podatkov ZPIZ-a ugotovila, da tožnica v času smrti pokojnega ni bila zavarovana v okviru delovnega razmerja in tudi ni prejemala prejemkov ZPIZ-a, iz česar je sklepala, da v času smrti pokojnega in tudi v času odločanja toženke ni imela lastnih dohodkov za preživljanje. Navaja, da je tožnica v zakonski zvezi s tožnikom, ki jo je v skladu z določbami Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) dolžan preživljati, tožnik pa je, kot izhaja iz pridobljenih podatkov ZPIZ-a, prejemnik rednega mesečnega dohodka - pokojnine, v višini približno 870,00 EUR. Toženka nadaljuje, da tožeči stranki sicer navajata, da ju je pokojni preživljal tako, da jima je vsak mesec dajal gotovino v višini 500,00 EUR, s čimer sta si pokrivala življenjske stroške, kar pa ne izpodbija dejstev, da je tožnik v tistem času prejemal pokojnino ter bil dolžan preživljati tožnico, s katero živita v skupnem gospodinjstvu. Glede na to, da je pokojni bival skupaj s staršema, je bilo razumno pričakovati, da bo prispeval k stroškom bivanja in gospodinjstva. Po podatkih ZPIZ-a je bil pokojni v letu 2019, ko je izgubil življenje, zaposlen skupno le 14 dni (od leta 2016 je bil vsako leto zaposlen manj kot mesec dni), zato upoštevajoč njegov zaposlitveni status ni prejemal dohodkov, s katerimi bi lahko preživljal tožeči stranki. Toženka dodaja, da sta bili tožeči stranki s pridobljenimi podatki seznanjeni, vendar se na dopis nista odzvali. Toženka je ocenila, da iz navedb tožečih strank in pridobljenih podatkov očitno izhaja, da tožeči stranki ne izpolnjujeta pogojev za status svojcev po ZOZKD, zato je njuni zahtevi zavrnila, ter dodaja, da je iz teh razlogov predlagano zaslišanje tožečih strank ocenila kot nepotrebno. Toženka je ugotovila še, da stroški v postopku niso nastali, ter da se skladno s 15. členom ZOZKD za vloge, dejanja in odločbe v postopkih za uveljavljanje odškodnine po tem zakonu takse ne plačujejo.

6.Tožeči stranki sta zoper izpodbijano odločbo vložili tožbo v upravnem sporu iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter napačno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Primarno sta predlagali, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se zahtevi tožečih strank za odškodnino za duševne bolečine zaradi izgube bližnjega zaradi posledic kaznivega dejanja ugodi in vsakemu od tožečih strank prizna odškodnino v višini 10.000 EUR, podredno pa, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. V vsakem primeru zahtevata tudi, da jima toženka povrne stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.Tožeči stranki uvodoma povzemata dotedanji potek postopka ter pojasnjujeta, zakaj sta vložili enotno tožbo in zakaj je ta, upoštevajoč pravila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o sosporništvu, dopustna.

8.Tožeči stranki ugovarjata, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, saj je napačno razlagala drugo alinejo 2. člena ZOZKD, ki določa, kdo so upravičenci do odškodnine. Po tej določbi je po mnenju tožečih strank oseba upravičena do odškodnine v primeru, da jo je umrli preživljal, kot tudi v primeru, če je imela oseba po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje (torej četudi je umrli ne bi dejansko preživljal). Po mnenju tožečih strank zakon tako ne zahteva, da bi pokojni v danem trenutku tudi dejansko preživljal te osebe, kot to določbo nepravilno razume toženka, saj je to zgolj ena od dveh možnosti. Tožeči stranki navajata, da so v skladu z DZ otroci dolžni preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti, ter dodajata, da tudi po ugotovitvah toženke tožnica ni prejemala nobenih prejemkov in ni imela lastnih sredstev za preživljanje, tožnik pa je prejemal pokojnino v višini 870,00 EUR mesečno. Tak mesečni prihodek pa je po mnenju tožečih strank nedvomno premajhen za normalno življenje dveh oseb, na kar kažejo tudi podatki SURS, po katerih je prag revščine za dvočlansko gospodinjstvo brez otrok 1.108,00 EUR na mesec. Tožeči stranki tako brez pomoči pokojnega, ki jima je pomagal pri preživljanju na način, da jima je mesečno dajal 500,00 EUR v gotovini, ne bi imeli zadostnih sredstev za preživljanje, od njegove smrti dalje pa sta se tudi dejansko znašli v pomanjkanju. Tožeči stranki zaključujeta, da iz navedenega izhaja, da je toženka napačno uporabila določbe druge alineje 2. člena ZOZKD, saj bi po njunem mnenju morala ugotoviti, da izpolnjujeta pogoj iz navedene določbe, ker sami nista imeli zadostnih sredstev za preživljanje.

9.Tožeči stranki ugovarjata tudi, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje. Navajata, da sta že v prvotnem postopku navedli, da jima je pokojni pomagal pri preživljanju na način, da jima je vsak mesec dajal gotovino v višini 500,00 EUR, da sta si lahko pokrivali življenjske stroške, ter da dejstvo, da so tožeči stranki in pokojni živeli v skupnem gospodinjstvu ne pomeni, da navedeno mesečno izplačevanje ni pomenilo preživljanja. Pojasnjujeta, da sta pokojnemu dovolili, da živi z njima brezplačno v istem gospodinjstvu zaradi njune dobre volje, dobrih družinskih odnosov in povezanosti, ter da jima je pokojni z izplačevanjem gotovine pomagal, saj je vedel, da sta tožeči stranki v finančni stiski. Ugotovitve toženke, da pokojni sploh ni mogel imeti dohodkov, s katerimi bi preživljal tožeči stranki, so po njunih navedbah napačne. Tožeči stranki navajata, da je pokojni delo opravljal na črno kot DJ in frizer, delal pa je tudi za družbo Aktivni planet, kjer so mu plačevali na roke. Po mnenju tožečih strank to potrjuje, da je pokojni pridobival denarna sredstva, ki jih je izplačeval tožečima strankama, kljub temu, da iz evidenc ZPIZ izhaja, da ni bil zaposlen.

10.Tožeči stranki menita, da je toženka zagrešila tudi bistveno kršitev določb upravnega postopka. Tožeči stranki sta namreč za razjasnitev in ugotovitev dejanskega stanja predlagali svoje zaslišanje, ki pa ga je toženka z argumentom nepotrebnosti zavrnila. Menita, da bi toženka, če bi ju zaslišala, po njuni izpovedbi ugotovila, da ju je pokojni dejansko preživljal in da sta zato upravičeni do odškodnine po ZOZKD. Toženka tega dokaza, ki bi bil pomemben za razjasnitev dejanskega stanja, neupravičeno ni izvedla. Prav tako bi morala toženka po mnenju tožečih strank po uradni dolžnosti izvesti več dokazov, da bi lahko pravilno ugotovila, ali je pokojni tožeči stranki preživljal in ali je bil tega sploh finančno zmožen. Toženka je svoje delo v zvezi s tem opravila površno in ni izvedla vseh dokazov, ki so bili potrebni za razjasnitev zadeve.

11.Tožeči stranki v nadaljevanju tožbe utemeljujeta primernost višine zahtevane odškodnine. Navajata, da je zelo boleče in povzroča veliko trpljenja, da starš izgubi sina, bolečine pa so glede na okoliščine smrti pokojnega posebno globoke. Tožnica se je po uboju pokojnega čisto psihično podrla, saj je bila z njim zelo močno povezana, tako čustveno, kot tudi zaradi dejstva, da so živeli skupaj. Po sinovi smrti je potrebovala zdravniško pomoč, zapadla je v depresijo, neprestano je jokala, določeno obdobje ni mogla opravljati niti osnovnih opravil, neprestano je razmišlja o pokojnem in živi v preteklosti, osebnostno se je zaprla, stalno se umika socialnim odnosom, s smrtjo pokojnega pa se še danes ni sprijaznila. Trpi zelo hude duševne bolečine, morala je jemati antidepresive, psihične posledice pa bo trpela celo življenje. Tožeči stranki navajata, da je podobne bolečine preživljal tudi tožnik, saj je bil na pokojnega enako navezan in ga je njegov uboj popolnoma psihično uničil. Iz navedenih razlogov sta tožeči stranki upravičeni do odškodnine za duševne bolečine vsak v višini 10.000,00 EUR, saj gre za hud primer, ko je do smrti pokojnega prišlo na zelo krut način.

12.Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis obravnavane zadeve, je v odgovoru na tožbo vztrajala pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Toženka uvodoma povzema potek dotedanjega postopka in navedbe tožečih strank. V nadaljevanju navaja, da sta tožeči stranki živeli v skupnem gospodinjstvu skupaj s pokojnim, da je bilo na podlagi podatkov ZPIZ-a ugotovljeno, da v času smrti pokojnega tožnica ni bila zavarovana v okviru delovnega razmerja in tudi ni prejemala prejemkov ZPIZ-a, iz česar je toženka sklepala, da ni imela lastnih dohodkov za preživljanje. Toženka s sklicevanjem na določbe DZ navaja, da je tožnico dolžan preživljati tožnik, ki je bil prejemnik pokojnine v višini približno 870,00 EUR.

13.Toženka v nadaljevanju pojasnjuje, da tožeči stranki v postopku za navedbe, da ju je pokojni preživljal tako, da jima je vsak mesec dajal gotovino v višini 500,00 EUR, s čimer naj bi si pokrivala življenjske stroške, nista predložili nobenih dokazil, hkrati pa je bilo na podlagi podatkov ZPIZ-a ugotovljeno, da je bil pokojni v letu 2019, ko je izgubil življenje, zaposlen skupno le 14 dni (od leta 2016 je bil vsako leto zaposlen manj kot mesec dni), zato upoštevajoč njegov zaposlitveni status ni prejemal dohodkov, s katerimi bi lahko preživljal tožeči stranki. Četudi je pokojni imel prihodke, ki niso izhajali iz zaposlitve, je bilo razumno pričakovati, da bo prispeval za stroške bivanja in gospodinjstva, kar pa ne pomeni preživljanja tožečih strank, temveč prispevek k skupnim stroškom gospodinjstva, ter dodaja, da je pred njegovo obveznostjo preživljanja staršev veljala obveznost preživljanja med zakoncema. Toženka ugotavlja, da je bilo v prvotnem postopku ugotovljeno tudi, da pokojni (razen v letih 2012 in 2013) in tožnica nista bila prejemnika denarne socialne pomoči, kar kaže na to, da niso živeli pod pragom revščine, saj bi sicer denarno socialno pomoč lahko prejemali.

14.Toženka navaja, da so navedbe tožečih strank v zvezi z dejanskimi dohodki pokojnega (da je delo opravljal kot DJ in frizer) tožbene novote. Toženka teh okoliščin ni mogla ugotoviti iz uradnih evidenc, saj po podatkih AJPES-a pokojni ni bil samostojni podjetnik ali družbenik v gospodarski družbi. Tožeči stranki sta v prvotnem postopku navedli in predlagali, da bi lahko osebno izpovedali o prejemanju gotovine, vendar hkrati nista navedli ali vsaj nakazali, da bi lahko izpovedali tudi o pokojnikovem delu na črno oziroma pridobivanju drugih prihodkov, kar sedaj izhaja iz tožbenih navedb. Zaslišanje tožečih strank je zato toženka ocenila kot nepotrebno. Tožeči stranki sta bili s pridobljenimi podatki in ugotovitvami komisije v zvezi s prihodki pokojnega sicer seznanjeni z dopisoma z dne 16. 6. 2021 in 6. 10. 2021, na katera pa se nista odzvali.

K točki I izreka:

15.Tožba je utemeljena.

16.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožeči stranki izpodbijata le odločbo Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, št. 4920-5/2021/24 z dne 7. 12. 2021, ne pa sklepa o združitvi postopkov. Z odločbo je toženka zavrnila zahtevi tožečih strank za odškodnino za duševne bolečine zaradi izgube bližnjega zaradi posledic kaznivega dejanja, svojo odločitev pa je utemeljila z ugotovitvijo, da tožeči stranki ne izpolnjujeta pogojev za status svojca po drugi alineji 2. člena ZOZKD.

17.Tožeči stranki izpodbijani odločitvi ugovarjata iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Sodišče se bo najprej opredelilo do tožbenih ugovorov v zvezi z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka, in sicer, da je toženka neutemeljeno zavrnila dokazni predlog tožečih strank za njuno zaslišanje.

18.V drugi alineji 2. člena ZOZKD je določeno, da so po tem zakonu svojci osebe, ki jih je umrli preživljal, in osebe, ki so imele po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje. Zaključek toženke v izpodbijani odločbi, da je zaslišanje tožečih strank nepotrebno, saj že iz njunih navedb izhaja, da ne izpolnjujeta pogojev za status svojca po navedeni določbi, je po mnenju sodišča preuranjen. Tožeči stranki sta namreč navedli, da ju je pokojni preživljal, in sicer tako, da jima je dajal 500,00 EUR mesečno v gotovini, da je v znatnem deležu prispeval za vsa vzdrževalna dela na hiši ter da sta si tožeči stranki z njegovimi prispevki pokrivali življenjske stroške. Toženka bi torej morala v postopku celostno raziskati okoliščine obravnavanega primera, kar bi ji omogočalo, da bi ugotovljeno dejansko stanje primerjala z navedbami tožečih strank. K reševanju zahtevka tožečih strank je sicer pravilno pristopila s tem, ko je o tožečih strankah in pokojnem najprej zbrala podatke iz uradnih evidenc. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je na podlagi zbranih podatkov nato ugotovila in presodila: da sta tožeči stranki zakonca in starša pokojnega; da je pokojni z njima živel v skupnem gospodinjstvu; da po podatkih ZPIZ-a tožnica v času smrti sina ni bila zavarovana v okviru delovnega razmerja in tudi ni prejemala prejemkov zavoda, iz česar je toženka sklepala, da ob smrti pokojnega (in tudi v času odločanja toženke) ni imela lastnih dohodkov za preživljanje; da je tožnik prejemnik pokojnine v višini približno 870,00 EUR mesečno; da je tožnik tožnico skladno z določbami DZ dolžan preživljati; da je bil po podatkih ZPIZ-a pokojni v letu 2019, ko je izgubil življenje, zaposlen skupno le 14 dni (od leta 2016 je bil vsako leto zaposlen manj kot mesec dni), iz česar je tožnica sklepala, da pokojni ni prejemal dohodkov, s katerimi bi lahko preživljal starše; da je bilo, glede na dejstvo, da je pokojni živel skupaj s staršema, razumno pričakovati, da bo prispeval k stroškom bivanja in gospodinjstva. Na podlagi navedenega je toženka ocenila, da tožeči stranki očitno ne izpolnjujeta pogojev za status svojca po drugi alineji 2. člena ZOZKD ter da je predlagano zaslišanje tožečih strank zato nepotrebno. Po mnenju sodišča pa je toženka z opisanimi zaključki svoje ugotovitve o pravno pomembnih dejstvih oblikovala preuranjeno s tem, ko v zvezi z navedbami tožečih strank, ki so nasprotne njenim ugotovitvam, ni izvedla predlaganih dokazov.

19.Pravica do izvedbe dokazov je sestavni del pravice do izjave strank v postopku, zagotovljene v okviru 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V 22. členu Ustave zagotovljena pravica do enakega varstva pravic ne zavezuje zgolj sodišča, temveč tudi druge državne organe, organe lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil. Ta ustavna določba se na zakonski ravni odraža tudi v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP; 9. in 146. člen). Dokazne predloge lahko organ utemeljeno zavrne iz formalnih ali iz vsebinskih razlogov. Iz formalnih razlogov se lahko dokazni predlog zavrne, če ni pravočasen ali če ni substanciran. Iz vsebinskih razlogov pa organ dokaza ni dolžan izvesti, kadar je dokaz nepotreben (npr. ker bi priča le še potrdila z drugimi dokazi dokazno dejstvo), nerelevanten (ker dejstvo, ki naj bi se tako dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno) ali neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) je v svojih odločbah večkrat ponovilo stališče, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga stranke razumno obrazložena. Zavrnitev dokaznega predloga se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, ko bi se sodišče ali drug organ vnaprej, torej še preden bi dokaz sploh izvedel, opredelil do pomena dokaza.¹ VSRS je v svojih odločbah poudarilo, da je vnaprejšnja dokazna ocena sprejemljiva le, če sodišče oziroma drug organ izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev. Izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili dejstva stranke, ki predlaga izvedbo dokaza), ne glede na to pa bi organ glede na presojo ostalih relevantnih dejstev odločilo enako. Gre za situacijo, ko bi se potrdilo tisto, kar je stranka z dokazom želela dokazati, pa to kljub vsemu ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Za tak utemeljen argument pa ne gre, če organ zavrnitev dokaza utemeljuje na tezi, da so izvedeni dokazi tako prepričljivi, da jih drug dokaz ne bi mogel omajati.²

20.Toženka je v konkretni zadevi tako vnaprejšnjo dokazno oceno sprejela, ko je dokazni predlog za zaslišanje tožečih strank zavrnila kot nepotreben, s tem da je vnaprej predvidela, kakšen bi bil rezultat izvedbe tega dokaza. Toženka je namreč na podlagi drugih izvedenih dokazov ocenila, da zaslišanje tožečih strank, ki je bilo predlagano v dokazovanje dejstev, da ju je pokojni preživljal s tem, da jima je vsak mesec dajal gotovino v višini 500,00 EUR ter da sta si s tem denarjem pokrivali življenjske stroške, njenih nasprotnih ugotovitev v nobenem primeru ne bi mogel omajati. Zavrnitev tega dokaznega predloga z argumentom, da je zato nepotreben, po presoji sodišča pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Ker te svoje vnaprejšnje dokazne ocene toženka ni utemeljila na zgoraj pojasnjen način, prav tako pa ni navedla kakšnih drugih sprejemljivih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, je kršila pravico tožečih strank do izjave iz 9. člena ZUP oziroma 22. člena Ustave.

21.Takega zaključka po mnenju sodišča ne spremeni dejstvo, da je toženka o svojih ugotovitvah in zaključkih tožeči stranki pred izdajo izpodbijane odločbe seznanila z dopisoma z dne 16. 6. 2021 in 6. 10. 2021. Po mnenju sodišča njene ugotovitve in zaključki, ki so nasprotni navedbam tožečih strank in na katerih sloni obrazložitev izpodbijane odločbe, še posebej kažejo na potrebnost izvedbe predlaganega zaslišanja tožečih strank, ki bi s tem dobili možnost, da bi toženki pojasnili okoliščine glede zatrjevanega prejemanja gotovine ter njunega finančnega položaja, hkrati pa bi to toženki omogočilo, da bi njuno zaslišanje dokazno ocenila.

22.Toženka je v dopisu tožeči stranki seznanila s podatki o pokojnem, ki jih je pridobila od ZPIZ-a, Centra za socialno delo Severna Primorska, Enote Tolmin, in iz evidenc AJPES-a, ter o njenem zaključku, da pokojni v obdobju pred smrtjo ni prejemal rednih dohodkov. Po mnenju sodišča te ugotovitve, ki jim tožeči stranki ne ugovarjata, še posebej kažejo na potrebnost izvedbe predlaganega zaslišanja tožečih strank, ki bi s tem dobili možnost, da bi toženki pojasnili okoliščine glede zatrjevanega prejemanja gotovine, hkrati pa bi to toženki omogočilo, da bi njuno zaslišanje dokazno ocenila. Pri tem je pomembno, da mora biti težišče dokaznega bremena tožečih strank na dokazovanju dejstva, da sta gotovino prejemali, ne pa na dokazovanju finančne zmožnosti pokojnega za plačevanje preživnine. Sodišče še dodaja, da dopis toženke ne vsebuje nobenih podatkov o pokojnemu in ne vsebuje zaključkov toženke, kot jih je zapisala v izpodbijani odločbi, zato je razumljivo, da v zvezi s tem tožeči stranki svojih navedb nista dopolnjevali. Po mnenju sodišča pa tudi sicer navedba tožečih strank, da sta prispevke pokojnega uporabili za pokrivanje svojih življenjskih stroškov, izraža njuno mnenje, da sta prispevke pokojnega za življenje tudi potrebovali, okoliščine v zvezi s tem pa bi toženka prav tako lahko podrobneje razjasnila in se do njih opredelila, če bi tožeči stranki zaslišala.

23.Ker opisana kršitev nakazuje na dopolnitev dokaznega postopka, sodišče ne bo odgovarjalo na navedbe v tožbi in odgovoru na tožbo, ki se nanašajo na dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba. Tožbeni ugovor, da je toženka napačno uporabila materialno pravo s tem, da je pogoja iz druge alineje 2. člena ZOZKD (dejansko preživljanje in pravica zahtevati preživljanje) razumela kot kumulativna namesto alternativna, pa je po mnenju sodišča neutemeljen, saj toženki očitane interpretacije iz izpodbijane odločbe ni moč razbrati. Iz nje je namreč razvidno, da je toženka ugotavljala oba pogoja in zaključila, da nobeden ni izpolnjen.

24.Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem mora opisano pomanjkljivost glede izvedbe dokaza z zaslišanjem tožečih strank odpraviti, nato pa o zadevi ponovno odločiti. V ponovljenem postopku se bo morala toženka do predlaganega dokaza z zaslišanjem tožečih strank opredeliti in ga, če bodo za to podani vsi zakonski pogoji, izvesti, nato pa na podlagi ocene tega dokaza ter ostalih dokazov v zadevi ponovno odločiti. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje tožečih strank bo dopustna zgolj v primeru, če bo za to obstajal ustavno dopusten razlog, kot je to pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve.

25.Tožeči stranki sta sicer primarno predlagali izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije, torej, da bi sodišče samo odločalo v zadevi, vendar pogoji iz 7. in 65. člena ZUS-1 za takšno odločanje niso izpolnjeni (glede na naravo stvari in podatke, s katerimi razpolaga sodišče). Ker pa je tožba vsebovala tudi podredni tožbeni predlog na odpravo izpodbijanega akta, je sodišče odločilo o njem in izpodbijano odločbo odpravilo.

26.Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

27.Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, sta tožeči stranki po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičeni do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena brez izvedbe glavne obravnave, tožeči stranki pa je zastopal pooblaščenec. Za tožbo plačano sodno takso bo sodišče tožečima strankama vrnilo po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

-------------------------------

1Primerjaj VSRS sklep X Ips 233/2014 z dne 3. 3. 2016, VSRS sklep X Ips 396/2016 z dne 4. 10. 2016, sklep X Ips 259/2016 z dne 24. 10. 2018, VSRS sklep X Ips 7/2020 z dne 10. 6. 2020, VSRS sklep X Ips 356/2016 z dne 16. 1. 2019.

2Primerjaj s sodbo tega sodišča II U 288/2020 z dne 5. 1. 2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (2005) - ZOZKD - člen 2, 2-2

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 146

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.