Jedro

Obseg navedb, ki jih mora stranka podati, je odvisen tudi od navedb nasprotne stranke.

Zaslišanje notarja je tožena stranka predlagala prav v zvezi z navedbami o sklenitvi dogovora o načinu plačila s prevzemom obveznosti tožeče stranke do banke. Strankam pa ni potrebno vnaprej navesti dobesedno vsega, kar bo priča izpovedala, da bi bil dokazni predlog substanciran.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točki I glede zneska 35.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2010 dalje (del plačila po pogodbi z dne 18.54.2010) in v točki II, ter se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (glede zneska 350.000,00 EUR z obrestmi od 6.3.2010 dalje in 157.000,00 EUR z obrestmi od 1.6.2010 dalje) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015. 2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 542.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, kar naj bi predstavljalo obveznost tožene stranke po sklenjenih in s strani tožeče stranke realiziranih kupoprodajnih pogodbah za nepremičnine v Š. in S. Tožena stranka je namreč izkazala, da je svoje obveznosti izpolnila s prevzemom dolgov tožeče stranke do P. in R., s plačilom DDV in nekaterih drugih dogovorjenih stroškov.

3. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov z obsežno pritožbo pritožuje tožeča stranka. Sodišču naprej očita kršitev postopka, ker je odločilo mimo navedb in dokaznih predlogov tožene stranke, oziroma so bili ti dokazni predlogi in navedbe podani prepozno. V nadaljevanju pritožnica našteva razloge sodišča in povzema vsebino dokazov, ki po njenem mnenju ne temeljijo na pravočasno postavljenih trditvah in predlogih. Po mnenju pritožnice sodišče tudi ni izvedlo dokazne ocene v skladu z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), zlasti glede pričanja notarja G. Nadaljnji očitek se nanaša na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnica namreč dvomi v pristnost dogovorov o plačilu kupnine, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, in podaja obsežne razloge, zakaj ni verjetno, da bi bili ti dogovori sklenjeni. Meni tudi, da izpodbijana sodba glede tega odločilnega dejstva ni obrazložena. Zlasti pa meni, da sta izpovedi E. in V.H. neverodostojni, saj sta kot solidarna dolžnika kreditov tožene stranke zainteresirana, da so ti krediti poplačani. Po mnenju pritožnice je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, ker se ni oprlo na določbo pogodbe, po kateri se je tožena stranka zavezala plačati kupnino za nepremičnine neposredno tožeči stranki. Toženi stranki je bilo ob sklenitvi pogodbe znano, da so nepremičnine obremenjene s hipotekami in se je kljub temu zavezala plačati dogovorjeno kupnino. Stranki sta se sicer dogovorili, da bosta način plačila dogovorili naknadno, vendar prevzem dolga ne pomeni načina plačila. Dogovor o plačilu kupnine je bil poleg tega sklenjen le v pismeni obliki, pogodba pa v obliki notarskega zapisa. Ker je bila v pogodbi določena obveznost plačila kupnine, bi moralo sodišče dati večjo težo vsebini pogodbe. Napačno je sodišče tudi ocenilo pravne posledice umika terjatve upnika R. v stečajnem postopku, saj je do tega umika prišlo po pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev, v katerem je bila terjatev banke priznana. Pri umiku je treba smiselno uporabiti določbe ZPP o umiku tožbe, ki po pravnomočnosti sodbe ni več možna. Umik torej nima nobenih pravnih posledic. Banka se poleg tega ni strinjala s prevzemom dolga, nasprotno, iz njene korespondence izhaja, da je šlo za pristop k dolgu in je sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede prevzema dolga (427. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Sodišče je napačno upoštevalo plačila, ki naj bi jih tožena stranka v poplačilo hipotekarnih kreditov izvedla po začetku stečajnega postopka. Tožena stranka pa v nobenem primeru ni izpolnila svoje obveznosti do plačila 35.000,00 EUR po prodajni pogodbi z dne 18.5.2010. 4. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zadevi ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka, niti kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Predvsem ne drži, da bi sodišče odločalo preko navedb strank. Obseg navedb, ki jih mora stranka podati, je namreč odvisen tudi od navedb nasprotne stranke. V predmetni zadevi je tožena stranka navajala, da sta stranki sklenili dogovor o načinu plačila in tudi navedla, kako je plačala, kar je zadoščalo za obravnavo njenih ugovorov. Nasprotno pa so bile trditve tožeče stranke le pavšalne, na pavšalne trditve pa niti ni mogoče odgovarjati in nadaljnja konkretizacija navedb (kateri zneski so bili plačani, kdaj točno in podobno) ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je zato razpolagalo z zadostnim procesnim gradivom za odločitev, kakršno je sprejelo. Vsi zaslišani so v bistvu potrdili navedbe tožene stranke, enako velja za predložene listine. Res priča V.H. ni bila predlagana tudi za nepremičnine v S., vendar upoštevanje njene izpovedi na odločitev ni vplivalo, saj je sodišče prve stopnje zapisalo le, da ta izpoved potrjuje ostale že prej ocenjene dokaze. Tožena stranka je trdila, da je bil DDV plačan, in to se je izkazalo za resnično. Ali je bilo to plačilo izvedeno v zvezi z inšpekcijskim pregledom ali ne, ni odločilno.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da dokazni predlog za zaslišanje notarja G. ni bil substanciran. Njegovo zaslišanje je tožena stranka predlagala prav v zvezi z navedbami o sklenitvi dogovora o načinu plačila s prevzemom obveznosti tožeče stranke do banke. Strankam pa ni potrebno vnaprej navesti dobesedno vsega, kar bo priča izpovedala, da bi bil dokazni predlog substanciran. Ne drži niti, da sodišče dokazov ne bi ocenilo. Za razliko od pritožnice pa je ocenilo vse dokaze in ne le notarskega zapisa pogodbe, predvsem dogovore, izpovedi, ki te dogovore potrjujejo in samo dejstvo, da je bilo v notarskem zapisu pogodbe zapisano, da bosta stranki o načinu plačila naknadno sklenili dogovor (kar je bilo tudi dejansko izvedeno, kot to potrjujejo listine). Nobene podlage zato ni za dvom v verodostojnost izpovedi notarja, posebej še, ker gre za osebo javnega zaupanja in bi morali biti očitki precej bolj konkretni, da bi tak dvom vzbudili. Način plačila nedvomno lahko pomeni tudi plačilo s prevzemom obveznosti do banke. Razlaga pritožnice, da naj bi se tožena stranka zavezala plačati tako kupnino kot kredite, ob dejstvu, da tožnica niti ne postavi konkretnih trditev, da višina kupnine po pogodbi ni bila realna, pa ni logična in je v nasprotju z logiko poslovanja gospodarskih družb. 9. Pritožnica ne upošteva, da je bila ona tista, ki je sklenila pogodbe in dogovore. Zato njen dvom v sklenitev dogovorov o načinu plačila ne zadošča. Postaviti bi morala konkretne trditve, da dogovorov ni sklenila in te trditve tudi verjetno utemeljiti (glede na to, da so dogovore potrjevali vsi izvedeni dokazi). Sodba je zato glede tožničinih "dvomov" obrazložena v zadostni meri.

10. Umik terjatve s strani R. banke potrjuje trditve tožene stranke, da je bil dogovorjen prevzem dolga tožeče stranke do banke in da je tožena stranka svojo obveznost izpolnila. Zato ni pomembno, v kateri fazi stečajnega postopka je bil umik podan, bistveno je, da banka plačila ne zahteva več od tožeče stranke. To pa tudi pomeni, da je dejansko (ne glede na morebitno drugačno imenovanje v listinah) prišlo do prevzema dolga in sicer je dolg tožeče stranke do R. banke prevzela tožena stranka. Trditve, da naj bi bili priči V. in E.H. kot solidarna dolžnika zainteresirani, da sodišče ugotoviti, da je tožena stranka prevzela dolg, pa niso razumljive. V interesu solidarnih dolžnikov je kvečjemu, da je solidarnih dolžnikov čim več. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka že v celoti odplačala kredit, s katerim so bile obremenjene nepremičnine v Š., za nepremičnine v S. pa je dolg dejansko prevzela in ga odplačuje. Do plačila po dogovoru s tožečo stranko je zato prišlo že s prevzemom dolga in z bankinim umikom terjatve v stečajnem postopku, zato ni pomembno, koliko od kredita in kdaj je tožena stranka dejansko plačala.

11. Drži pa pritožbeni očitek, da sodba ne vsebuje razlogov glede plačila 35.000,00 EUR po pogodbi za nepremičnine v S. Sodišče prve stopnje je sicer govorilo o plačilu DDV v enaki višini, vendar je spregledalo, da se je dogovor (po katerem naj bi tožena stranka plačala DDV) nanašal le na preostanek kupnine v znesku 157.000,00 EUR, za 35.000,00 EUR pa je bilo v kupoprodajni pogodbi dogovorjeno pačilo na račun. Pritožbeno sodišče je zato moralo v tem delu pritožbi ugoditi in odločitev glede 35.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi razveljaviti, zadevo pa v razveljavljenem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Ker je odločitev o pravdnih stroških odvisna od končnega uspeha v pravdi, je moralo razveljaviti sodbo tudi v točki II. Sicer pa je na podlagi vsega zgoraj povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.