Jedro

Iz odločbe toženke z dne 3. 10. 2022 je razvidno, da je že ugotovila dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, saj je o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito že odločila.

Po presoji sodišča tako ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer potreba po ugotovitvi dejstev, na katerih temelji tožnikova prošnja, izključno s čimer toženka utemeljuje nujnost izrečenega pridržanja v izpodbijanem sklepu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-4388/2022/7 (1222-12) z dne 23. 9. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-4388/2022/7 (1222-12) z dne 23. 9. 2022.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožnika pridržala na podlagi druge alineji prvega odstavka 84. člena v zvezi s 84.a členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), zaradi ugotavljanja dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna od 23. 9. 2022 od 12:20 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 23. 12. 2022 do 12:20, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik 21. 9. 2022 ob deseti uri zjutraj ilegalno prečkal hrvaško - slovensko mejo, zato ga je obravnavala Policijska postaja Podlehnik. Ugotovljeno je bilo, da tožnik ne poseduje potrebnih dokumentov za vstop v Slovenijo, zato je bil odpeljan na policijsko postajo, kjer je podal namero zaprositi za mednarodno zaščito. Toženka je povzela tožnikovo izjavo, da je iz Indije odletel 20. 8. 2022 v Dubaj, nato naprej v Srbijo in po petih dneh nadaljeval pot preko Bosne in Hercegovine ter Hrvaške v Slovenijo, s ciljno državo Italijo. Tožnik je bil 21. 9. 2022 odpeljan in bil do podaje prošnje za mednarodno zaščito nastanjen v sprejemnih prostorih azilnega doma v Ljubljani. Toženka je ugotovila, da je tožnik 22. 9. 2022 zapustil sprejemne prostore azilnega doma ter bil 22. 9. 2022 ob 19.00 uri obravnavan s strani policistov na Trgu osvobodilne fronte 6, kjer se nahaja železniška postaja, skupaj še z osmimi tujci. Toženka je povzela tožnikovo izjavo, da je azilni dom zapustil, ker je želel oditi v Italijo, da želi ponovno mednarodno zaščito v Sloveniji, zato je bil zopet pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma v Ljubljani.

3. Tožnik je v dne 23. 9. 2022 vloženi prošnji za mednarodno zaščito med drugim navedel, da je Indijo zapustil pred približno enim mesecem zaradi slabih ekonomskih razmer, s ciljno državo Italijo in da dokumentov nima, ker mu je vse dokumente vzel organizator v Srbiji.

4. Toženka je tožniku ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep. Povzela je, da je tožnik sprva odgovoril, da je azilni dom zapustil, da bi odšel v trgovino, zato je šel peš do železniške postaje, saj je želel oditi v Trst, Italijo. Po predočenju, da je bil na policijski postaji informiran o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, je tožnik povedal, da je sicer podpisal, kar je pisalo na registracijskem listu, a tega ni prebral. Tožnik po lastni izjavi ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, če ga policija ne bi prijela, saj mu je organizator dal navodila, kako mora priti do Italije, zato bi se držal načrta.

5. Toženka meni, da so podani razlogi za omejitev gibanja na Center za tujce na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena in v povezavi z drugim odstavkom istega člena ter drugo alinejo 84.a ZMZ-1, ker upravičeno dvomi, da bo tožnik počakal, da se ugotovitvijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Toženka poudarja, da je tožnik že želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, saj je zgolj po enem dnevu, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le-te zapustil in v skupini še osmih drugih tujcev odšel do železniške postaje, da bi šel v Trst. Toženka je izpostavila, da je tožnik ves čas obravnave v Sloveniji trdil, da želi v Italijo, kar je ponovno potrdil tudi pri ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce. Toženka je poudarila, da je tožnik vsekakor vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, ker to nedvomno izhaja iz registracijskega lista z 21. 9. 2022 Policijske postaje Podlehnik, ki ga je poleg tolmača in policista podpisal tudi tožnik. Po mnenju toženke tožnikova ravnanja in izjave nedvomno izkazujejo, da je želel zapustiti Ljubljano in nato še Slovenijo, s čimer je podana nevarnost pobega.

6. Toženka na podlagi tega, da je tožnik že zapustil sprejemne prostore azilnega doma vedoč, da jih ne bi smel in da je njegova ciljna država Italija, sklepa, da bo poskušal ponovno pobegniti, s čemer bi toženki onemogočil ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Toženka izpostavlja, da je treba s prosilcem opraviti osebni razgovor vsaj glede tega ali so ekonomski razlogi, ki jih je navedel tožnik kot razlog za odhod iz Indije, morebiti posledica namernega ekonomskega onemogočanja. Po oceni toženke gre za relevantne okoliščine, ki pa jih mora podrobneje pojasniti tožnik in posebne okoliščine, ki bi omogočale, da osebnega razgovora ni, niso podane. Toženka je na podlagi navedenega ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena in v povezavi z drugo alinejo 84.a ZMZ-1. 7. Toženka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma. Meni namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Toženka izpostavlja, da že iz ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, čeprav je vedel, da jih ne sme in da je njegova ciljna država Italija izhaja, da milejši ukrep ne bi zadoščal in zato tudi ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

_Tožbene navedbe_

8. Tožnik izpodbija sklep iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da iz sklepa ni razvidno točno konkretizirano dejstvo, ki ga ima toženka namen ugotavljati ter v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem teh dejstev. Izpostavlja, da dejstvo, da je treba opraviti osebni razgovor s prosilcem za mednarodno zaščito, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je razgovor procesno dejanje, ki ga je v postopku praviloma potrebno opraviti. Tožnik meni, da skopa obrazložitev toženke, da naj bi se ugotavljalo dejstvo morebitnega namernega ekonomskega onemogočanja v tožnikovi izvorni državi, ne dosega dokaznega standarda dikcije navedenega člena.

9. Tožnik navaja, da mu opozorilo, kaj pomeni zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, ni bilo pojasnjeno v njegovem maternem jeziku, da bi ga lahko razumel, saj je kot prava neuka oseba s par razredi osnovne šole, ki prihaja iz drugega družbenega okolja, omejen pri razumevanju drugačnega kulturnega okolja. Tožnik meni, da je življenjsko gledano nerazumno pričakovati od osebe, da bi po večdnevni utrujajoči hoji bila v stanju par ur po prijetju s strani varnostnih organov, ki ji še dodatno povzročijo stresno situacijo, zmožna sploh razumeti osnovne pravne določbe slovenskega azilnega prava. Ponavlja, da je registracijski list dne 21. 9. 2022 le podpisal in ga ni prebral. Poudarja, da pred prihodom v Slovenijo še v nobeni državi ni podal ne namere niti prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar ni bil seznanjen s tovrstnimi postopki. Samo dejstvo, da je tožnik samovoljno odšel iz azilnega doma, ne pomeni, da je »izrazito begosumen«, kar bi opravičevalo tovrstno rigorozno mero omejitve osebne svobode. Tožnik ne zanika, da je dne 22. 9. 2022 zapustil sprejemne prostore azilnega doma, ter se v popoldanskih urah odpravil z drugimi tujci do ljubljanske železniške postaje, da bi se odpeljali do Italije. Tak način se mu je zdel povsem legalen, gibal se je odkrito, skrival se ni, kot pa je že poudaril, ni vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, dokler ne bo njegov postopek zaključen. Če bi to vedel, vsekakor ne bi odšel odkrito, v skupini vsaj še desetih prosilcev na železniško postajo na vlak, temveč bi skrivoma odšel po ilegalnih poteh do meje z Italijo. Poudarja, da ga varnostna služba ni opozorila na to in mu je njegov izhod dovolila.

10. Tožnik tudi v tožbi poudarja, da bo ostal na območju Republike Slovenije do zaključka njegovega postopka glede mednarodne zaščite, ker mu je sedaj pojasnjen postopek ter njegove pravice in obveznosti.

11. Tožnik meni, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja tehtanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. V tem primeru bi se vsekakor lahko uporabil milejši ukrep, vendar se ni. Tožnik meni, da je toženka nepravilno uporabila prvi del določila člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013, ki se nanaša na standard „znatne begosumnosti", saj je toženka begosumnost tožnika zelo šibko izkazala. Zelo šibka izkazanost begosumnosti pa ne more biti podlaga za pridržanje ne samo iz razloga, ker mora biti begosumnost „znatna“, ampak tudi zato, ker za vse pravne podlage pridržanj v povezavi s postopki mednarodne zaščite po sodni praksi Sodišča EU velja, da mora biti pridržanje "strogo omejen" ukrep, in mora biti izrečen v "izjemnih okoliščinah", če je to "nujno, razumno in sorazmerno," ker gre za "skrajno sredstvo", ki v konkretni zadevi po mnenju tožnika niso izkazane. Poudarja, da je ukrep omejitve osebne svobode na območje azilnega doma, ki je blažji poseg v osebno svobodo od istovrstnega ukrepa, ki se izvaja v Centru za tujce, sicer v ZMZ-1 predviden, a bi morala toženka izkazati kaj več, da bi bil tak ukrep izrečen na območje azilnega doma bolj učinkovit. Po mnenju tožnika se toženka ne more na splošno sklicevati na to, da dva varnostnika in en receptor nista dovolj. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce se mora, po mnenju tožnika, nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa zgolj ali pretežno na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu.

12. Tožnik bo na izid postopka mednarodne zaščite tokrat zagotovo počakal na območju Republike Slovenije, brez omejene osebne svobode. Zdaj si odhoda več ne želi, o celotnem postopku mednarodne zaščite je bil pravilno informiran, dejanje obžaluje in ga ne bo ponovil. 13. Tožnik še navaja, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode, zato predlaga tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 tako, da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce, kar bi imelo bi imelo za posledico premestitev tožnika v prostore azilnega doma.

14. Tožnik ima pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe, ki je nujna že zaradi prenosa člen 9 (3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v slovenski pravni red, ki ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, določa pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (člen 9 (1) Direktive o sprejemu). Ureditveno začasno odredbo je treba izdati iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo, oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi (ni potrebe po dokazovanju težko popravljive škode), sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od "verjetnosti", sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito.

15. Na podlagi povzetega tožnik naproša naslovno sodišče, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter toženki naloži, da po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce in tožnika nemudoma izpusti.

_Povzetek navedb toženke_

16. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in poudarja, da je iz izpodbijanega sklepa javno razvidno, da je treba ugotoviti, ali so ekonomski razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo, morebiti posledica namernega ekonomskega onemogočanja, ker gre za relevantne okoliščine, ki so lahko posledica diskriminatornega ravnanja, zato je treba te njene navedbe na osebnem razgovoru bolj podrobno razjasniti, čemur je osebni razgovor tudi namenjen. Glede navedenega sicer dodaja, da je bil s tožnikom že opravljenem osebni razgovor in sicer 28. 9. 2022, vendar pa je v skladu s sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-18/16, K proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, s 14. 9. 2017, tožniku gibanje še vedno omejeno na Center za tujce, da ostane na voljo nacionalnim organom, zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo.

17. Toženka navaja, da tožniku ne sledi, da ni vedel, da bi moral počakati. Meni, da če bi tožnik v Sloveniji dejansko želel zaprositi za mednarodno zaščito, bi vsekakor počakal na nadaljevanje postopka, četudi ne bi vedel, da mora počakati, vsekakor pa ne bi azilni dom zapustil zgolj po enem dnevu in se napotil proti Italiji. Tožnikova razlaga, da ni vedel, da azilnega doma ni smel zapustiti in se je zato napotil proti Italiji, je po mnenju toženke najmanj sporna, če ne že absurdna. Tožnik je namreč priznal, da je želel v Italijo in tja ni odšel zgolj zato, ker je bil prijet s strani policije. Z odhodom v Italijo bi vsekakor onemogočil toženki meritorno odločiti o njegovi prošnji.

18. Toženka še navaja, da ni res, da je tožnik podal namero za mednarodno zaščito na PP Podlehnik v angleškem jeziku, saj je bil ves čas postopka prisoten tolmač, prav tako pa iz registracijskega lista izhaja, da je bilo obvestilo o sankciji v primeru zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma še pred podajo same prošnje, v pandžabi jeziku, ki ga tožnik govori.

19. Toženka ponavlja, da je tožnik že bil nastanjen v sprejemnih prostorih azilnega doma, a jih je zapustil, čeprav je vedel, da tega ne bi smel storiti ter dodaja, da je azilni dom institucija odprtega tipa, kjer je trenutno nastanjenih veliko število ljudi in omejeno število varnostnikov, kar jim ne omogoča, da lahko izvajajo 24- urni nadzor nad vsemi prosilci, še posebej pa ne nad prosilci, ki so izrazito begosumni. Iz navedenega tako nedvomno izhaja, da milejši ukrep (omejitev gibanja na azilni dom) ne bi bil učinkovit (prosilec je azilni dom že zapustil- kar nedvomno je subjektivna okoliščina) in zato se je tožena odločila tožniku omejiti gibanje na Center za tujce. Izrečeni strožji ukrep je po njenem mnenju skladen tudi z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu pod določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilcev v zaporu (kot želi tožnik prikazati Center za tujce), zaradi česar okoliščine pridržanja tožnika v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati.

20. Toženka nasprotuje tudi predlagani začasni odredbi, ker odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop, škoda pa v zahtevi za izdajo začasne odredbe sploh ni zatrjevana.

21. Toženka ob tem izpostavlja še širši problem v zvezi z izdajanjem začasnih odredb v primerih pridržanja, saj meni, da začasne odredbe v teh primerih ne bi smele biti nikoli dovoljene. Vsebina tožbenega zahtevka je enaka vsebini zahteve za začasno odredbo, to pa upoštevajoč sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (I Up 59/2013 z dne 7. 3. 2013) pomeni, da je tudi v takšnih primerih začasno odredbo mogoče izjemoma izdati, vendar le pod pogojem, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v primeru izdaje sodbe, s katero bi sodišče tožbo zavrnilo, mogoče za toženko vzpostaviti prejšnje stanje.

22. Toženka še pojasnjuje, da se v primerih omejitev gibanja določenim prosilcem ob upoštevanju pogojev, navedenih v ZMZ-1 oziroma Uredbi (EU) 604/2013, lahko za določen čas gibanje omeji. Razlogi za omejitev gibanja so različni, vsem pa je skupno, da se z omejitvijo gibanja določenih prosilcev varuje javni red, upoštevanje in izvrševanje zakonodaje EU. Pri izvrševanju sklepa o omejitvi gibanja je nujno, da se ukrep izvrši takoj in neprekinjeno, saj drugače omejitev gibanja nima pomena. V kolikor bi se z izdajo začasne odredbe lahko zadržalo izvrševanje sklepa o omejitvi gibanja, toženka opozarja, da po izdaji sodbe, s katero bi se tožba zoper sklep o omejitvi pravnomočno zavrnila, toženka ne bi mogla vzpostaviti prejšnjega stanja (to je omejiti gibanje prosilcu), saj bi prosilec do takrat že pobegnil. Toženka poudarja, da je pri izdaji začasne odredbe treba sorazmerno upoštevati škodo, ki bi bila z izvršitvijo akta povzročena tožniku, ter škodo, ki bi nastala javni koristi. V primeru omejitev gibanja se nikakor ne more izdati začasna odredba za odložitev izvršitve sklepa o omejitvi gibanja, saj bi bila s tem nesorazmerno prizadeta javna korist. Z možnostjo, da se odloži izvršitev sklepa o omejitvi gibanja, bi sklepi o omejitvi gibanja postali povsem brezpredmetni. Izdajanje začasnih odredb v zvezi z omejitvijo gibanja je po mnenju toženke povsem skregano z zdravo pametjo in namenom, zakaj se omejitev gibanja sploh uveljavlja. V kolikor namreč prosilec po izdaji začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev sklepa o omejitvi gibanja, ne bi pobegnil, potem omejitev gibanja sploh ni potrebna, saj prosilec očitno ni begosumen.

23. Glede na navedeno toženka predlaga, da se tožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

**K I. točki izreka:**

24. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo pooblastilo (A1), izpodbijano odločbo (A2), pooblastilo (B1), v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-2115/2018 in zaslišalo tožnika.

Tožba je utemeljena.

25. Neposredno odločilen razlog za odločitev toženke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Nosilni razlog za omejitev gibanja v obravnavani zadevi je namreč presoja toženke, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji zahtevek za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 26. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.1 Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije2, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.3

27. Skladno s točko b tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca v tem primeru pridržati, da se lahko določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil; razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II). Iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 28. Z navedeno določbo ZMZ-1 je zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja v primeru, ko je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito in jih sicer ne bi bilo mogoče pridobiti. V takih okoliščinah pa je omejitev gibanja dopustna le, če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Kdaj je mogoče šteti, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, je z novim 84.a členom ZMZ-1 primeroma določil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A)4 v 40. členu.

29. Iz stališč, sprejetih v sodni praksi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), je razvidno, da je treba tretji odstavek 46. člena Direktive 2013/325,5 ki določa, da države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in _ex nunc_ presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU, v povezavi s 47. členom Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, razlagati tako, da mora sodišče države članice, pri katerem je vloženo pravno sredstvo na prvi stopnji zoper odločbo o prošnji za mednarodno zaščito, proučiti tako dejanske in pravne elemente, kot je uporaba točke (a) prvega odstavka 12. člena Direktive 2011/958,6 za položaj prosilca, ki jih je organ, ki je sprejel to odločbo, upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejetju navedene odločbe.

30. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) je že zavzelo stališče, da je ob upoštevanju načela primarnosti prava EU (3.a člen Ustave RS) v postopkih priznanja mednarodne zaščite potrebna tudi ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Skladno z izhodišči SEU je treba, kadar je to primerno, upoštevati tudi informacije (dejstva in dokaze), ki so se pojavile po izdaji odločbe upravnega organa.7 Po presoji SEU je treba izraz "zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo […] zagotavlja podrobno in _ex nunc_ presojo dejstev in pravnih vprašanj," razlagati tako, da morajo države članice na podlagi tretjega odstavka 46. člena Procesne direktive II nacionalno pravo prilagoditi tako, da obravnava zadevnih pravnih sredstev vključuje sodni preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov,8 ki sodišču omogočajo posodobljeno presojo obravnavane zadeve, saj bi mu bil sicer odvzet običajni pomen.9 SEU je pojasnilo, da v zvezi s tem izraz "ex nunc" opozarja na obveznost sodišča, da opravi presojo, ki, kadar je to primerno, upošteva nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo,10 in da pridevnik „popolna“ v tretjem odstavku 46. člena Procesne direktive II potrjuje, da mora sodišče obravnavati tako elemente, ki jih je organ za presojo upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot elemente, ki so se pojavili po tem, ko je ta organ sprejel odločbo.11

31. Iz upravnega spisa toženke št. 2142-4388/2022 izhaja, da je bil s tožnikom dne 28. 9. 2022 opravljen osebni razgovor v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito in dne 3. 10. 2022 izdana odločba toženke št. 2142-4388/2022/9 (1222-12) z dne 3. 10. 2022, s katero je toženka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno, določila deset dnevni rok za prostovoljni odhod, v primeru, da tožnik ne zapusti RS in v odločbi določenih območij, tožnikovo odstranitev in prepoved vstopa na območje RS in v odločbi določenih območij, za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod.

32. Sodišče je upoštevajoč zavzeta stališča sodne prakse na podlagi tretjega odstavka 46. člena Procesne direktive in zahtevo po _ex nunc_ presoji v postopkih mednarodne zaščite upoštevaje, da izpodbijana odločba temelji na 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in dejstvo, da je toženka že odločila o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, tožbi ugodila in izpodbijani sklep odpravila, saj je iz odločbe toženke št. 2142-4388/2022/9 (1222-12) z dne 3. 10. 2022 razvidno, da je že ugotovila dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, saj je o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito že odločila.

33. Po presoji sodišča tako ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer potreba po ugotovitvi dejstev, na katerih temelji tožnikova prošnja, izključno s čimer toženka utemeljuje nujnost izrečenega pridržanja v izpodbijanem sklepu. Sodišče je zato tožbi ugodilo in se s presojo nevarnosti pobega tožnika ni ukvarjalo, saj že odsotnost enega od kumulativno določenih pogojev v drugi alineji prvega člena 84. člena ZMZ-1 zadošča, da omejitev gibanja na tej podlagi ni dovoljena.

34. Neutemeljena je namreč navedba toženke, da je tudi v primeru, da toženka izda odločbo o prošnji za mednarodno zaščito pridržanega prosilca ali že opravi osebni razgovor, nujno, da je prosilec dosegljiv za sodišče, kar naj bi izhajalo tudi iz ene izmed sodb naslovnega sodišča. V konkretnem primeru je toženka utemeljevala izpodbijani sklep, katerega zakonitost se presoja, izključno na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 torej z utemeljitvijo, da je pridržanje tožnika potrebno za to, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja. Po ugotoviti, da je ta dejstva toženka že ugotovila, upoštevajoč zahtevo po _ex nunc_ presoji v konkretnem primeru, je nosilni argument izpodbijanega sklepa odpadel, zato pogojev za pridržanje tožnika na podlagi izpodbijanega sklepa ni (več) in zato ni upoštevno sklicevanje toženke na sodbo sodišča Evropske unije v zadevi C-18/16, K proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, s 14. 9. 2017. 35. Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, saj po presoji sodišča niso podani pogoji za izrek omejitve gibanja.

**K II. točki izreka:**

36. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

37. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

38. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

39. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

40. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, pa lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi nezakonit (I. točka izreka), saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja.

41. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe 1 SEU je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 2 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 3 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 4 ZMZ-1A, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 54/2021 z dne 9. 4. 2021, in se prične uporabljati 9. 11. 2021. 5 Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev; v nadaljevanju Procesna direktiva II). 6 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 7 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, 10. točka obrazložitve. 8 Potrebni elementi za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito so izjave prosilca in vsa dokumentacija, s katero razpolaga prosilec, glede svoje starosti, porekla, vključno s poreklom ustreznih sorodnikov, identitete, državljanstva(-ev), držav(-e) in kraja(-ev) prejšnjega prebivališča, prejšnjih prošenj za azil, prepotovanih poti, potovalnih dokumentov ter razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito (drugi v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Direktive 9 Sodba v zadevi C-585/16, 110. točka obrazložitve. 10 Ibidem, 111. točka obrazložitve. 11 Ibidem, 113. točka obrazložitve.