Jedro

Predlog za preložitev naroka ni vloga, s katero tožena stranka oporeka tožbenemu zahtevku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zaradi izostanka razsodilo, da mora toženec plačati tožnici znesek 500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 46.023,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo zaradi izostanka. Ugotovilo je, da so izkazane vse predpostavke za izdajo sodbe zaradi izostanka, ki jih določa 332.čl. Zakona o pravdnem postopku.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Navaja, da ni šlo za prvi narok za glavno obravnavo. Pred tem je bil že razpisan narok za dne 17.6.1997. Razen tega je toženec svoj izostanek opravičil. Toženec je z vlogo oporekal tožbenemu zahtevku. Tako je treba razumeti predlog za preložitev obravnave s priloženim pooblastilom za odvetnico. Utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Iz tožbe izhaja, da tožeča stranka zahteva preživnino za hčerko, ne pa povrnitev dejanskih stroškov, ki jih je imela z njo. Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, so v nasprotju z dokazi, na katere se sklicuje. Sporazum, sklenjen pri Centru za socialno delo, dokazuje, da je bila določena preživnina za čas od 1.6.1996 dalje, ne pa za nazaj. Tožba se napačno sklicuje na določbo 94.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Meseca julij in avgust sta čas dopustov. Sodišče bi moralo upoštevati možnost, da bo toženec tedaj odsoten. Revizijskega predloga ne postavlja.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Za izdajo sodbe zaradi izostanka so bile izpolnjene vse predpostavke, ki jih določa 332.čl. ZPP. Prvi narok za glavno obravnavo v tej zadevi je bil dne 21.8.1997, kajti prvotno določeni narok za dne 17.6.1997 je bil preklican in se ni opravil. Na glavno obravnavo dne 21.8.1997 je bil toženec pravilno povabljen. Vabilo je prejel dne 15.7.1997. Za zastopanje v tej pravdi je pooblastil odvetnico, ki je dne 20.8.1997 prosila za preložitev glavne obravnave zaradi toženčeve odsotnosti. Sodišče predlogu ni ugodilo. S tem pa ni prekršilo nobene določbe pravdnega postopka. Toženčeva odsotnost brez kakšnega dodatnega pojasnila namreč ni utemeljen razlog za preložitev naroka, saj je toženec prejel vabilo pravočasno in je bil dolžan prilagoditi svoje obveznosti dejstvu, da je vabljen na sodišče. Poleg tega je za zastopanje pooblastil odvetnico. Za njeno odsotnost pa niso navedeni nobeni razlogi. Zato obravnavana vloga za preložitev naroka sama zase stranke ne more obvarovati posledic izostanka naroka.

Navedena vloga se glasi dobesedno: "VLOGA ZA PRELOŽITEV NAROKA Kot pooblaščenka tožene stranke, prosim za preložitev razpisanega naroka za dne 21.8.1997, zaradi odsotnosti tožene stranke.

Za razumevanje se vam zahvaljujem." To besedilo niti po naslovu, niti po vsebini ne pomeni oporekanja tožbenemu zahtevku. O toženčevem stališču do dejstev, navedenih v tožbi, in o utemeljenosti tožbenega zahtevka v vlogi ni niti besedice. Samo to, da si tožena stranka želi imeti narok ob drugem času, kot ga je določilo sodišče, ne kaže, da oporeka tožbi. Napačno pa je mnenje tožene stranke, da se oporekanje tožbi predpostavlja. Za tako mnenje ni utemeljenga razloga. Nasprotno, od toženca, ki je poslovno sposoben in kvalificirano zastopan, se pričakuje, da je s podanim predlogom izrazil svojo pravo voljo. Toženec pa ne navaja, kaj ga je oviralo, da ne bi hkrati s predlogom za preložitev naroka izjavil še svoje stališče do tožbe. Tega ni storil. Ovira za izdajo sodbe zaradi izostanka po 3. točki prvega odst. 332.čl. ZPP torej ni podana.

Istitut sodbe zaradi izostanka po 332.čl. ZPP temelji na predpostavki, da toženec, ki tožbi ne oporeka, priznava dejstva, ki so navedena v tožbi. Ne gre za presumpcijo o pripoznavi tožbenega zahtevka, ker sicer ne bi bile potrebne določbe 4. in 5. točke prvega odst. 332.čl. ZPP. Taka vsebina določbe 332.čl. ZPP je izhodišče za razlago toženčevega predloga za preložitev obravnave. Če bi bilo v tej vlogi izraženo odklonilno stališče do dejstev, navedenih v tožbi, bi vloga pomenila oporekanje tožbenemu zahtevku v smislu 3. tč.

prvega odst. 322.čl. ZPP. Vendar, kot je bilo obrazloženo, tega v predlogu ni.

Utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožnica je navedla, da je petindvajset mesecev preživljala hčerko in da zahteva, da ji toženec kot oče povrne del stroškov v zvezi s tem po 20.000,00 SIT mesečno. Na sklepčnost tožbenega zahtevka ne vpliva okoliščina, da se tožba sklicuje na napačno zakonsko določbo in sicer na 94.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, namesto na 133.čl. tega zakona ali 218.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Določba 4. točke prvega odst. 332.čl. ZPP zaheva skladnost med dejstvi, navedenimi v tožbi, in zahtevkom, ne pa tudi navedbe pravilne pravne podlage. Na pravno podlago tožbenega zahtevka sodišče ni vezano (3. odst. 186.čl. ZPP).

Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je s tožencem sklenila sporazum o plačevanju preživnine za hčerko za čas od 1.6.1996 dalje. Ta sporazum nima nobene določbe o stroških preživljanja, ki jih je zalagala tožnica za čas od rojstva hčerke do 1.6.1996. Zato dejstva, na katere tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, niso v nobenem nasprotju s tem dokazom.

To, da sta meseca julij in avgust na splošno čas dopustov, samo zase ni razlog po 6. točki prvega odstavka 322.čl. ZPP. Toženec je vabilo prejel pet tednov pred obravnavo. Tudi če bi sam štel dopust kot zadosten razlog, da se ne bi udeležil glavne obravnave, bi moral poskrbeti za zastopanje na obravnavi. Ker tega ni storil, ga zadenejo posledice po 332.čl. ZPP.

Iz navedenega izhaja, da so v obravnavanem primeru izpolnjene vse predpostavke, ki jih določa 332.čl. ZPP za izdajo sodbe zaradi izostanka. Sodišče druge stopnje ni storilo nobenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato revizija tožene stranke ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393.čl. ZPP).