Jedro

Pritožba utemeljeno očita prvostopnemu sodišču napačno postopanje v zvezi s predlogom tožeče stranke z dne 24.4.2024 o izločitvi nedopustnega dokaza izvensodne poravnave predložene s strani tožene stranke, saj prvostopno sodišče o predlogu sploh ni odločalo, ni navedlo nobenih razlogov, zakaj je dokaz izvedlo ne da bi se vsebinsko opredelilo do predloga tožeče stranke o izločitvi tovrstnega dokaza pridobljenega s kršitvijo ustavnih pravic. Zgolj navedba, da ne gre za kazenski postopek, je nerelevantna in vsebinsko prazna. Prvostopno sodišče spregleda, da tožeča stranka s predlogom opozarja na pravno relevantne okoliščine o nedopustno pridobljenem in izvedenem dokazu, o katerih se je potrebno izreči.

Ker prvostopno sodišče ne odloči o predlogu, se ne opredeli in ne pojasni razlogov, ki bi utemeljevali izvedbo dokaza, ampak dokaz zgolj izvede, kot da predloga tožeče stranke ni, je po mnenju pritožbenega sodišča storilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako prvostopna sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je niti ni mogoče preizkusiti, zato je podana tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1oo.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2019 do plačila in (II.) odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka. O višini bo odločeno po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom.

2.Tožeča stranka toži na vrnitev posojila, ki ga je A. A. na podlagi posojilne pogodbe z dne 1.9.2025 v višini 100.000,00 EUR, z ročnostjo 4.9.2015 ter možnostjo podaljšanja, nakazala toženi stranki, nato pa tožeči stranki odstopila svojo terjatev iz naslova vračila posojila (cesija). Tožeča stranka je s toženo stranko sklenila izvensodno poravnavo, s katero je slednji odobrila brezobrestni odlog vračila posojila. Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni dokazala, da je A. A. kot posojilodajalka s tožečo stranko sklenila pogodbo o odstopu terjatve (cesijo) iz naslova vračila posojila, niti, da je bila o tem obveščena tožena stranka oziroma zakoniti zastopnik tožene stranke B. B.. O ugovoru tožene stranke, da je posojilo vrnila tožeči stranki, prvostopno sodišče ni odločalo in se o tem ni opredeljevalo.

3.Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku, podredno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Pritožba opozarja na napačno postopanje prvostopnega sodišča, ki je nedopustno izvedlo dokaze pridobljene s kršitvijo ustavnih pravic, ne da bi odločilo o predlogu tožeče stranke, da se kot nedopusten dokaz iz spisa izloči s strani tožene stranke predložena izvensodna poravnava (priloga B4), temveč je takšen predlog tožeče stranke ignoriralo ter navedlo, da ne gre za kazenski postopek. Takšno ravnanje je nedopustno in nasprotuje sodni praksi zavzeti v odločitvi Ustavnega sodišča Up-472/02 z dne 7.10.2004, kjer je ustavno sodišče pojasnilo, da je poseg v pravico (do zasebne lastnine in zasebnosti v konkretnem primeru) pod določenimi pogoji sicer dopusten, če za izvedbo takega dokaza obstajajo posebej utemeljene okoliščine, ki pa jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Opozarja, da je potrebno tudi v pravdnem postopku v primeru takšnih dokazov upoštevati načelo sorazmernosti in presoditi, kateri pravici je treba dati prednost. Sklicujoč se na stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pd 911/2017 z dne 24.5.2018, da je izvedba nedovoljenih dokazov dopustna samo, če zadosti strogemu testu sorazmernosti, čemur pa sodišče ni zadostilo. Očita bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Pritožba očita tudi nepravilne ugotovitve v 27. točki obrazložitve, kjer se prvostopno sodišče ni opredelilo do pravno relevantnega in odločilnega dejstva, da so tožena stranka oziroma njeni zakoniti zastopniki vedeli za odstop terjatve. Pri tem ni bistveno, od kod to vedenje izvira, temveč je bistveno vedenje o odstopu terjatve, ki je pri toženi stranki bilo doseženo, kar sodišče povsem zanemari in se do tega, da so zakoniti zastopniki vedeli za prenos terjatve, ne opredeli. Četudi je priča nekonsistentno izpovedovala o izvoru vedenja o prenosu terjatve, ne more biti dvoma, da je tožena stranka vedela za prenos terjatve. Slednje potrjujeta tako priča C. C., ki je bil poslovodja tožene stranke, kot tudi D. D.. Prav tako je priča B. B. izrecno potrdil svoj podpis na izvensodni poravnavi (v prilogi A2), v kateri je bila povzeta ugotovitev o prenosu terjatve. Gre za pričo, ki je bila v kritičnem času direktor tožene stranke in ji je potrebno pokloniti vero v tem delu.

4.Na pritožbo je pravočasno odgovorila tožena stranka po pooblaščencu, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe, priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Navaja, da tožena stranka predhodno ni bila seznanjena oziroma obveščena o odstopu terjatve tožeči stranki, kar potrjujejo tudi javno objavljeni podatki (bilance) tožeče stranke za 2016, 2017 in 2018. Tožeča stranka ni predložila pogodbe o cesiji oziroma izkazala, da bi bila le ta sklenjena. Zato tožeča stranka ne more biti upnik in ni aktivno legitimirana za predmetno tožbo. Irelevantni so očitki o nedopustno izvedenih dokazih, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic, saj je sodišče zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe. Meni, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa, da bi se moral postopek ponoviti pred drugim sodnikom glede očitane kršitve o nedovoljeni izvedbi nedopustnih dokazov. Tožeča stranka ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena, da je tožena stranka vedela za odstop terjatve sklicujoč se na 27. in 28. točko obrazložitve prvostopne sodbe.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Pritožba utemeljeno očita prvostopnemu sodišču napačno postopanje v zvezi s predlogom tožeče stranke z dne 24.4.2024 o izločitvi nedopustnega dokaza izvensodne poravnave predložene s strani tožene stranke (v prilogi B4), saj prvostopno sodišče o predlogu sploh ni odločalo, ni navedlo nobenih razlogov, zakaj je dokaz izvedlo ne da bi se vsebinsko opredelilo do predloga tožeče stranke o izločitvi tovrstnega dokaza pridobljenega s kršitvijo ustavnih pravic. Zgolj navedba, da ne gre za kazenski postopek, je nerelevantna in vsebinsko prazna. Prvostopno sodišče spregleda, da tožeča stranka s predlogom opozarja na pravno relevantne okoliščine o nedopustno pridobljenem in izvedenem dokazu, o katerih se je potrebno izreči (ali gre za dovoljen oziroma nedovoljen dokaz in ali ga je dopustno izvesti upoštevaje tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-204/02 z dne 7.10.2004, na katero opozarja pritožba).1 Ker prvostopno sodišče ne odloči o predlogu, se ne opredeli in ne pojasni razlogov, ki bi utemeljevali izvedbo dokaza, ampak dokaz zgolj izvede, kot da predloga tožeče stranke ni, je po mnenju pritožbenega sodišča storilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako prvostopna sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je niti ni mogoče preizkusiti, zato je podana tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7.Pritožba utemeljeno opozarja tudi, da se prvostopno sodišče ni konkretno opredelilo do relevantnih navedb, da so tožena stranka oziroma njeni zakoniti zastopniki vedeli za odstop terjatve. V 27. točki obrazložitve sodišče dvomi, da je do sklenitve cesije prišlo, ker priča A. A. ni konsistentno izpovedala na kašen način (ustno, po e pošti, pisno ali kako drugače) je tožena stranka izvedela za odstop terjatve. Prenos terjatve v smislu 417. člena OZ je lahko dogovorjen pisno ali ustno, kar je sicer pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče. Pomembno je dolžnikovo (v konkretnem primeru toženkino) vedenje o tem, da je terjatev bila odstopljena tožeči stranki in ne od kod to vedenje izvira. Pritožba torej utemeljeno opozarja na vedenje tožene stranke (oziroma njenih zakonitih zastopnikov) za odstop terjatve, kar naj bi potrdili priči C. C. in D. D. (oba zakonita zastopnika tožene stranke). Prav tako tudi B. B., ki je bil v kritičnem času direktor tožene stranke in je izrecno potrdil svoj podpis na izvensodni poravnavi v prilogi A2, kjer je povzeta ugotovitev o prenosu terjatve. Vse navedeno prvostopno sodišče zanemari, se do tega ne opredeli in preuranjeno zaključi, da aktivna legitimacija tožeče stranke ni podana, ker ni izkazan odstop terjatve. Pritožbeni očitek o pomanjkljivi, nerazumni, vsebinsko neprepričljivi dokazni oceni, se pokaže kot utemeljen.

8.Z zgoraj opisanim ravnanjem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za kateri se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo odpraviti navedenih kršitev, saj prvostopno sodišče sploh še ni odločalo in vsebinsko presojalo predloga tožeče stranke z dne 24.4.2024 o izločitvi nedopustnega dokaza (v prilogi B4), izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o tem in je tudi ni mogoče preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Izostalih razlogov pritožbeno sodišče ne more samo sanirati na način, da bi namesto sodišča prve stopnje samo prvič odločalo o predlogu tožeče stranke glede izločitve nedopustnega dokaza, ponovilo celoten dokazni postopek ter odločilo v zadevi, upoštevaje napotke o skrbni in vsebinsko prepričljivi dokazni oceni (v skladu z 8. členom ZPP) glede odstopa terjatve (in glede aktivne legitimacije tožeče stranke), nato pa morebiti (glede na predhodno odločitev) odločilo še o ugovoru tožene stranke, da je bila terjatev (vračilo posojila) tožeči stranki plačana, o čemer prvostopno sodišče do sedaj sploh še ni odločalo, niti ni izvajalo dokazov v tej smeri. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).2 Ker se po tožbi z dne 30.10.2019 (takrat je bil vložen predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine) zadeva razveljavlja prvič, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9.Prvostopno sodišče bo moralo v novem sojenju izdati sodbo, ki ne bo obremenjena z očitanima bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka. Moralo bo odločiti o predlogu tožeče stranke z dne 24.4.2024 o izločitvi nedopustnega dokaza, o katerem do sedaj še ni vsebinsko odločilo (glej 6. točko obrazložitve tega sklepa), nato pa ponovno izvesti vse že izvedene dokaza in glede na trditve pravdnih strank izdelati skrbno, vestno, celovito (analitično sintetično) in vsebinsko prepričljivo dokazno oceno izvedenih dokazov (v skladu z 8. členom ZPP) glede odstopa terjatve tožeči stranki in ponovno odločiti o ugovoru tožene stranke glede aktivne legitimacije tožeče stranke (glej 7. točko obrazložitve). V kolikor bo ugotovilo, da je aktivna legitimacija tožeče stranke podana, bo moralo odločiti še o ugovoru tožene stranke, da je poravnala terjatev (vrnila posojilo) tožeči stranki, o katerem prvostopno sodišče do sedaj še ni odločalo in v zvezi s tem izvesti tudi predlagane dokaze, za pravilno in celovito ugotovitev dejanskega stanja in pravilno uporabiti materialno pravo.

10.Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

11.Predlog pritožnice za predodelitev zadeve drugemu sodniku ni utemeljen, saj pritožba ne navaja pravno relevantnih razlogov za izločitev sodnika (70. člen ZPP). Prav tako pritožbeno sodišče po pregledu spisa ne vidi razlogov za predodelitev zadeve drugemu sodniku. V konkretnem primeru teče pravdni, ne kazenski postopek.

12.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP in se pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1Ustavna odločba Up -472/02 opozarja, da je pod določenimi pogoji dopusten poseg v pravico (do zasebne lastnine in zasebnosti v konkretnem primeru), vendar bi morale v pravdnem postopku za izvedbo dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice (do zasebne lastnine in zasebnosti v konkretnem primeru), obstajati posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza bi morala imeti poseben namen za izvrševanje neke ustavno zavarovane pravice. V takšnem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost.

2Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17.9.2013.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 354, 339/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.