Jedro

Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-200/00 razveljavilo 30. člen ZZZat (1. točka izreka), odpravilo pa je tudi Uredbo o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane Bosne in Hercegovine (2. točka izreka) in odločilo, da lahko vsakdo, ki so mu nastale škodljive posledice s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljene uredbe iz 2. točke izreka odločbe, zahteva njihovo odpravo pri pristojnem organu v roku treh mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu RS (3. točka izreka). Kot poudarja tudi tožena stranka iz citirane odločbe izhaja, da lahko zahtevo za odpravo posledic uveljavlja le tista oseba, ki so ji nastale škodljive posledice s posamičnim aktom, ki je bil sprejet na podlagi odpravljene uredbe. Obstoj posamičnega akta je tako pogoj za uveljavljanje odprave škodljivih posledic na podlagi citirane odločbe Ustavnega sodišča RS. Ker tožnica zase in za hčerko ni podala vloge za priznanje začasnega zatočišča na podlagi 30. člena ZZZat in uredbe, ji tudi s strani organa prve stopnje ni bil izdan posamični akt, zato ne sodi v krog oseb, ki jim je z odločbo ustavnega sodišča priznana pravica, da zahtevajo odpravo škodljivih posledic, ki so jim nastale s posamičnim aktom.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožečo stranko se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice in njene mladoletne hčerke proti sklepu Upravne enote A št. ... z dne .... Organ prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrgel njuno vlogo za odpravo škodljivih posledic in za priznanje začasnega zatočišča na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-200/00 na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Organ prve stopnje je ugotovil, da tožnici nikoli nista zaprosili za priznanje začasnega zatočišča na podlagi 30. člena Zakona o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 20/97, v nadaljevanju: ZZZat) in Uredbe o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane BiH (Uradni list RS, št. 41/97 in 31/98, v nadaljevanju: uredba) in da zato ne moreta uveljavljati pravic ali pravnih koristi v zadevi odprave škodljivih posledic na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS. Tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje ugotovil, da sta stranki imeli status začasnega begunca na dan 25. 4. 1997, ko je začel veljati ZZZat, vendar pri tem organu nista nikoli zaprosili za pridobitev začasnega zatočišča v Republiki Sloveniji na podlagi 30. člena ZZZat. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-200/00 razveljavilo 30. člen ZZZat in odpravilo uredbo in odločilo, da lahko vsakdo, ki so mu nastale škodljive posledice s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljene uredbe, zahteva njihovo odpravo pri pristojnem organu v roku treh mesecev od objave te odločbe. Tožena stranka povzema 11. točko obrazložitve odločbe ustavnega sodišča. Za vodenje postopka, uvedenega na strankino vlogo za odpravo škodljivih posledic, nastalih s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljene uredbe, so potrebne procesne predpostavke in sicer, da je stranka imela na dan 25. 4. 1997 veljaven karton začasnega begunca, da je pri pristojnem organu zahtevala odpravo škodljivih posledic v roku treh mesecev od dneva objave odločbe Ustavnega sodišča (do vključno ponedeljka 15. 1. 2001) ter da ji je bil izdan posamični akt, sprejet na podlagi odpravljene uredbe. Tak posamični akt je bil torej lahko sprejet le v času veljavnosti uredbe, torej najkasneje do vključno dne 12. 10. 2000. Organ prve stopnje je ugotovil, da tožnica, razen izdanega posamičnega akta, sprejetega na podlagi odpravljene uredbe, izpolnjuje vse ostale procesne predpostavke za vodenje postopka. Tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje dal stranki možnost dokazovanja njenih navedb. Organ prve stopnje je presodil, da so trditve tožnice, da upravna enota ni želela sprejeti njene vloge za priznanje začasnega zatočišča neutemeljene oziroma da jih ni mogoče šteti za dokazane. Tožena stranka poudarja, da v vlogi za odpravo škodljivih posledic, vloženi 8. 11. 2000, ne omenja, da naj bi ji bilo onemogočeno vložiti vlogo za priznanje začasnega zatočišča na podlagi 30. člena ZZZat in odpravljene uredbe. Tožena stranka se strinja z oceno organa prve stopnje, da je tožnica zgolj zatrjevala, da je večkrat poskušala vložiti vlogo za začasno zatočišče pred potekom statusa začasnega begunca. Njen izvenzakonski partner je na zapisnik navedel, da je bil zraven, ko je tožnica želela vložiti vlogo in je referent za tujce B.B. ni želel sprejeti. Niti tožnica niti predlagane priče niso natančno opisale okoliščin poskusa vložitve vloge, niti niso navedli, kaj je B.B. tožnici rekel. Tožnica je le zatrjevala, da je bila njena vloga zavrnjena. Neizpolnjevanje pogojev naj bi tožnico odvrnilo od vložitve vloge za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ter naj bi šele nato neuspešno vztrajala pri vložitvi vloge za priznanje začasnega zatočišča, vendar je kasneje 4. 8. 1997 vložila vlogo za dovoljenje za začasno prebivanje. Zgolj zatrjevanje tožnice in njenega izvenzakonskega partnerja, da je uradna oseba nezakonito odklonila sprejem vloge, pa tožena stranka ne more upoštevati kot izjavo stranke, ki bi se v upravnem postopku lahko uporabila kot dokaz v smislu 1. odstavka 188. člena ZUP, zato ni mogoče šteti, da je bilo tožnici onemogočeno vložiti vlogo za priznanje začasnega zatočišča na podlagi 30. člena ZZZat in uredbe. Tožena stranka navaja, da verjame, da so tožnici že zgolj na podlagi kasneje odpravljene uredbe nastale škodljive posledice, zaradi katerih ni mogla podaljšati svojega statusa, kot je navedla v svoji vlogi za odpravo škodljivih posledic. Pri tem pa opozarja na 3. odstavek 46. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS). Tožena stranka poudarja, da tožnica zase in za mladoletnega otroka ni nikoli vložila vloge za priznanje začasnega zatočišča in ni izkazala svojih trditev, da bi ji bilo to onemogočeno s strani uradne osebe, zato ne more uveljavljati pravice ali pravne koristi zase ali za mladoletno hčerko. Tožnica v tožbi navaja, da je organ prve stopnje v ponovljenem postopku kljub stališču in napotilom sodišča v sodbi opr. št. U ... preuranjeno odločil, da se vloga tožnice zavrže. Organ prve stopnje še vedno vztraja pri stališču, da naj tožnica ne bi vložila oziroma poskušala vložiti vloge za podaljšanje začasnega zatočišča. Tožnica poudarja, da v juliju 1997 še ni imela pooblaščenca in je sama poskušala podati vlogo za podaljšanje začasnega zatočišča, vendar ji je bilo rečeno, da naj gre nazaj v BiH in da nima možnosti za vložitev prošnje za podaljšanje začasnega zatočišča. Tožnica je preko pooblaščenca avgusta 1997 vložila vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz humanitarnih razlogov po 18. členu takrat veljavnega Zakona o tujcih. Tožnica se ne strinja z ugotovitvami organa prve stopnje, ki temeljijo na izpovedbi bivšega uslužbenca J. K., da naj bi tožnica v juliju 1997 želela vložiti izključno vlogo za začasno prebivanje tujca iz razlogov, ker je imel njen izvenzakonski partner veljavno dovoljenje za prebivanje. Tožnica je pri Upravni enoti A spraševala, če obstaja ta možnost, ko pa ji je bilo pojasnjeno, da ta možnost ne obstaja, je prosila, če lahko poda vlogo za podaljšanje začasnega zatočišča, na to vprašanje pa je dobila odgovor, da za to nima nobenih pogojev. Priči B.B. ne gre pokloniti vere v tolikšni meri, da bi lahko izpodbila vse tiste dokaze, ki so potrjevali trditev tožnice, da ji je bilo onemogočeno podati vlogo za pridobitev začasnega zatočišča na podlagi 30. člena ZZZat. Prav tako ne gre pokloniti vere priči C.C., ki je še sedaj zaposlena pri upravni enoti, ker ni pričakovati, da bi bila njena izpoved kako drugačna in v nasprotju s stališčem delodajalca. Tožnici je bilo onemogočeno vložiti vlogo za podaljšanje začasnega zatočišča v starih poslovnih prostorih Upravne enote A, tožnica se spominja, da je priča C.C. potem delala kot referentka za tujce šele po preselitvi upravne enote v nove poslovne prostore, kar je bilo vsekakor po koncu julija 1997. V zvezi s stališčem tožene stranke glede odločitve Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-200/00 navaja, da do izdaje posamičnega akta v tožničinem primeru sploh ni moglo priti. Tožnica je želela vložiti prošnjo za podaljšanje začasnega zatočišča in je storila vse, da bi pristojni organ izdal posamični akt, vendar je bil sprejem vloge odklonjen. Tožnici je bilo onemogočeno, da bi pridobila posamični akt, to ji ne more biti toliko v škodo, da sploh ne bi bilo mogoče na noben način odpraviti škodljivih posledic. Iz razloga, ker posamičnega akta tožnica sploh ni mogla na noben način pridobiti, so ji nastale povsem enake posledice kot s posamičnim aktom. Tožnica zaradi tega tudi ni izrecno zahtevala odprave posledic neposredno na podlagi s strani Ustavnega sodišča RS odpravljenega predpisa. Sicer pa je po oceni tožnice tudi karton začasnega begunca, ki ji je (nezakonito) potekel, posamični akt. Tožnica predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v nov postopek in da se jo oprosti plačila sodnih taks, ker je dejansko še vedno begunka brez dohodkov in brez premoženja. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da meni, da je njena odločitev pravilna in zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu. K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena. Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnica zase in za hčerko vložila vlogo, ki jo je naslovila "vloga za vrnitev začasnega zatočišča" dne ...2000 in tudi, da sta imeli status začasnega begunca do dne 31. 7. 1997 in veljaven karton začasnega begunca na dan, ko so začela veljati določila ZZZat, nista pa zaprosili za pridobitev začasnega zatočišča na podlagi 30. člena ZZZat in uredbe. Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da v ponovljenem postopku tožnica ni dokazala, da je poskušala vložiti prošnjo za podaljšanje začasnega zatočišča in da ji je bil sprejem te vloge odklonjen s strani uslužbencev organa prve stopnje. Tožena stranka je v skladu z določilom 214. člena ZUP navedla ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, ki jih je izvedel organ prve stopnje, navedla pa je tudi svoje razloge, ki so jo vodili glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je sprejela izpodbijano odločbo. Tudi po presoji sodišča tožnica ni dokazala, da so ji uslužbenci organa prve stopnje onemogočili oziroma preprečili vložiti vlogo za priznanje začasnega zatočišča, ker v ponovljenem postopku ni dokazala same odklonitve sprejema njene vloge oziroma zahteve, z vložitvijo katere se začne upravni postopek (1. odstavka 125. člena ZUP). Tožnica pa tudi v tožbi ne ponuja nobenih konkretnih navedb ali dokazov v zvezi z zatrjevano odklonitvijo, zato sodišče lahko sledi stališču tožene stranke, da tožnica ni dokazala, da je bil odklonjen njen sprejem vloge. Po presoji sodišča je tožena stranka zato pravilno zaključila, da tožnica ni zahtevala izdaje akta po 30. členu ZZZat v zvezi z uredbo. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-200/00 razveljavilo 30. člen ZZZat (1. točka izreka), odpravilo pa je tudi Uredbo o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane Bosne in Hercegovine (2. točka izreka) in odločilo, da lahko vsakdo, ki so mu nastale škodljive posledice s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljene uredbe iz 2. točke izreka odločbe, zahteva njihovo odpravo pri pristojnem organu v roku treh mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu RS (3. točka izreka). Kot poudarja tudi tožena stranka iz citirane odločbe izhaja, da lahko zahtevo za odpravo posledic uveljavlja le tista oseba, ki so ji nastale škodljive posledice s posamičnim aktom, ki je bil sprejet na podlagi odpravljene uredbe. Obstoj posamičnega akta je tako pogoj za uveljavljanje odprave škodljivih posledic na podlagi citirane odločbe Ustavnega sodišča RS. Ker tožnica zase in za hčerko ni podala vloge za priznanje začasnega zatočišča na podlagi 30. člena ZZZat in uredbe, ji tudi s strani organa prve stopnje ni bil izdan posamični akt, zato ne sodi v krog oseb, ki jim je z odločbo ustavnega sodišča priznana pravica, da zahtevajo odpravo škodljivih posledic, ki so jim nastale s posamičnim aktom. Tožnica v tožbi tudi navaja, da ker posamičnega akta ni mogla na noben način pridobiti, so ji nastale enake posledice kot s posamičnim aktom, zato tudi v svoji vlogi z dne ...2000 ni izrecno zahtevala odprave posledic neposredno na podlagi odpravljenega predpisa s strani Ustavnega sodišča RS. Iz same tožničine vloge in njenih prilog pa izhaja, da je ta vloga tožnice oprta na odpravljena oziroma razveljavljena predpisa, vlaga jo tudi v trimesečnem roku, ki je določen v odločbi ustavnega sodišča. Glede na navedbe v vlogi sodišče tako ne more slediti gornji tožbeni navedbi, ker je izrecno v vlogi navedeno, da sta izgubili začasno zatočišče ravno na podlagi odpravljenih oziroma razveljavljenih predpisov. Sodišče tudi ne more sprejeti ocene tožnice, da je mogoče šteti karton začasnega begunca kot posamičen akt v zvezi s citirano odločbo Ustavnega sodišča RS. Ker karton začasnega begunca ni bil izdan na podlagi 30. člena ZZZat in uredbe, te tožbene trditve ni mogoče upoštevati. (Pri zgoraj navedenih stališčih je sodišče sledilo sodbi Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up ... v zvezi s sodbo tukajšnjega sodišča opr. št. U ...). Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. K 2. točki izreka: Sodišče je tožnico oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnica nima sredstev za preživljanje, upoštevalo pa je tudi pri svoji odločitvi njen status, zato je zaključilo, da bi lahko s plačilom sodnih taks bila ogrožena sredstva, s katerimi se preživlja oziroma preživlja svojega mladoletnega otroka.