Jedro

Predlogu za dovolitev izvršbe na podlagi izvršilnega naslova ni treba priložiti izvršilnega naslova.

Izrek

Pritožba dolžnice se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točki 2 in 3 izreka sklepa).

Dolžnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 31.3.2009 pod tč. 1 izreka delno ugodilo ugovoru dolžnice in v delu, ki se nanaša na priznanje stroškov izvršilnega postopka upniku sklep o dovolitvi izvršbe spremenilo tako, da je upniku odmerilo stroške v višini 448,42 EUR, ki jih je dolžnica dolžna plačati v 8 dneh skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastopa zamude dalje; pod tč. 2 izreka zavrnilo ugovor dolžnice v preostalem delu in pod tč. 3 izreka odločilo, da je dolžnica dolžna upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 750,92 EUR v 8 dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastopa zamude dalje.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožila dolžnica in zatrjevala, da tega izpodbija v celoti. Dejansko pa se dolžnica pritožuje zoper odločitev pod tč. 2 in 3 izreka, saj za pritožbo zoper odločitev pod tč. 1 izreka, v kateri je sodišče odločilo o ugoditvi dela njenega ugovora, ne bi imela pravnega interesa. V pritožbi je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je bila dolžnica z izpodbijanim sklepom nepravilno obsojena na plačilo obresti brez omejitev, čeprav je sklicujoč se na čl. 376 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) utemeljeno ugovorno izpodbijala sklep o izvršbi v tistem delu upnikove terjatve, ki se nanaša na tek obresti za tem, ko dosežejo glavnico. Sodišče prve stopnje je tako kršilo dol. čl. 376 OZ. Ker upnikov predlog za izvršbo ne vsebuje opisa terjatve, njene pravne podlage in dokaza o le-tej, bi sodišče moralo ob pravilni uporabi čl. 40 ZIZ in 108 ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ predlog za izvršbo zavreči. Pritožnica je zato predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se sklep o izvršbi razveljavi, predlog upnika za izvršbo pa zavrže, podredno, da se sklep o izvršbi glede obresti, ki presegajo glavnico, razveljavi in predlog v tem delu zavrže. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dolžničina ugovorna nasprotovanja na podlagi izvršilnega naslova dovoljeni izvršbi zaradi izterjave terjatve 146.052,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2005 dalje do plačila in pravdnih stroškov v znesku 2.325,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2007 dalje do plačila, ker bi naj šele z dnevom plačila omejen tek zakonskih zamudnih obresti bil v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I 300/2004. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da se je navedena odločba Ustavnega sodišča nanašala na pogodbena razmerja, ki so nastala pred 1.1.2002, ko je začel veljati OZ in ki je v določbi čl. 376 omejeval tek tudi zapadlih neplačanih zakonskih zamudnih obresti z višino glavničnega zneska. S sprejemom Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 40/07 z dne 7.5.2007 – v nadaljevanju OZ–A), ki je začel veljati 22.5.2007, pa je bil dotedanji čl. 376 OZ, ki je določal pravilo “ne ultra alterum tantum” tudi za zakonske zamudne obresti, črtan, tega je nadomestil nov člen 382a, ki je izrecno določil, da “pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih neplačanih obresti doseže glavnico”. Torej je OZ-A pravilo “ne ultra alterum tantum” omejil le na pogodbene obresti, ne pa tudi na zakonske zamudne obresti. Kot se je izreklo Ustavno sodišče RS v odločbi Up 227/2005 z dne 24.5.2007, večkrat pa tudi že Vrhovno sodišče RS (v odločbah II Ips 983/2007, II Ips 78/2007, itd.), se določbe OZ-A uporabljajo za primere, ko zapadle, neplačane obresti do njegove uveljavitve še niso dosegle glavnice. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se to ni zgodilo tudi v konkretni zadevi, ko so bile v izvršilnem naslovu naložene dolžnici v plačilo zakonske zamudne obresti šele od 29.11.2005 dalje. Zato pa so pritožbeni očitki pritožnice o materialnopravni zmotnosti takšne odločitve, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo njen ugovor glede uporabe določbe čl. 376 OZ, neutemeljeni.

Kot je razvidno iz listin v spisu (predloga za izvršbo, priloge A ... spisa in označbe sodišča na samem vloženem predlogu za izvršbo o predložitvi prilog k tej vlogi) je upnik v predlogu za izvršbo določno opredelil izvršilni naslov, na podlagi katerega predlaga izvršbo zaradi izterjave njegove terjatve (pravnomočne in izvršljive zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 1210/2005 z dne 19.6.2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 208/2008 z dne 22.10.2008), določno opredelilo denarno terjatev, za izterjavo katere predlaga izvršbo, predlogu za izvršbo pa predložil tudi izvršilni naslov (s klavzulo o pravnomočnosti in izvršljivosti potrjeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 19.6.2007). Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve dolžnice o utemeljenosti njenih tovrstnih ugovornih trditev, katerim bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi. Sicer pa določba I. odst. 42. čl. ZIZ (Ur. l. RS št. 3/2007 – uradno prečiščeno besedilo UPB 4 in Ur. l. št. 93/2007), ki ureja vsebino predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, določa, da mora upnik v predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, izvršilni naslov le določno označiti in navesti ter navesti, ali je bilo izdano potrdilo o izvršljivosti. Ob tako zakonsko opredeljeni vsebini predloga za izvršbo in ob neobstoju določb, ki bi upniku nalagale obveznost predložitve oziroma priložitve izvršilnega naslova predlogu (takšna dolžnost za upnika bi glede na določbo čl. 58/III ZIZ izhajala šele v morebitnem odgovoru na ugovor dolžnika) priložitev le-tega predlogu ni potrebna. Zato pa se tudi v tem delu pritožba dolžnice izkaže kot neutemeljena.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdano odločbo niso pripetile nobene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP v zv. s čl. 366 ZPP in 15 ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (odločitvi pod tč. 2 in 3 izreka) – 2. tč. 365. čl. ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ.

Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato stroški neuspele pritožbe ne predstavljajo stroškov, ki bi jih ji neutemeljeno povzročil upnik. Zato je glede le-teh pritožbeno sodišče odločilo, da jih trpi dolžnica sama (čl. 38/V in VI ZIZ).