Jedro

Tožena stranka je pod 1. točko izreka pravilno ugotovila obstoj pogoja za zavrženje tožnikove vloge, to je, da je bila v konkretnem primeru že izdana odločba in se v tem delu dejansko stanje in pravna podlaga v obravnavani zadevi nista spremenila. Po presoji sodišča je pravilna in zakonita tudi odločitev o zavrnitvi dodelitve brezplačne pravne pomoči pod 2. točko izreka izpodbijane odločbe, saj tožnikov mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 453,60 EUR.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je dne 5. 11. 2010 priporočeno po pošti vložil tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo tožene stranke. Z isto tožbo je izpodbijal tudi druge odločbe tožene stranke, ki jih je sodišče razdružilo, tako da bo vsako tožbo obravnavalo posebej.

Z uvodoma navedeno izpodbijano odločbo je tožena stranka pod 1. točko izreka zavrgla tožnikovo prošnjo v delu, ki se nanaša na dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbe Upravnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 106/2010 z dne 8. 7. 2010, opr. št. Bpp 96/2010 z dne 19. 7. 2010, opr. št. Bpp 94/2010 z den 22. 7. 2010, opr. št. Bpp 105/2010 z dne 9. 8. 2010, opr. št. Bpp 104/2010 z dne 9. 8. 2010, opr. št. Bpp 110/2010 z dne 11. 8. 2010, opr. št. Bpp 109/2010 z dne 10. 8. 2010 in opr. št. Bpp 123/2010 z dne 13. 8. 2010 in pod 2. točko izreka zavrnila tožnikovo prošnjo v delu, ki se nanaša na dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. Bpp 131/2010 z dne 2. 9. 2010. V svoji obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik zaprosil za stalno brezplačno pravno pomoč, vendar je, upoštevaje določbo 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in nadaljnji, v nadaljevanju ZBPP), tožnikovo prošnjo obravnavala kot prošnjo za dodelitev BPP za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper zgoraj navedene odločbe. Nadalje ugotavlja, da postopek odvzema poslovne sposobnosti tožniku še ni pravnomočno končan, tako da tožnik lahko sam nastopa in opravlja dejanja v postopku dodelitve BPP. Po vpogledu v spisa Upravnega sodišča RS opr. št. Bpp 20/2010 in Bpp 80/2010 ter pridobitvi izjave o premoženjskem stanju tožnika je ugotovila, da je bil zadnji sklep o uskladitvi pokojnin od 1. 1. 2010 objavljen v Uradnem listu št. 13/2010 z dne 22. 2. 2010 in se višina po tem datumu do dne izdaje predmetne odločbe ni spreminjala. V zvezi s 1. točko izreka izpodbijane odločbe tožena stranka pojasnjuje, da je po vpogledu v vpisnik BPP ugotovila, da je tožnik za zgoraj navedene zadeve že vložil prošnjo za BPP za vložitev tožb v upravnem sporu in je bilo o njegovi prošnji že odločeno, tako da je bila njegova vloga z odločbo opr. št. Bpp 136/2010 z dne 13. 9. 2010 zavrnjena. Ker je torej v konkretnem primeru že bila izdana odločba opr. št. Bpp 136/2010 z dne 13. 9. 2010, je bilo potrebno tožnikovo prošnjo na podlagi 1. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP v tem delu zavreči, saj se dejansko stanje in pravna podlaga v obravnavani zadevi nista spremenila. V zvezi z 2. točko izreka izpodbijane odločbe pa tožena stranka navaja, da je v postopku ugotovila, da mesečni dohodek tožnika iz naslova pokojnine znaša 818,92 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega v Zakonu o socialnem varstvu (ZSV) in ki znaša 453,60 EUR, pri čemer pojasnjuje, da se administrativne in sodne prepovedi pri ugotavljanju lastnega dohodka, glede na določbe ZBPP v zvezi z določbami ZSV, ne upoštevajo. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da tožnik presega finančni pogoj za dodelitev BPP, saj njegov mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, torej presega 453,60 EUR in je tako njegova prošnja glede na 2. odstavek 13. člena ZBPP neutemeljena, zato jo je tožena stranka na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrnila kot neutemeljeno. Ob upoštevanju načela hitrosti in ekonomičnosti postopka je odločila v skrajšanem postopku, na podlagi 2. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je dejansko stanje lahko v celoti ugotovila na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in na podlagi podatkov, ki jih je tožnik sam priložil svojim prejšnjim vlogam za BPP in samo zato ni bilo potrebno zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

Tožnik v tožbi navaja, da je žrtev namernega kratenja njegovih človekovih pravic, predvsem pravice do sodnega varstva in dostopnosti do sodišč. Naslovnemu sodišču očita, da mu te človekove pravice krati z zlorabo njegove gmotne in duševne stiske. Meni, da so odločitve upravnih in ustavnih sodnikov absurdne ob vedenju, da je tožnik brez premoženja, denarja in celo brez procesne in pravdne sposobnosti. Prav tako so sodiščem poleg psihiatričnih izvidov znane tudi odločbe CSD Domžale, v katerih je ta organ izvedel ugotovitveni postopek in ugotovil, da je tožnik brez premoženja in živi v nevzdržnih socialnih in duševnih razmerah. Za svoje preživetje prejema manj od minimalne neto plače v RS. Je tudi delovno nesposoben oziroma nesposoben kakršnega koli dodatnega zaslužka in si s 500 EUR mesečno ne more zagotoviti pravice do sodnega varstva. Glede na dejansko stanje, kot ga opisuje v tožbi, ob dejstvu, da je v Republiki Sloveniji le eno upravno sodišče, tožnik predlaga, da naslovno sodišče zadevo odstopi Državnemu zboru RS, ki naj mu zagotovi zakonit sodni postopek pred nepristranskim sodiščem, ki naj zaradi neuporabe ZUP in ZPP ter kratenja njegovih človekovih pravic izpodbijano odločbo odpravi v skladu s 66. členom ZUS-1 in ugodi njegovi zavrnjeni prošnji.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka pod 1. točko izreka tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 1. točko 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrgla in pod 2. točko izreka izpodbijane odločbe tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrnila.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je pod 1. točko izreka pravilno uporabila določilo 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 1. točko 2. odstavka 37. člena ZBPP, saj je v postopku pravilno ugotovila obstoj pogoja za zavrženje tožnikove vloge, to je, da je bila v konkretnem primeru že izdana odločba in se v tem delu dejansko stanje in pravna podlaga v obravnavani zadevi nista spremenila. Po določilu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru lahko v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega akta. Po presoji sodišča je pravilna in zakonita tudi odločitev tožene stranke pod 2. točko izreka izpodbijane odločbe. Tožena stranka je namreč mesečni dohodek tožnika ugotavljala na podlagi 12. in 13. člena ZBPP. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikov mesečni dohodek znaša 818,92 EUR mesečno. Na podlagi tako ugotovljene višine tožnikovega mesečnega dohodka je tožena stranka pravilno ugotovila tudi, da tožnikov mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 453,60 EUR. Zato je pravilno uporabila določila 23. člena in 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP, ko je odločila, da se tožniku brezplačna pravna pomoč na podlagi teh določil zavrne. Tožniku je tudi pravilno pojasnila, da se administrativne in sodne prepovedi, glede na določbe ZPP v zvezi z določbami ZSV, ne morejo upoštevati. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je tožena stranka pravilno in obširno navedla v svoji obrazložitvi, zato se, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Tožbeni ugovori zato na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Glede predloga za izločitev Upravnega sodišča sodišče pojasnjuje, da Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) primerno uporablja za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, izločitve sodišča ne pozna. Prav tako drugega, stvarno pristojnega sodišča za reševanje upravnih sporov s področja BPP, po veljavni zakonodaji Republike Slovenije, ni. Glede na navedeno je o tožnikovi tožbi zaradi (ne)dodelitve BPP odločilo stvarno pristojno sodišče. Ker je tožnik v tožbi zatrjeval tudi, da mu je bilo z izdano odločbo tožene stranke poseženo tudi v njegove človekove pravice, sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ni moglo slediti tej njegovi tožbeni navedbi, ker je očitno neutemeljena, tožnik pa v tem delu svojih posplošenih trditev tudi ni z ničemer konkretiziral, temveč je takšno kršitev samo pavšalno zatrjeval. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.