Jedro

Kadar sodišče napoti dediča na pot pravde, mora pri določitvi vloge tožnika v vsakem konkretnem primeru tehtati nasprotujoče si pravice dedičev. ZD ne vsebuje nobenega merila za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Sodišče ocenjuje pravice dedičev glede na prepričljivost trditev in dokazov, na katere opirajo svoje zahteve.

Dedič se sklicuje na prikrajšanje nujnega dednega deleža, ker je zapustnik že tekom življenja razpolagal s svojim premoženjem v korist enega dediča z izročilno pogodbo. Izročilno pogodbo ureja OZ v členih 546 do 556. Med ostalim določa, da se v primeru, če se kakšen potomec ni strinjal z izločitvijo, štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izrečeni drugim potomcem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Gre za domnevo, ki je nastopila tudi v obravnavani zadevi, saj pritožnica trdi, da z izročitvijo premoženja sodediču ni soglašala. Navedeno zakonsko domnevo je mogoče izpodbiti med ostalim tudi, če bi se ugotovilo, da je šlo dejansko za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je v nasprotju z izročilno pogodbo dvostransko odplačno obligacijsko razmerje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi glede odločitve o napotitvi dedinje M. Z. na pravdo, da s tožbo zoper D. S. uveljavi zahtevek, da premoženje, ki je bilo obseženo z izročilno pogodbo SV 122/07 z dne 9. 5. 2007, najmanj v višini nujnega dednega deleža predstavlja zapuščino.

II. V tem obsegu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v ostalem (glede napotitve na pravdo za denarna sredstva zapustnice na računu pri N. v večjem znesku od stanja na dan smrti zapustnice) pa se pritožba zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dedinjo M. Z. zaradi spora o obsegu zapuščine napotilo na pravdo, da s tožbo zoper sodediča D. S. uveljavi zahtevek, da premoženje, ki je bilo obseženo z izročilno pogodbo SV 122/07 z dne 9. 5. 2007, ki ima elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju, najmanj v višini nujnega dednega deleža predstavlja zapuščino, hkrati z denarnimi sredstvi zapustnice na računu pri N. v večjem znesku od stanja na dan smrti zapustnice. Zapuščinski postopek je prekinilo do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka.

2. Dedinja M. Z. se zoper sklep pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču spremembo tako, da na pravdo za uveljavljanje zahtevka glede premoženja, obseženega z izročilno pogodbo, napoti dediča D. S. Opozarja, da Obligacijski zakonik v primeru, ko z izročilno pogodbo niso soglašali vsi potomci, vzpostavlja domnevo, da gre pri premoženju, izročenem preostalim potomcem, za darilo. Kljub temu je zapuščinsko sodišče na pravdo napotilo pritožnico, ker je štelo, da naj bi imela izročilna pogodba tudi določene elemente odplačnosti. Takšna odločitev je napačna, saj je zapuščinsko sodišče preseglo svoje pristojnosti. Ali je šlo za odplačno ali neodplačno pogodbo, se bo ugotavljalo v pravdi. Pritožnica opozarja na stališča višjih sodišč v enakih primerih in poudarja, da je treba šteti pravico dediča D. S. za manj verjetno, saj njo ščiti zakonska domneva.

3. Dedič D. S. je odgovoril na pritožbo, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa. Navaja, da ima izročilna pogodba dejansko elemente odplačne pogodbe oziroma pogodbe o dosmrtnem preživljanju, saj si je pokojna M. S. izgovorila določene pravice, ki na drugi strani zanj pomenijo obveznosti. V kolikor pa bi prišlo med dediči do spora o tem, ali je izpolnjeval svoje obveznosti iz izročilne pogodbe, pa bi bilo te okoliščine potrebno razčiščevati v pravdnem postopku. Sodišče je pravilno odločilo, ko je na pravdo napotilo pritožnico, saj je ravno od vprašanja odplačnosti njena pravica, ko uveljavlja najmanj nujni dedni delež, manj verjetna od pravice dediča D. S. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Med dedičema je prišlo do spora zaradi zahteve pritožnice za vrnitev darila, danega sodediču D. S. v obsegu, potrebnem za dopolnitev njenega nujnega dednega deleža. Iz spisa je namreč razvidno, da je imela zapustnica ob smrti le manjši znesek denarnih sredstev na bančnem računu, medtem ko je potrditvah pritožnice z nepremičninami razpolagala v korist sodediča z izročilno pogodbo za časa svojega življenja.

6. Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo prav, ko je postopek prekinilo, ker je med dedičema1 prišlo do spora o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino (212. člen Zakona o dedovanju - ZD). Gre namreč za spor o podlagi, od katere je odvisen zahtevek nujnega dediča za dopolnitev prikrajšanja nujnega dednega deleža z vračanjem daril. 7. Po določbi prvega odstavka 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je zapustnica 9. 5. 2007 z dedičem D. S. sklenila izročilno pogodbo, ki ima elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju, zaradi česar jo šteje za odplačno pogodbo. Pri tem pa zapuščinsko sodišče za odločitev, da napoti na pravdo pritožnico, ni navedlo nobenih razlogov in ni pojasnilo, zakaj naj bi bila njena pravica manj verjetna. Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, zaradi česar ga je potrebno razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

8. Kadar sodišče napoti dediča na pot pravde, mora pri določitvi vloge tožnika v vsakem konkretnem primeru tehtati nasprotujoče si pravice dedičev v smislu prvega odstavka 213. člena ZD. ZD ne vsebuje nobenega merila za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Sodišče ocenjuje pravice dedičev glede na prepričljivost trditev in dokazov, na katere opirajo svoje zahteve. Pritožba utemeljeno opozarja na stališča sodne prakse v primerih, ko se dedič sklicuje na prikrajšanje nujnega dednega deleža, ker je zapustnik že tekom življenja razpolagal s svojim premoženjem v korist enega dediča z izročilno pogodbo.2 Izročilno pogodbo ureja Obligacijski zakonik - OZ v členih 546 do 456. Med ostalim določa, da se v primeru, če se kakšen potomec ni strinjal z izločitvijo, štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izrečeni drugim potomcem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem (prvi odstavek 550. člena OZ). Gre za domnevo, ki je nastopila tudi v obravnavani zadevi, saj pritožnica trdi, da z izročitvijo premoženja sodediču ni soglašala. Navedeno zakonsko domnevo je mogoče izpodbiti med ostalim tudi, če bi se ugotovilo, da je šlo dejansko za pogodbo o dosmrtnem preživljanju (557. člen OZ), ki je v nasprotju z izročilno pogodbo dvostransko odplačno obligacijsko razmerje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so za odločitev o določitvi dediča, ki ga je treba napotiti na pravdo, relevantne okoliščine ostale v celoti neraziskane. Pogodbe ni mogoče vnaprej presoditi kot odplačno samo zato, ker si je zapustnica ob izročitvi zase oziroma za zakonca pridržala določene pravice nasproti prevzemniku (takšno izjemo od načela neodplačnosti izročilne pogodbe OZ ureja v 551. členu). Izročilna pogodba bi v tem delu lahko bila odplačna, a je dedič D. S. tisti, ki bi moral zatrjevati takšne okoliščine in izpolnjevanje obveznosti iz izročilne pogodbe. Slednji pa je nasprotoval kakršnemukoli izplačilu nujnega dednega deleža zgolj z navedbo, „da je imel že cel kup stroškov in jih bo še imel". Prvostopenjsko sodišče mora zato najprej natančno ugotoviti, v čem je med dedičema spor in nato v primeru napotitve na pravdo navesti razloge, zakaj je šteti pravico enega ali drugega dediča za manj oziroma bolj verjetno.

9. Pritožbeno sodišče je zato v delu, ki se nanaša na premoženje, obseženo z izročilno pogodbo, pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, pri čemer pa podrobnejši napotki glede na zgoraj obrazloženo niso potrebni. V ostalem (glede odločitve o napotitvi pritožnice na pravdo glede denarnih sredstev na njenem računu pri NLB) pa je pritožbo zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163.v členom ZD). Pritožba namreč ne pove, v čem naj bi bili razlogi sklepa o tem napačni ali morebiti pomanjkljivi. Ker v trenutku smrti zapustnice ta ni imela na svojem bančnem računu toliko denarja, kot meni pritožnica, da bi ga morala imeti, mora ona, ki trdi, da je bil denar domnevno neupravičeno dvignjen pred njeno smrtjo z bančnega računa, a kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati, saj je njena pravica (do tega premoženja kot zapuščine) manj verjetna.

1 Zapustnica oporoke ni napravila, torej je po njej nastopilo zakonito dedovanje. Njeni zakoniti dediči so vdovec in trije otroci. Vdovec J. S. in hči M. Z. sta se dedovanju odpovedala v korist dediča D. S. 2 Sklepi VSL I Cp 315/2010, I Cp 2454/2013, I Cp 746/2018, I Cp 926/2018.