Jedro

Nov dokaz, ki bi le potrjeval v prejšnjem postopku ugotovljeno dejstvo, ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka končanega z odločbo Upravne enote Ljutomer, št. 130-1/2009-29 z dne 10. 2. 2011. Iz obrazložitve izhaja, da je bila s citirano odločbo zavrnjena zahteva tožeče stranke za priznanje statusa vojnega veterana iz razloga, ker tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev iz točk d) in h) 7. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih (ZVV). Nalog postavitve barikad ni opravljal po odredbi policije temveč v okviru civilne zaščite Krajevne skupnosti Stročja vas. Prvostopni organ ugotavlja, da dokazila, ki jih je tožeča stranka predložila, ne predstavljajo novih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče strankinemu zahtevku za obnovo postopka ugoditi oziroma, ki bi lahko pripeljala do drugačne odločitve, zato je predlog tožeče stranke za obnovo postopka na podlagi prvega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z odločbo, št. 13001-334/2009-19 z dne 24. 9. 2013. Tožeča stranka vlaga tožbo v kateri opisuje postavitev barikade na Pristavi in ugovarja odločitvi upravnega organa prve stopnje, ki ni želel zaslišati predlaganih prič. Mnenja je, da je status vojnega veterana namenjen samo izbrancem, zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter da se tožeči stranki prizna status vojnega veterana. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev upravnega organa prve stopnje, ki je zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo pravnomočno končanega postopka za priznanje statusa vojnega veterana, ker je ugotovil, da okoliščine, na katere se predlog opira, niso verjetno izkazane (prvi in drugi odstavek 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP).

Kot izhaja iz predmetnega spisa je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, po kateri je mogoče postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnoviti, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP).

Sodišče se strinja z ugotovitvami prvostopnega in drugostopnega organa, da tožeča stranka razlogov za obnovo postopka ni verjetno izkazala. Tožeča stranka v predlogu ponavlja že zapisane navedbe in predlaga zaslišanje A.A., ki ga je predlagala že v prejšnjem postopku (vendar naj bi organ namesto njega zaslišal B.B.). Navedene okoliščine in dokazi tudi po presoji sodišča ne predstavljajo novega dejstva oziroma dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Ko ZUP govori o novem dejstvu oziroma dokazu, šteje da gre za novo dejstvo oziroma dokaz zato, ker je stranka zanj izvedela naknadno, bi pa lahko pripeljalo do drugačne odločbe, če bi zanj izvedela oziroma ga imela možnost uporabiti pred izdajo odločbe. Nov dokaz, ki bi le potrjeval v prejšnjem postopku ugotovljeno dejstvo, za kar gre pri predlaganju priče A.A., zato ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP. Pravnomočna odločitev z dne 10. 2. 2011, s katero je bila zahteva tožeče stranke za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja zavrnjena (sodba Upravnega sodišča RS, št. II U 262/2011-8 z dne 18. 1. 2012), temelji namreč na ugotovitvi, da je tožeča stranka opravljala naloge v zvezi s postavitvijo barikad v okviru civilne zaščite Krajevne skupnosti Stročja vas. Zato je odločitev prvostopnega organa, da se njen predlog za obnovo postopka zavrže, pravilna (drugi odstavek 267. člena ZUP).

Ker je glede na navedeno izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri v primeru ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.